Dolga leta je mislil, da bo zlata leta preživel v Hollywoodu, a je na stara leta začutil domotožje. Dokončna ga je domov pritegnila misel na Festival strpnosti, v katerem danes vidi svoj smisel. Foto: MMC RTV SLO / Sandi Fišer
Dolga leta je mislil, da bo zlata leta preživel v Hollywoodu, a je na stara leta začutil domotožje. Dokončna ga je domov pritegnila misel na Festival strpnosti, v katerem danes vidi svoj smisel. Foto: MMC RTV SLO / Sandi Fišer

Ljudje, ki sem jih v taborišču videl umreti na vešalih - prisostvovanja usmrtitvam so bila obvezna - so nam naročili, naj resnico o njihovih smrtih prenesemo svetu, naj jih ne pozabimo. To je v meni pustilo globoko sled in s filmom sem se začel ukvarjati tudi zato, da bi lahko pripovedoval zgodbe o holokavstu.

Branko Lustig
Svojega oskarja za Schindlerjev seznam je Lustig lani podaril muzeju holokavsta v Jeruzalemu, češ da ga "doma vidita samo on in njegova žena". Foto: MMC RTV SLO / Sandi Fišer

Vem, da se dandanes vsak govor na temo holokavsta konča s krilatico "never again" - ampak nekega dne bom na eni od teh prireditev preprosto vstal in govornika na glas vprašal, kaj je on osebno storil, da se kaj takega ne bi več ponovilo. Najlažje je reči "nikoli več", tako kot je lahko beguncem poslati dve odeji in sendvič, da imaš občutek, da si opravil svojo dolžnost. Ni dovolj!

Branko Lustig
"Sreča" in "ob pravem času je treba biti na pravem kraju" - s takimi skromnimi pojasnili Lustig odgovarja na vprašanja o tem, kako se je hrvaškemu filmskemu delavcu uspelo prebiti v prvo ligo Hollywooda. Foto: MMC RTV SLO / Sandi Fišer

Ko sva se z Ridleyjem Scottom razšla, je začel snemati slabe filme. In on to ve.

Od leve proti desni: režiser in producent Steven Spielberg ter koproducenta Gerald Molen in Branko Lustig, z oskarji za Schindlerjev seznam. Foto: Reuters

Nikoli nam ni uspelo zbrati potrebnih sredstev za film o taborišču Jasenovac, kot sem si ga zamislil. Hrvaškim oblastem se ne zdi potrebno, da bi morali ljudje videti, kaj se je tam zares dogajalo.

Branko Lustig
Lustig rad pove anekdoto o tem, kako ga je Spielberg med iskanjem producentov sprejel na petminutni pogovor, ki se je razvlekel na uro in pol dolg sestanek. Takoj sta se dogovorila, da bosta film posnela skupaj. Foto: Reuters
Branko Lustig
Leta 2012 ga je sarajevski filmski festival počastil s častno nagrado srce Sarajeva. Foto: Reuters
Gladiator
V neavtorizirani biografiji Russlla Crowa smo lahko prebrali, da si je bil s producentom med produkcijo tako zelo v laseh, da naj bi ga klical na dom in mu grozil, da ga bo "zadavil z golimi rokami". Te zamere so že davno pokopane; Lustig pravi, da ga Avstralec kliče "papa".
Mirovnik
Edini igralec, za katerega Lustig ne najde dobre besede je, zanimivo, George Clooney. Na snemanju Mirovnika naj bi se Američan vedel kot diva.
"Čuden občutek je, ko se sredi noči zbudiš v Ameriki, tuji deželi. Zagreb je moj dom." Foto: MMC RTV SLO / Sandi Fišer

Lustigova življenjska pot, ki jo je že v otroštvu nasilno prekinila 2. svetovna vojna, se je začela leta 1932 v Osijeku. Med vojno je bil skoraj tri leta zaprt v koncentracijskih taboriščih Auschwitz in Bergen-Belsen, a je kalvarijo, v nasprotju s toliko drugimi, tudi preživel.

Po vojni je v Zagrebu končal igralsko akademijo, a ga je usoda prek Jadran filma vodila v producentske vode in v ZDA, kamor se je preselil leta 1988. Navezal je stik s Stevenom Spielbergom in skupaj sta postavila filmski spomenik žrtvam holokavsta, vojno dramo Schindlerjev seznam (1993), ki je obojim, režiserju in producentom, prinesel oskarje.

