94. podelitev oskarjev je bila zgodovinski trenutek za ženske filmske ustvarjalke: glavni nagradi večera sta osvojila dva filma v ženski režiji; še pred tem je Ariana DeBose postala prva nebelska, kvirovska oskarjevka v igralski kategoriji, Billie Eilish pa je oskarja osvojila pri rosnih 20 letih. Vse te zgodovinske dosežke pa je zasenčil nenačrtovan izbruh nasilja, o katerem več v nadaljevanju.

Film CODA režiserke Sian Heder je na letošnjo podelitev oskarjev prišel z zgolj tremi nominacijami – za najboljši film, igralca v stranski vlogi in prirejeni scenarij – a na koncu zmagal v vseh omenjenih kategorijah.

Ravno nasprotno usodo pa je doživel neovestern Moč psa: večer je začel z največjim številom nominacij, s kar dvanajstimi, zaključil pa ga je z eno samo zmago, pa čeprav pomembno – v kategoriji najboljše režije.

Največ oskarjev, kar šest, pa je v skupnem seštevku osvojil znanstvenofantastični spektakel Dune: peščeni planet v režiji Kanadčana Denisa Villeneueva; slavil je predvsem v tehničnih filmskih kategorijah.

Za oskarja so se v kategoriji najboljšega filma poleg omenjenih treh naslovov potegovali še Belfast, Ne glejte v zrak, Drive My Car, Kralj Richard, Sladičeva pica, Ulica nočnih mor in Zgodba z Zahodne strani.

Sorodna novica Kako je potekal večer? Glavne nagrade filmu Coda, Willu Smithu in Jessici Chastain

Jane Campion zmagovito sezono nagrad kronala z oskarjem
Po dolgem večeru zamujenih priložnosti, ki je ekipi psihološke srhljivke Moč psa gotovo pustil grenak priokus v ustih, je pričakovanja vendarle upravičila Jane Campion.

Postala je šele tretja ženska v zgodovini, ovenčana z oskarjem za najboljšo režijo. (Zanjo je to drugi oskar, a prvi za filmsko režijo; prejšnjega ji je prinesel scenarij drame Klavir.) V svojem govoru je omenila avtorja literarne predloge za Moč psa: "Ta film nikoli ne bi mogel nastati brez moža, ki ga nikoli nisem spoznala, Thomasa Savagea. Pisal je o krutosti, a si ob tem želel nasprotje tega – prijaznost." Knjiga in film namreč tematizirata vsiljene predstave o moškosti in globoke družinske travme, ki se odvijajo pred kuliso Divjega Zahoda v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Recenzijo filma Moč psa boste našli tukaj.

Incident na odru zasenčil oskarja Willa Smitha
Več kot tridesetletno filmsko kariero Willa Smitha je Akademija – po vseh pričakovanjih – naposled okronala s prvim oskarjem. Najboljši igralec v glavni vlogi je postal po zaslugi biografske drame Kralj Richard, v kateri je upodobil Richarda Williamsa, očeta in trenerja teniških zvezdnic Venus in Serene Williams. A tu se drama šele začenja.

"Richard Williams je bil srborit branitelj svoje družine," je v uvodu v svoj govor pomenljivo izjavil Smith. S tem se je najverjetneje navezoval na incident, ki je približno pol ure pred tem šokiral dvorano Dolby: ko je Chris Rock na odru razdrl šalo na račun gole glave Jade Pinkett-Smith, (pripomnil je, da se veseli filma G. I. Jane 2), je Will splezal na oder, mu prisolil klofuto in pozneje še s svojega sedeža tulil, da naj "ime njegove žene umakne iz svojih klinčevih ust". (Jada namreč trpi za izgubo las, in ne gre samo za modno gesto.)

"Čutim poslanstvo, da ljubim in varujem ljudi, da sem reka do svojega ljudstva. Če počneš to, kar počnemo, moraš z nasmehom prenašati, da te ljudje žalijo in te ne spoštujejo," je Smith po osvojenem oskarju izdavil v solzah.

"Ne jočem, ker sem osvojil nagrado. Gre za to, da sem lahko obrnil pozornost na celo igralsko zasedbo in ustvarjalno ekipo filma ter na družino Williams. (...) Življenje oponaša umetnost: zdaj sem tisti nori oče, za kakršnega so imeli Richarda Williamsa."

Ironija pa je seveda v tem, da film izrecno prikaže, da se je Richard Williams na nadlegovanje in žaljivke lokalnih tolp vedno odzival s stoičnim potrpljenjem.

