Prejšnji teden je bila v Pragi konferenca mednarodnega združenja Europa Cinemas, ki povezuje skoraj tisoč kinematografov iz 42 držav. Udeležili so se ga tudi člani Art kino mreže Slovenije: Mestnega kina Ptuj, Kosovelovega doma Sežana, Mestnega kina Domžale in ljubljanskega Kinodvora. Direktorica Kinodvora, Nina Peče Grilc, je na konferenci ob primeru mestnega kina izpostavila kulturni pomen kinematografov pri zagotavljanju programske raznolikosti in filmske vzgoje občinstva. Nina Peče Grilc je od maja lani članica sveta direktorjev združenja Europa Cinemas.

Kinodvor je del mreže Europa Cinemas. Je to, da ste del mreže Europa Cinemas privilegij?
Članstvo v mreži Europa Cinemas je za Kinodvor pomembno, tako vsebinsko kot strateško. Prenašanje pozitivnih metod dela, zlasti na področju razvijanja občinstev, krepitev in podpora programom evropskega filma, skupna agenda pri pomembnih vprašanjih, kot je kulturna politika v odnosu do avdiovizualnega sektorja in novih tehnologij, ne nazadnje pa tudi ugled in prepoznavnost v mednarodnem prostoru, ki ga uživa Ljubljana skozi dober primer mestnega kina Kinodvor in Slovenija skozi dobro razvijajočo se Art kino mrežo Slovenije.

Kaj pa obveznosti, dolžnosti, ki iz tega članstva izhajajo?
Posvečanje posebne pozornosti evropskemu filmu, kar pomeni, da morajo najmanj 40 % filmskih projekcij celotnega programa sestavljati evropski filmi in najmanj 25 % evropski filmi, ki niso nacionalnega izvora, od tega pa vsaj 60 % projekcij filmov, ki so bili premierno prikazani najpozneje 12 mesecev po začetku nacionalne kinematografske distribucije. Ter razvijanje programov za mlada občinstva, promoviranje raznolikosti znotraj evropskega programiranja in mreženje za skupne iniciative na nacionalni in evropski ravni.

Ste članica sveta direktorjev združenja Europa Cinemas. Kaj to konkretno pomeni? In, ali ima Kinodvor, pa ne samo Kinodvor, tudi drugi člani Art kino mreže iz Slovenije, zaradi tega kakšno prednost?
Svet direktorjev Europa Cinemas sestavlja 11 članov, moji kolegi prihajajo iz Luksemburga, Velike Britanije, Nemčije, Maroka, Nizozemske, Italije, Danske, Grčije in Mavretanije, med njimi je tudi priznani afriški režiser Abderrahmane Sissako, avtor filma Timbuktu. Srečujemo se dvakrat letno, enkrat tudi v okviru filmskega festivala v Cannesu, naša vloga pa je tako svetovalna kot odločevalna na različnih področjih delovanja mreže. Zagotovo je skozi takšno udejstvovanje mogoč tudi vpliv na razvoj iniciativ, ki so pomembne za okolja s slabšo kinematografsko oskrbo.

Ne bom vprašal, ali je Kinodvor zgodba o uspehu, ampak zakaj je Kinodvor zgodba o uspehu?
Preprosto. Skrbno izbran kakovosten program, vizija, usmerjena v razvoj občinstev in filmske kulture, dobra ekipa in kulturno-politična volja v tem primeru občine, ki zagotavlja osnovne pogoje delovanja takšne institucije.

In kje je spodletelo velikim kompleksom, kakršne predstavlja denimo Kolosej?
Vsi imamo enak cilj, in ta je, kako privabiti gledalce v kino ali drugače, kako filmom zagotoviti čim večji ogled. Razvijanje navad obiskovanja kina, t. i. cinema-going, je dolgoročni cilj, ki mora temeljiti na odnosih zaupanja obiskovalcev in trajnem razvijanju občinstev. Tudi uspešni večji kompleksi v svetu se danes aktivno ukvarjajo s spreminjajočim se okoljem in razvijajo programske ter poslovne strategije za pridobivanje novih občinstev, kar se pozna predvsem na kakovosti ponudbe, inovativnih pristopih v promociji in marketingu ter nadstandardni tehnični opremljenosti.