Naslednji zlati kipec je dobil za Gladiatorja Ridleyja Scotta, s katerim sta skupaj naredila še šopek uspešnic, kot so Sestreljeni črni jastreb, Hannibal, Nebeško kraljestvo in Ameriški gangster.

Odkar je po četrt stoletja zapustil Los Angeles in se pred nekaj leti vrnil v Zagreb, svoje poslanstvo vidi v širjenju strpnosti in zavedanja holokavsta med mladimi. Že devet let je častni predsednik Festivala strpnosti v Zagrebu, ki letos drugič poteka tudi v Ljubljani.

Prav zaradi festivala, ki je prejšnji teden potekal v Mini teteatru in Judovskem kulturnem centru Ljubljana, je Lustig obiskal tudi Ljubljano. Čas za kratek pogovor si je vzel tudi za MMC.

(Prvi termin za MMC-jev intervju z Lustigom je bil odpovedan zaradi manjše nesreče, ko je moral na urgenco, a na koncu za 83-letno legendo ni imela zdravstvenih posledic.)

Vesela sem, da ste zdravi. Kdaj razmišljate o tem, da je prvo poglavje vašega življenja zaznamovala neznanska tragedija, poznejša pa velika sreča? Vidite v tem nekakšno karmično izravnavo?
Ne. Čisto naravno je, da močni ljudje premagajo bolezen. Jaz se v življenju preprosto nikoli nisem dal. Pred očmi sem imel cilj, vedel sem, da na festivalu 80 otrok čaka, da jih nagovorim, in sem zdravnici lepo razložil, da moram iti – pa me je izpustila. (Smeh.)

Na splošno v življenju sprejemam, kar mi pride na pot, pot pa nam je določena, ko se rodimo. Tu in tam se včasih zabriše: ko sem se rodil, ni nihče predvideval, da nas čaka holokavst – a tudi to smo preživeli.

Večkrat ste že izjavili, da bodo čez dvajset, trideset let, ko bodo mrtve še zadnje preživele priče vojne, ljudje pozabili na holokavst, na šoo. To je zelo temačna vizija. Mislite, da je ob vseh filmih in pričevanjih kaj takega res mogoče?
Veliko mladih ljudi je, ki bi vas že danes gledali kot tele v nova vrata, če bi jih povprašali o holokavstu oziroma kakih podrobnostih v zvezi s holokavstom. Nimajo pojma, kaj to je, celo na nekaterih naših predavanjih - kaj šele otroci po šolah, kjer krožimo že deset let. Je pa res, da opazim veliko razliko, kadar obiščem kako šolo, na kateri ne predavam prvič – takrat je otrokom tema veliko bližja.

Ljudje pa seveda počasi umirajo. Danes je že težko najti sogovornika, ki je na lastni koži doživel koncentracijsko taborišče in se ga spominja. Sam poznam še mogoče dva, tri ljudi, ki so bili z menoj, to je pa tudi vse. Jutri prihaja v Ljubljano neka gospa iz Murske Sobote, ki trdi, da je bila na poti v Auschwitz v istem vagonu kot jaz. Take ljudi srečam le še redko.

Koliko se iz tistega časa v resnici spominjate? Od konca vojne je minilo 70 let, celo življenje, vi pa ste bili 12-leten deček. Se lastne izkušnje z leti premešajo z vsem, kar ste o vojni izvedeli, prebrali, videli pozneje?
Pred očmi imam prizore. Samo kratke prebliske, kot strele, ki takoj spet izginejo. Malo je, a dovolj, da lahko ljudem iskreno pripovedujem o tem, kar hočejo vedeti. In vedno jih zanimajo iste stvari: kako smo preživeli, kakšno je bilo delo v Auschwitzu, ali je bil Birkenau hujši in kako lahko otrok dela v rudniku. Sam takrat sicer nisem delal z lopato, ampak sem vodil konja in nosil vodo zapornikom. Tisti konj je bil v taborišču moj prijatelj, da nisem bil tako sam. Na takih krajih si namreč vedno sam, izoliran. Ljudje se nočejo povezovati, ker bi to pomenilo, da bi morali deliti tisto malo, kar imajo, in da bi morali upati še za koga drugega, razen za lastno preživetje.

Sanj o vojni nimam, kar je najbrž dobro; nekatere tlačijo more.