O čem se bomo torej pogovarjali dlje?
"Vzemimo si kratek predah od debate o moških, ki ne znajo zadržati svoje jeze – ker to se ves čas dogaja," je bil eden od lucidnejših komentarjev na Twitterju. "Kaj pa se ne dogaja ves čas? To, da so ženske nominirane za najboljšo režijo – kaj šele, da zmagajo. Čestitke Jane Campion."

Akademija še vedno ljubi telesne preobrazbe
V kategoriji najboljše igralke ni bilo izrazite favoritke, a je na koncu svojo tretjo nominacijo z oskarjem kronala Jessica Chastain. V biografski drami Oči Tammy Faye se je prelevila v teleevangelistko sedemdesetih in osemdesetih let, ki je bila, skupaj z možem, obtožena kraje cerkvenih sredstev. Jessica Chastain je antagonistko upodobila z empatijo, kot eno redkih verskih osebnosti, ki je brez predsodkov sprejemala istospolno usmerjene.

"Po naši deželi rovari diskriminatorna in predsodkov polna zakonodaja, katere edini cilj je, da nas še bolj ločuje," je opozorila z odra. "Nedolžni civilisti po celem svetu so žrtve nasilja in sovraštva. V takih trenutkih se spomnim na Tammy Faye Bakker in poiščem navdih v njenih radikalnih gestah ljubezni. V tem vidimo načelo, ki nas bo vodilo naprej, ki nas povezuje v želji, da bi bili sprejeti kot to, kar smo, da bi živeli brez strahu."

Prvič v zgodovini so podelitev vodile tri ženske naenkrat – komičarki Amy Schumer in Wanda Sykes ter igralka Regina Hall. ("Letos je Akademija najela tri ženske, ker je to ceneje, kot če bi najeli enega moškega," so pripomnile uvodoma.)

Večer odprla Beyonce
Spektakel se je začel udarno: sestri Venus in Serena Williams sta napovedali singel Be Alive, ki ga je za film Kralj Richard, biografsko dramo o njunem očetu, posnela Beyonce. Zvezdnica s spremljevalno skupino v strupeno zelenih oblačilih je nastopila v Comptonu, rojstnem kraju Williamsovih. ("Po dolgih letih, ko je Hollywood ignoriral zgodbe žensk, smo dobili film o ... očetu sester Williams," je slona v sobi pozneje imenovala Amy Schumer.)

"Prva odkrito kvirovska igralka z oskarjem"
Daniel Kaluuya je tradicionalno prvo nagrado večera, oskarja za najboljšo igralko v stranski vlogi, izročil Ariani DeBose; v muzikalu Zgodba z Zahodne strani je igralka, pevka in plesalka upodobila Anito (ista vloga je leta 1961 oskarja prinesla Riti Moreno). "Zdaj veste, zakaj Anita v filmu reče 'Hočem biti v Ameriki' – ker se tudi v tem norem času tu uresničijo sanje," je ganjeno izdavila. "Hvala, Steven Spielberg, zdaj se me ne boš znebil!" Sebe je opisala še kot "odkrito kvirovsko Latinoafričanko", ki je "v umetnosti našla svoj prostor pod soncem".

Troy Kotsur pisal zgodovino
Tudi pri oskarju za igralca v stranski vlogi ni bilo presenečenj: Troy Kotsur je postal šele drugi gluhi igralec v zgodovini z oskarjem (prva je bila Marlee Matlin, Kotsurjeva filmska žena v filmu CODA). Nagrado je posvetil skupnosti gluhih in invalidnih ("To je naš čas"), spomnil pa se je tudi svojega očeta, ki po hudi prometni nesreči ni mogel več kretati. "Oče, toliko sem se naučil od tebe, vedno boš moj junak." Pošalil se je tudi na račun presenetljivega dometa filma CODA: "Ne morem verjeti, da je film segel po celem svetu, celo do Bele hiše, kamor so nas povabili na obisk. Predsednika sem hotel naučiti par umazanih besed, ampak mi Marlee Matlin ni dovolila. Brez skrbi, Marlee, zdajle ne bom spuščal kletvic." V filmu Kotsur namreč pokaže nekaj zelo ... slikovitih kretenj.