Multipleksi so se v Sloveniji pojavili zelo pozno in hkrati z radikalnim zapiranjem mestnih kinodvoran, kar je v naslednjih letih pripeljalo do ugašanja navad obiskovanja kina pri tistem delu populacije, ki ji ideja multipleksa ni blizu in je ne nazadnje tudi ne nagovarja.

Kaj počnete drugače kot to počno veliki?
Naš privilegij in poslanstvo je, da ničesar ne počnemo iz komercialnih ali ekonomskih interesov. Smo javni zavod in javni interes je edini okvir našega delovanja. Vizija našega delovanja je razvoj filmske kulture, zato vse naše programske in poslovne odločitve izhajajo iz potrebe, ki jo zaznavamo v svojem družbeno-kulturnem in avdiovizualnem okolju. Ne izbiramo filmov, ki bi zadovoljili občinstvo, temveč za skrbno izbrane filme iščemo poti do gledalcev. Dober primer je naš novi program za najstnike, ki nastaja v letu 2016 na pobudo mladih, ki so zrasli s Kinobalonom in danes zahtevajo več.

Za promocijo filmske kulture organiziramo programe zunaj kina, kot sta Film pod zvezdami na Ljubljanskem gradu ali Letni kino na Kongresnem trgu. V letu kina smo začeli s posebnimi filmskimi dogodki v drugih kulturnih ustanovah, na primer ljubljanski Operi in Slovenski filharmoniji, ki so del spoznavanja kulturne dediščine teh prostorov in kinematografske zgodovine mesta. Pomembna dodana vrednost k ogledu filma so v mestnem kinu pogovori o filmih, ki so temelj naših filmsko-vzgojnih programov. Izvajamo jih za vse generacije gledalcev, od otrok, mladostnikov, odraslih do filmskih srečanj ob kavi za senjorje. Programi za vrtce in šole so poleg pogovorov ob filmu in ustvarjalnih delavnic obogateni tudi s strokovno zasnovanimi pedagoškimi gradivi, ki so vzgojno-izobraževalnim ustanovam dostopna brezplačno.

Je ideja o minipleksu protiutež multipleksom? In kako napreduje ta zgodba?
Ideja o minipleksu je predvsem razvojni korak v delovanju in učinkih mestnega kina, ki za večjo raznolikost programa in nagovarjanje novih, zlasti mladih občinstev potrebuje več dvoran. Ker je Kinodvor že danes več kot kino, je to tudi ideja o večjem kulturnem, ustvarjalnem in družabnem središču za film in avdiovizualno kulturo. Na novembrski seji je mestni svet sprejel spremembe urbanističnega načrta mesta, ki predvideva umestitev mestnega minipleksa v podhod Ajdovščina.

Filma ni težko potegniti z računalnika in si ga doma v miru ogledati. Kaj nas še vedno žene v kino?
Projekcija filma na velikem platnu je predstava, izkušnja tega doživetja pa je najboljša prav v kinu. A to je le ena od možnosti, zaradi katerih se bodo ljudje vedno odločali tudi ZA kino. Obisk kina omogoča druženje, dogodek, kolektivno izkušnjo in občutek skupnosti, poleg tega pa ponuja polnejše doživetje od samega ogleda filma, z dejavnostmi, kot so pogovori, delavnice, razstava. Vse to so priložnosti za interakcijo in aktiviranje občinstva.