Mislite, da temna prihodnost v obliki pozabe, ki jo napovedujete, v neki obliki že uresničuje? Vas odziv številnih Evropejcev na begunsko krizo, njihova nestrpnost in sovraštvo navdajajo z občutkom déjà vuja?
Situacija z begunci me plaši, ker me spominja na nas pred 70 leti. Ko je Rdeča armada prikorakala v Auschwitz, smo začeli bežati - ne po lastni izbiri, ampak ker so nas nacisti gnali v Nemčijo, kjer naj bi delali v tovarnah. Bilo je grozljivo. Ko danes gledam posnetke beguncev, se spomnim našega bega pred Rdečo armado. Sneg nam je segal do kolen in vsakogar, ki je padel na tla, so ustrelili. Brez milosti. Na postaji so nas čakali z odprtimi vagoni za premog, na katere smo morali poskakati. Prispeli smo v drugo taborišče, Dora, kjer so mi spremenili taboriščno številko. V Auschwitzu sem bil A3317, v Dori pa že nekaj veliko daljšega, 508 tisoč in tako dalje. Okreval sem v zasilni bolnišnici, nato pa smo v tovarni izdelovali strelivo in rakete, s katerimi so Nemci potem bombardirali London. Moj oddelek je izdeloval majhne vijake - pa ne dolgo, saj so aprila že prišli Američani. Spet so nas premestili, tokrat proti severozahodu. Prispeli smo v Bergen-Belsen, kjer je bilo še najbolj nevzdržno. Veliki nemški stroj je na tisti točki že pešal, ni bilo več nikakršne organizacije, hrane pa tudi ne. Ogromno je bilo smrti, uši, zagnojila se mi je rana na nogi, izgubil sem prst in zbolel za paratifusom. Edina svetla točka v vsem tem je bila, da sem našel svojo mamo. Nekemu tipu sem povedal svojo zgodbo in zazdelo se mu je, da je od neke ženske slišal enako štorijo o tem, kako so jo ločili od njenega sina. Izkazalo se je, da je v resnici poznal mojo mamo.

Ko je bilo vsega konec, sva se z mamo vrnila v Jugoslavijo, v Čakovec, ker sva upala, da bova tam našla še mojega očeta - a on je bil takrat seveda že mrtev, ustrelili so ga Madžari. To je moja vojna zgodba. Ljudje, ki sem jih v taborišču videl umreti na vešalih - prisostvovanja usmrtitvam so bila obvezna - so nam naročili, naj resnico o njihovih smrtih prenesemo svetu, naj jih ne pozabimo. To je v meni pustilo globoko sled in s filmom sem se začel ukvarjati tudi zato, da bi lahko pripovedoval zgodbe o holokavstu.

Vem, da se dandanes vsak govor na temo holokavsta konča s krilatico "never again" - ampak nekega dne bom na eni od teh prireditev preprosto vstal in govornika na glas vprašal, kaj je on osebno storil, da se kaj takega ne bi več ponovilo. Vsi politiki imajo polna usta besed, ne storijo pa ničesar. Sredstev, da bi obiskovali šole in organizirali predavanja o holokavstu za otroke, nam niso dali. Najlažje je reči "nikoli več", tako kot je lahko beguncem poslati dve odeji in sendvič, da imaš občutek, da si opravil svojo dolžnost. Ni dovolj! Kaj ste naredili, da bi tem ljudem pomagali najti bivališče v Nemčiji ali pa kje drugje? Kaj ste naredili za konec vojne v Siriji, da bi se lahko vrnili domov? Konec vojne je edina rešitev. Pošiljanje ljudi nazaj in zapiranje meja ... to je sranje.

Steven Spielberg je nekoč izjavil, da ste imeli na snemanju Schindlerjevega seznama sijajno oko za iskanje statistov, ki so nato v filmu nastopili kot taboriščniki.
Za tem je cela zgodba. Nekega dne sem odpotoval v Latvijo, da bi od tam pripeljal statiste judovskega videza. V Rigi so bila namreč velika taborišča, kjer so se zbirali latvijski Judi, ki so bili namenjeni v Izrael. Zdelo se mi je, da bodo z veseljem sprejeli vloge statistov v filmu, ker so potrebovali denar. Potem pa mi je nekdo predlagal, naj poskusim v Krakovu. Zakaj, sem se začudil, saj tam ni nobenih Judov več! - "Samo poskusi." In tako sem v časopisu objavil oglas, da prirejamo avdicijo, čeprav nisem mislil, da bo v resnici kdo prišel. Zjutraj pa naletim na dvojno vrsto, ki se je vila okrog in okrog tiste šole. Sami Judi, pa čeprav s spremenjenimi, kamufliranimi imeni. Po vojni se namreč Judom na Poljskem ni dobro godilo: pobijali so jih, na primer v mestu Kielce. Seveda so si iz strahu vsi uradno spremenili imena. Kakšnih petdeset ali šestdeset odstotkov statistov v filmu je bilo tako zares Judov.

