V približno stotih filmih je upodobil pilota, kavboja, vojaka in celo Marca Pola: v svoji 35-letni karieri je Gary Cooper postal sinonim za redkobesednega, zadržanega Zahodnjaka z veliko začetnico, vseameriškega junaka, poosebitev tedanjega hollywoodskega ideala. Njegov čustveno zadržani, stoični igralski pristop je bil ko nalašč za tedaj popularne vesterne, v katerih je precej nastopal. Sam Ernest Hemingway je vztrajal, da mora prav Cooper dobiti glavno vlogo v ekranizaciji njegovega romana Komu zvoni (For Whom the Bell Tolls, 1943), saj je v prijatelju videl popolno utelešenje "hemingwajevskega" junaka, pokončnega moža, ki v boju s sovražnim svetom nekako uspe ohraniti integriteto in dostojanstvo.

Cooper je bil za oskarja nominiran kar petkrat, od tega ga je domov odnesel dvakrat, za vlogi v filmih Sergeant York (1942) in High Noon (1953). Leta 1961 ga ja Akademija počastila še s častnim oskarjem, a je bil igralec že preveč bolan, da bi ga lahko osebno prevzel (z ganljivim govorom je to namesto njega storil James Stewart). Mesec dni kasneje, 13. maja 1961, šest dni po svojem šestdesetem rojstnem dnevu, je Gary Cooper izgubil bitko z rakom na prostati.

Ameriški filmski inštitut desetletja pozneje pri sestavljanju svojih številnih seznamov nanj ni pozabil: na jubilejnem 100 Years... 100 Stars ga je postavil na 11. mesto zvezd klasične hollywoodske ere, leta 2003 pa se je na seznam 100 najboljših filmskih junakov in zlobcev uvrstil kar trikrat, vsakokrat v kolumno junakov (z vlogami Willa Kana v Točno opoldne, Louja Gehriga v Ponosu jenkijev in Alvina Yorka v Naredniku Yorku).

Frank James Cooper (ime Gary mu je šele kasneje nadel agent) se je leta 1901 rodil premožnima lastnikoma ranča v Montani, ki sta sina čez nekaj let poslala na prestižno šolo v svojo staro domovino, Anglijo. Ta dihotomija njegovih zgodnjih let morda pomaga pojasniti, kako je lahko Cooper pozneje v svojih vlogah znal združiti robatost kakega jezdeca po Divjem zahodu in uglajenost džentlemana. V mladih letih ni gojil kakih tihih sanj o slavi in igralskem poklicu. Ne preveč uspešno se je poskušal prebiti kot karikaturist v lokalnem časopisu, a ker se s tem ni mogel preživljati, se je pridružil staršema, ki sta se preselila v Los Angeles, češ da "raje strada na toplem, kot da strada in še zmrzuje".

Vse se je začelo s padanjem s konjev
Ko se je nekega dne tako sprehajal po Hollywoodskem bulevardu, je spoznal par vrstnikov, ki so za deset doarjev na dan za vesterne kot statisti padali s konjev in podobno, ter se jim sklenil pridružiti. kmalu je čednega fanta opazila agentka Nan Collins, ki mu je leta 1926 priskrbela prvo večjo vlogo v filmu The Winning of Barbara Worth (očitno je pritegnil tudi pozornost glavne zvezde filma, Clare Bow, saj je kasneje nastopil še v več njenih filmih).

Cooper takrat sicer še ni bil kaj prida igralec, a se je zelo trudil, in nekje do leta 1929 sta se tako njegovo igralsko znanje kot priljubljenost razcvetela. Njegova prvi uspešni "govoreči" film je bil The Virginian (1929), v katerem je že pokazal svoj lakoničen, umirjen način, ki je pozneje postal njegov zaščitni znak.

Večji del tridesetih let je Cooper nato "preklapljal" med vlogami zapetih gospodov (Design for Living, 1933) in neukrotljivih pustolovcev (The Lives of a Bengal Lancer, 1935). leta 1941 je svojega prvaega oskarja dobil za vlogo resničnega junaka prve svetovne vojne, narednika Alvina Yorka. Naslednje leto je zopet blestel v še eni biografiji, tokrat baseballske legende Louja Gehriga v Ponosu Jenkijev (popolnoma prepričljiv je bil kljub temu, da ni pred tem nikoli igral baseballa in da, za razliko od Gehriga, ni bil levičar).

Hollywood, ki je Cooperju odpustil njegovo (vsaj posredno) sodelovanje v McCarthyjevem lovu na čarovnice v štiridesetih, ga jeimel tako kot igralca kot osebnost zelo v čislih. Še celo tisti kolegi, ki so ga sprva podcenjevali, češ da na snemanju "ne daje ničesar od sebe", so bili na koncu presenečeni, kako je na koncu vsakokrat zasenčil vse preostale.

V petdesetih je bil "aboniran" predvsem na vesterne (tu velja še enkrat izpostaviti klasiko Točno opoldne iz leta 1952) in je veljal za enega najbolj donosnih igralcev svojega časa, ga je v zasebnem življenju mučilo vse bolj pešajoče zdravje. ko je ugotovil, da ima poleg vseh drugih nadlog še raka, ki se mu je razširil že po vsem telesu, je novico skril pred javnostjo.
Da mu gre zelo slabo, je na podelitvi oskarjev leta 1961 "ušlo" šele Jimmyju Stewartu. Mesec dni pozneje, dva meseca po svojem zadnjem javnem nastopu v nekem dokumentarcu o Divjem zahodu, je Cooper umrl. Američani, ki je bila deloma še vedno v šoku zaradi smrti Clarka Gabla pol leta pred tem, so si bili enotni, da je nekega poglavja v zlati dobi Hollywooda nepreklicno konec.

Ana Jurc