Na začetku osemdesetih se je pelo o smrti radija, ki ga bo ugonobila televizija, pa ta še vedno diha. Enako velja za knjigo, ki naj bi ji grozila spletna oblika knjige. Kaj pa film? In kino? Kako naj kino danes preživi?
V letu kina smo se ob devetdesetletnici Kinodvora spomnili vseh zgodovinskih obdobij in prelomnic kinematografa, ki je uspešno kljuboval razvojnim izzivom. Mednarodna konferenca Mesto kina v letu 2013 je bila zasnovana kot odprta platforma, s katero smo strokovno in širšo javnost opozorili na pomen in novo vlogo kinematografa kot živahnega umetniškega, kulturnega in družabnega središča. Britanski filmski zgodovinar, profesor in kurator Ian Christie je krizo kinematografov postavil v zgodovinsko perspektivo in pokazal, kako so bile kinodvorane vedno neki raznovrsten prostor. Opozoril je, da gremo danes skozi obdobje hibridnosti, v katerem se tradicionalni načini izvedbe kinematografskih dvoran prilagajajo celi paleti tradicionalnih pričakovanj. Zahvaljujoč digitalizaciji pa ima kino danes tudi celo paleto možnosti.

Ste kdaj razmišljali o razširitvi ponudbe skozi povezovanja s spletnimi platformami, kot sta video ali kino na zahtevo?
Seveda, s tem vprašanjem se srečuje in ukvarja vsak sodobni kino, tudi Kinodvor. Dobili smo celo že nekaj predlogov in ponudb, ki so usmerjeni, kot si želimo tudi kina. Prepričani smo, da lahko z dobro kuriranim programom tudi spletne platforme prispevajo k širjenju filmskih občinstev, posledično tudi obiskovalcev kina in pomembno je, da vzpostavljamo medsebojna sodelovanja. V Kinodvoru smo v tem letu preizkusili tip kina na zahtevo, ki je gledalcem omogočal, da so nam posredovali svojo željo po predvajanju slovenskega kratkega filma Všečkana. Na tak način smo spodbudili povpraševanje in vzpostavili nove poti doseganja gledalcev za film. Inovativni način umeščanja projekcij v kinospored omogoča gledalcem, da iz seznama izberejo film, ki bi si ga želeli ogledati v izbranem kinu, in te potencialne projekcije filmov promovirajo prek lastnega družbenega omrežja.

In kdaj je zahtevi ugodeno?
Ko je rezerviranih ali prodanih dovolj vstopnic, je projekcija potrjena in objavljena v sporedu. Tak način programiranja lahko v kinu z eno veliko in eno malo dvorano poteka le v zelo omejenem obsegu. A vprašanje je večplastno, zlasti v odnosu do vzpostavljanja tako imenovanega enotnega digitalnega trga, zato se trenutno aktualna polemika ukvarja s svobodnim in brezmejnim dostopom do digitalnih filmskih vsebin na eni strani ter zaščito avtorskih pravic in raznolikostjo vsebin na drugi.

