Ob filmu Tomaža Groma je pesnik in prevajalec Primož Čučnik razgrnil razmišljanja, da je v običajnem čustvenem razmerju spomin tista mrtva praznina iz preteklosti, ki nam lahko povzroča težave. Pri brezpogojni ljubezni pa nas, prav nasprotno, praznina spomina ohranja v stiku z ljubljeno osebo. "Odsotnost spomina polni praznino z zvoki in podobami, ki so se shranile v času in prostoru. Sporočilo iz preteklosti je čas na tajnici, ki še vedno teče. Fotografija je na videz negiben čas, ki pa se zmore ravno zdaj drseče premikati za nazaj. In ustvari film. V tem filmu je ljubezen tista, ki te komaj čaka. Njej si obljubil, da spet prideš," je še zapisal Čučnik.

Za pridobitev gesla za ogled filma na spletu
na 26. januar pišite na zavodsploh@gmail.com

Dokumentarec kot intimni umetniški izraz
Filozof in filmski publicist Stojan Pelko pa je Gromov dokumentarec označil za umetniški izraz: "Ne samo zato, ker se z njim izraža dokazan glasbeni ustvarjalec, ampak zato, ker se ob izzivu soočenja s težko izgubo v resnici radikalno sooča z medijem, s katerim se izraža." Ob tem je dodal: "Kako to, da slika in zvok ne gresta skupaj? Zakaj je včasih nemi posnetek najbolj zgovoren? Kako si lahko s projekcijo pretekle podobe prikličem ne le spomin, ampak tudi prihodnost? Vse to so vprašanja, na katera film izjemno intimno odgovarja. Se vidimo."

Scenarij in montažo filma Komaj čakam, da prideš Grom podpisuje skupaj s Špelo Trošt, za kamero pa so poleg njiju stali še Katja Legin, Benjamin Kovač in Žiga Gruden.

Prizor iz filma Komaj čakam, da prideš. Foto: Zavod Sploh
Prizor iz filma Komaj čakam, da prideš. Foto: Zavod Sploh

Tomaž Grom (1972) je avtor glasbe za številne gledališke, plesne in lutkovne predstave ter filme. Je ustanovitelj in programski vodja Zavoda Sploh, ki se ukvarja s produkcijo glasbenih in uprizoritvenih umetnosti ter z izobraževanjem in založništvom.

Filmska recenzija: Šum Balkana

Tudi dotični dokumentarec je nastal pod okriljem Zavoda Sploh, sicer pa Grom v okviru zavoda kurira festival Neposlušno, do leta 2018 je kuriral tudi seriji zvočnih ciklov Confine aperto in Zvokotok, do leta 2013 pa Neformo. Za sabo ima tudi mnogo gostovanj na festivalih po Evropi in Severni Ameriki.

Grom je tudi avtor performansov Keemo, Carte Blanche, Moje telo, moja kletka (z Anjo Novak), Bruto, Ništrc, Pozabljeno, prezrto, Duša, šum, ventil in žica, zvočne instalacije Na ta veseli dan kulture in večletnega projekta iMštrument. Po njegovi zamisli je nastal tudi celovečerni dokumentarec Šum Balkana v režiji Borisa Petkoviča. Grom pa podpisuje tudi avtorstvo videoportretov umetnic, ki nastajajo za spletni portal Centralala.si.