Kot tak je Mlada in lepa povsem soliden film, čudovito posnet, ki ga poganja lepota (in mladost) glavne igralke, ki jo Ozon postavi za svojo novodobno Lolito.
Isabelle (Marine Vacth, ime, ki si ga je verjetno vredno zapomniti) je 17-letnica, ki na morju doživi poletno romanco z nemškim turistom Felixom. Fanta, ki ga označi za "butastega", ne želi vključevati v družinsko rutino, kot so družabne večerje, se pa odloči, da z njim izgubi nedolžnost in tako "opravi že s tem".

Samo dejanje ni videti kot posebej prijetno za Isabelle, ki jo Ozon prikaže kot precej neanimirano, malce zdolgočaseno, čustveno otopelo, plehko in sebično najstnico, katere dejanja niso nikdar prav dobro razložena. Čeprav ima najboljšo prijateljico, to ohranja na distanci in ji ne zaupa nič o svoji intimi - o spolnosti se raje pogovarja z mlajšim bratcem Victorjem (Fantin Ravat).

Brez odgovorov
Ozon uživa, da v zgodbo vplete tako nevarno spogledovanje z incestnimi elementi, saj Isabelle pozneje, ko se "ji odpre", na grozo svoje matere ("Kaj smo ti kdaj naredili, da nam to delaš?") koketira tudi s svojim očimom. Odgovora na materino vprašanje pravzaprav ne izvemo zares. Zakaj se Isabelle po vrnitvi s poletnega dopusta skoraj nemudoma in brez kake prave logike vrže v prostitucijo, nam režiser prek svoje Lolite odgovarja: "Poskusila sem. Ogabno mi je bilo. Ampak sem po prihodu domov hotela poskusiti ponovno."
Če je Ozon s tem skušal insinuirati, da 17-letnico v svet plačanih spolnih odnosov v hotelskih sobah in podzemnih garažah vodijo motivi, podobni tistim spolnih zasvojencev, je to precej bolje raziskala Sramota (2011) Steva McQueena. Čustvena otopelost glavnih likov je sicer podobna, a Fassbenederjev lik pač pokaže precej več notranjih stisk, medtem ko Ozon pri svoji Isabelle - ali, Lei, kot je njen psevdonim - to gladko preskoči.
Tudi ko mama (Géraldine Pailhas) Isabelle, potem ko le izve za njen "postranski hobi", pošlje k psihiatru, dekle ostaja mrtvo hladno in staršema zabrusi, da sta "kretena", ko ji vzameta trdo prislužen zaslužek. S katerim sicer ni jasno, kaj bi Isabelle, ki ji mama daje bogato žepnino, storila.

Od poletja do pomladi
Ozon zgodbo naslika prek štirih letnih časov, vsakega od njih uvede tematsko primerna skladba francoske pevke Françoise Hardy, s pomočjo katerih slika portret najstniške prostitutke. Vachtova - v resnici sicer stara 23 let - je nedvomno prava izbira za vlogo - s polnimi ustnicami, pegicami in velikimi, melanholičnimi očmi, je kot mešanica Brigitte Bardot in Letitie Caste. In Ozon s pridom izkorišča vse njene telesne adute, ko njegova kamera boža vsak delček njenega razgaljenega, mladega telesa, ki ga za 300 evrov ljubkujejo, ližejo in nad njim onanirajo pohotni starci.

Če so Adelinemu življenju, še enemu aktualnemu liffovskemu filmu s spolno tematiko, režiserju Abdellatifu Kechichu z dvema dolgima in nazornima lezbičnima prizoroma očitali eksploatizem, je treba povedati, da je eksploatizma tu precej več.
Prizori spolnosti so sicer manj nazorni od tistih v Adele, a se nenehno zdi, da Ozon v resnici le paradira lepoto svoje glavne igralke, pri tem - v nasprotju s kompleksnim Kechichovim izdelkom - ne raziskuje njene psihe in ne pove kaj globljega. Razen tega, da so francoske družine res zelo liberalne. Kar pa ni ravno novica.

Film na koncu tako - če ostanemo pri filmu primernih prispodobah - ostane na ravni uro in pol dolgega spolnega odnosa brez vrhunca.
Ocena: + 3; ocenjuje: Kaja Sajovic