Kakšno je sodelovanje s Filmskim centrom? Njihove ideje o delu iztržka od prodanih vstopnic, ki naj bi se vrnil v samo filmsko produkcijo, niste podprli. Zakaj ne?
Vaša trditev ne drži. Združenje Art kino mreža Slovenije je podprlo idejo novega zakona SLAVC v zvezi z vračanjem iztržka od prodanih vstopnic v avdiovizualno dejavnost, a ne izključno v produkcijo. Naš argument izhaja iz prepričanja, da je v duhu novega zakona za vitalno filmsko krajino ključno dobro delovanje vseh členov kinematografske verige, zato je poleg zagotavljanja prepotrebnih sredstev za produkcijo nujno preseči dolgoletno zanemarjanje prioritet in kronično podhranjenost na področjih filmske distribucije, prikazovanja in filmske vzgoje, ki so bila v preteklosti deležna najmanj podpore. Opozorili smo, da je prikazovalce v Art kino mreži, ki so večinoma javni zavodi, izvajajoč dejavnost v javnem interesu, treba videti kot instrumentalne ne pri financiranju filmske produkcije, temveč pri zagotavljanju njene dostopnosti in razvoja skozi pospeševanje gledanosti filmov in filmsko-vzgojno dejavnost. Glede na kronično podhranjenost razpisa za kulturni tolar menimo, da je to ena od priložnosti za njegovo okrepitev.
Filmski zakon je zastarel, osrednja dejavnost državne filmske institucije na področju reproduktivne kinematografije pa je razdeljevanje že tako pomanjkljivih sredstev za izvajanje programov in projektov avdiovizualne kulture. Ob tem je Kinodvor tehnično prenovo v digitalni kino v letu 2011 izpeljal brez pomoči državnih sredstev, saj so bila ta za potrebe delovanja osrednjega mestnega kina razpoložljiva prepozno. Digitalizacija kinematografov v Sloveniji kljub pravočasnim opozorilom strokovne javnosti ni potekala enotno, Art kino mreža Slovenije je bila delno digitalizirana v letih 2013 in 2014, toda na državno spodbudo v ta namen danes čaka še vsaj pet od 27 kinov iz mreže. Kljub temu se število kinov v mreži povečuje, na kar spodbujevalno vplivajo projekti, kakršen je Nacionalni program filmske vzgoje v Art kino mreži Slovenije, ki ga je združenje izvajalo v letu 2014 in 2015 s pomočjo evropskih sredstev za karierne perspektive. Za primerjavo, v mreži Europa Cinemas je danes digitalno opremljenih vseh 977 kinematografov.

Je prednost Kinodvora ta, da je v središču mesta v nasprotju z velikimi kinodvoranami, ki so jih preselili na obrobja?
Za tip kinematografa, kakršen je mestni kino, je umeščenost v mestno središče ključna, enako kot to velja za druge umetniške zvrsti. Po drugi strani pa imajo večji objekti s potrebo po množičnem obisku na obrobju več zmogljivosti, ki jih naš kino ne omogoča. Gre torej bolj za razlike v razvijanju navad in zadovoljevanju potreb, ob tem pa vsak tip kinematografa razvija sebi lastna občinstva, od katerih se del zagotovo tudi prekriva.

V čem se meri uspešnost kina? V številu prodanih vstopnic?
Uspešnost Kinodvora se mora meriti z drugimi vatli kot uspešnost komercialnega kina, kjer je število prodanih vstopnic ultimativno merilo. Ko govorimo o javnem interesu, potem je merilo dostopnosti bistveno bolj kompleksno kot zgolj število prodanih vstopnic. Program Kino v plenicah za starše z dojenčki denimo doseže na predstavo morda le 5 do 10 vstopnic, pa je to za nas uspeh in obenem veselje, da smo omogočili prilagojeno filmsko izkušnjo in kontinuiran stik s kulturo mamicam ali očkom v času porodniške "izolacije".

Uspešen kino ima dober program, kar pomeni, da ima Kinodvor dovolj močno zaupanje programskih partnerjev, zlasti filmskih distributerjev in organizatorjev filmskih festivalov. Uspeh je zaupanje občinstva, ki se v kino vrača zaradi kakovosti in dobrega počutja, dober glas o kinu pa se širi od ust do ust. Uspeh je tudi rast in razvoj občinstva, ki spremlja filmsko-vzgojne programe in posega po čedalje zahtevnejših vsebinah. Uspeh je, da si 120.000 gledalcev na približno 2.000 predstavah mestnega kina lahko ogleda okrog 300 različnih filmskih naslovov.

Zadnje čase se na polju kulture veliko govori o blagovnih znamkah. Je Kinodvor blagovna znamka? Mislim v smislu, če nas bodo vrteli v Kinodvoru, potem je to to.
Verjamem, da je Kinodvor blagovna znamka zaradi celote vseh dejavnosti in programa, ki ga izvaja. Če so sledi, ki jih puščamo v slovenski filmski kulturi kot taki, vidne, potem je naše poslanstvo uspešno.