Za prizor, v katerem morajo jetniki v taborišču goli teči v krogih okrog zdravnikov, ki izbirajo najšibkejše za prevoz v Birkenau, pa smo uporabili, ne boste verjeli, Bošnjake. Spielberg je zahteval, da morajo biti moški seveda obrezani. Ampak v Krakovu takih ni bilo. Potem sem se spomnil, da je v Varšavi taborišče za begunce iz Bosne, torej muslimane. Enega od svojih mož sem poslal v Varšavo; v zameno za avtobus ljudi je predstojniku taborišča obljubil dva nova televizorja. V Krakovu smo jih tudi prenočili in jim dali jesti. Zdaj veste - zaporniki v tistem prizoru so Bošnjaki.

Morda velja omeniti tudi drugega velikega režiserja, s katerim ste sodelovali vrsto let. Z Ridleyjem Scottom ste sodelovali dolgih osem let, preden so se vajine poti razšle; letos za Marsovca ni dobil oskarjevske nominacije za najboljšo režijo. Se strinjate z očitno večinskim mnenjem Akademije, da to ni njegov najboljši film?
Njegov najboljši film je zame Sestreljeni črni jastreb (Black Hawk Down, 2001), vse drugo je ... Veste kaj, nočem govoriti o Ridleyju. Ko sva se razšla, je začel snemati slabe filme. In on to ve, spominja se. (Smeh.)

Pred leti ste govorili, da bi vas zanimalo producirati film o vojni na Hrvaškem ...
Nikoli nam ni uspelo zbrati potrebnih sredstev za film o taborišču Jasenovac, kot sem si ga zamislil. Hrvaškim oblastem se ni zdelo potrebno, da bi morali ljudje videti, kaj se je tam zares dogajalo. Ko se bo v glavah kaj premaknilo, bo tu že kak drug Branko Lustig, ki bo ta film lahko posnel. Pa to ni film, ki bi ga lahko posneli za sedem milijon kun, kar je največ, kolikor dajo na Hrvaškem za film. Za milijon evrov se takega filma ne da posneti. Še avtobusov ne moreš poslati, da ti pripeljejo statiste.

Še vedno ste seveda tudi glasujoči član Akademije.
Sem že oddal svoje glasove. V vseh kategorijah sem glasoval za Povratnika. Kar zapomnite si moje besede, v vsem bo zmagal.

Kako gledate na kritike, ki v zadnjih letih, še posebej pa letos, zaradi premajhne raznolikosti članov in nominirancev letijo na Akademijo?
Zelo na kratko: ne živim več v Los Angelesu, in takoj, ko te ni več tam, je o teh zadevah težko govoriti. Ničesar ne izvem več iz prve roke, časopisi pa lahko pišejo, kar hočejo. Večina zmag za temnopolte ustvarjalce je v igralskih sekcijah, ker imajo v tej veji Akademije in v cehu (Actors Guild) tudi največ predstavnikov.

Zakaj ste se po 25 letih iz Los Angelesa vrnili v domovino?
Ker sem se počutil mladega! Ne, šalim se - ko sem se začel počutiti starega, sem se vrnil. Preprosto. Želim si umreti na Hrvaškem. Čuden občutek je, ko se sredi noči zbudiš v Ameriki, tuji deželi. Zagreb je moj dom.

Ljudje, ki sem jih v taborišču videl umreti na vešalih - prisostvovanja usmrtitvam so bila obvezna - so nam naročili, naj resnico o njihovih smrtih prenesemo svetu, naj jih ne pozabimo. To je v meni pustilo globoko sled in s filmom sem se začel ukvarjati tudi zato, da bi lahko pripovedoval zgodbe o holokavstu.

Vem, da se dandanes vsak govor na temo holokavsta konča s krilatico "never again" - ampak nekega dne bom na eni od teh prireditev preprosto vstal in govornika na glas vprašal, kaj je on osebno storil, da se kaj takega ne bi več ponovilo. Najlažje je reči "nikoli več", tako kot je lahko beguncem poslati dve odeji in sendvič, da imaš občutek, da si opravil svojo dolžnost. Ni dovolj!

Ko sva se z Ridleyjem Scottom razšla, je začel snemati slabe filme. In on to ve.

Nikoli nam ni uspelo zbrati potrebnih sredstev za film o taborišču Jasenovac, kot sem si ga zamislil. Hrvaškim oblastem se ne zdi potrebno, da bi morali ljudje videti, kaj se je tam zares dogajalo.