Je ponudba Kinodvora del mestne ponudbe, je Kinodvor del turistične transverzale?
Večji projekti, kot sta Film pod zvezdami na Ljubljanskem gradu in Letni kino na Kongresnem trgu, so pomembni za promocijo filmske kulture, obenem pa bogatijo kulturno podobo mesta in nagovarjajo tudi ciljno občinstvo mestne kulturno-turistične ponudbe.

Kinodvor deluje v Ljubljani. Zunaj Ljubljane pa delujejo še drugi člani Art kino mreže. Seveda sodelujete. Kako pa sodelujete z lokalnim okoljem vi in kako drugi v Sloveniji?
Kinoteke se zavedamo, da je naša uspešnost odvisna od integracije in komunikacije z okoljem, v katerem delujemo. Toda pridobivanje in razvijanje občinstev, kamor sodi tudi spodbujanje interesa za filmske vsebine, ki niso primarno ustvarjene za zabavo in razvedrilo, je zahtevna in dolgotrajna naloga, ki je ne more opravljati le kino. Za to mora skrbeti celotna veriga deležnikov, od filmskih ustvarjalcev, ki so se o svojih filmih pripravljeni pogovarjati z občinstvom, prek vzgojnih in izobraževalnih sistemov do kulturnih politik, ki ustvarjajo spodbujevalno okolje za sprejemanje raznolikosti in multikulturnosti. Zanimivo vprašanje. Kakšna so ta okolja v različnih krajih po Sloveniji in izkušnje kinov v Art kino mreži Slovenije so tema, ki bi jo že dolgo veljalo raziskati in predstaviti vsaj v strokovnih, če ne tudi v množičnih medijih.

Kinodvor je art kino. Pa vendar se na meniju znajdejo tudi komercialni filmi. Zakaj? In kako se soočate z očitki, če ti obstajajo?
Težavo vidimo pri nejasni, včasih tudi zavajajoči uporabi izraza "komercialni filmi" v medijih. Verjetno mislite na mainstream filme, večinoma dobitnike nagrad na pomembnih filmskih festivalih, kot so Cannes, Benetke, Berlin ipd.? Ti filmi po našem mnenju spadajo v obvezno filmsko-kulturno ponudbo mestnega kina. Prikazujemo kakovostne in zahtevnejše, avtorske in umetniške filme, skrbimo za filmsko vzgojo in raznolikost filmskega programa. Filmi znanih in priznanih avtorjev ali odmevne igralske zasedbe niso nujno uspešnice, ki polnijo blagajne. Vzemiva dobitnika zlate palme, Hanekejev Beli trak, ali pa Andersonov Grand hotel Budapest, ki ju je distributer v Sloveniji pustil v distribucijo šele po našem dolgotrajnem prepričevanju. Tu so tudi številni kakovostni in zahtevnejši filmi, katerih potenciali so večji pri festivalskem občinstvu in manjši v redni distribuciji. Poglejva Taklub, zadnji film odličnega filipinskega avtorja Brillanta Mendoze, ki v Sloveniji sploh še ni bil prikazan in za zdaj nima slovenskega distributerja.

Kinodvor ni distributer in filmov ne kupuje, vendar pa verjamemo, da bi z mestnim minipleksom povečali možnosti prikazovanja tovrstne filmske ponudbe. Pri tem pa ni pomemben le izbor filmov, temveč tudi načini, na kakršne jih predstavljamo različnim občinstvom.

Za konec: Kdaj bomo lahko tudi v Kinodvoru jedli pokovko?
Morda je lažje, če si ogled filma predstavljate kot izkušnjo umetniške predstave. S tem, da si ustrezne obravnave ne zaslužijo le nastopajoči, ampak tudi gledalci. In prav zato morajo obstajati različni kini z raznolikimi programi. Pokovka v kinu ni ogrožena vrsta, kakovostna filmska izkušnja pač je.