Mejnik za zastopanost
CODA, v nasprotju s francoskim izvirnikom iz leta 2014, po katerem je bila posneta, v vloge gluhih protagonistov ni stlačila slišečih igralcev (čeprav je studio sprva zahteval zvezdniško udeležbo). Več kot polovica dialogov v filmu se odvije v ameriškem znakovnem jeziku. Zmaga filma CODA je zato velik mejnik za boljšo zastopanost, še posebej za Hollywood, ki je v preteklosti že večkrat nagradil prikaze invalidnosti, ki so jih upodobili igralci brez teh invalidnosti.

Scenaristična oskarja za dve družinski drami
Kenneth Branagh, ki je bil v svoji karieri za oskarja nominiran že v sedmih različnih kategorijah, je svoj prvi kipec osvojil za izvirni scenarij; Belfast je avtobiografsko obarvan film o odraščanju v času severnoirskega konflikta.

V kategoriji najboljšega prirejenega scenarija je drugo nagrado (od zmagovalnega trojčka) osvojila CODA. Scenaristka (in režiserka) Sian Heder ("Hvala bogu, da sem oblečena v diskokroglo") je pripomnila, da ji je projekt spremenil tako kariero kot tudi življenje. Zmaga filma CODA nad Močjo psa v scenaristični kategoriji je tako že v prvi tretjini večera nakazala, v katero smer se bo prevesil finale slovesnosti.

Nespoštljivi do filmskih delavcev?
Prve pomembne nagrade so bile razdeljene, še preden se je rdeča zavesa gledališča Dolby sploh dvignila. Akademija je namreč sprejela precej sporno odločitev: kipce v osmih kategorijah so razglasili uro pred uradnim začetkom podelitve, v okviru prenosa v živo pa so predvajali samo kratke odlomke zahvalnih govorov.

Vse nagrade v tehničnih kategorijah odšle domov z ekipo Dune
Znanstvenofantastični spektakel Dune: peščeni planet v režiji Denisa Villeneuva je pričakovano osvojil oskarje v večini tehničnih kategorij, za katere je bil nominiran: za najboljšo scenografijo, za filmsko montažo ter za najboljši zvok in za najboljšo glasbeno podlago; slednjo je zložil veliki Hans Zimmer. (Po dvanajstih nominacijah je to šele drugi oskar za Zimmerja; prvega je dobil pred tridesetimi leti za Levjega kralja).

Dune ima tudi oskarja za najboljše posebne učinke, ki so bili pri tem filmu tudi ključen del zgodbe (spomnite se samo na peščene črve).

Spektakel po predlogi Franka Herberta je, kar morda šteje največ, domov odnesel tudi oskarja za najboljšo fotografijo. Greig Fraser je kipec dobil za to, kot se je izrazil, da "se je lahko kot otrok šest mesecev igral v pesku".

Mednarodni oskar potuje na Japonsko
Po bafti in zlatem globusu je drama Drive My Car potrdila svoj primat v letošnji beri mednarodnih filmov: Ryusuke Hamaguchi je tujejezičnega oskarja, kot se je nagrada včasih imenovala, osvojil za Japonsko.

Summer of Soul, portret šesttedenskega Harlemskega kulturnega festivala leta 1969, je prinesel prvega oskarja Ahmirju "Questlove" Thompsonu: postal je najboljši dolgometražni dokumentarec.

Mora podelitev nagrad spregovoriti o vojni ali ne?
Približno na sredini podelitve je Akademija izpolnila obljubo, da se bodo "na primeren način" dotaknili vojne v Ukrajini. Potem, ko je igralka Mila Kunis, ki je bila rojena v Ukrajini, napovedala Rebo McEntire z nominirano pesmijo Somehow You Do, je zatemnjen ekran pozval k trenutku tišine in k dobrodelni pomoči Ukrajini. Drugih omemb vojne v zahvalnih govorih ali komentarjih podeljevalcev tako rekoč ni bilo.

Redka izjema je bil Francis Ford Coppola, ki je v družbi Roberta De Nira in Ala Pacina na odru pomagal počastiti 50-letnico filma Boter. Svoje zahvale je zaključil z vzklikom "Naj živi Ukrajina!"

Disney pokazal posluh za drugačne zgodbe
Oskar za najboljši animirani celovečerec je tudi letos ostal pod okriljem velike animacijske hiše, Disneyja: Encanto – naš čarobni svet je zgodba o kolumbijski deklici, ki je edina v svoji družini brez čudežnih moči. "Ponosna sem, da sem del filma, ki v ospredje postavlja čudovito, raznoliko zasedbo, in v katerem se bodo lahko videli vsi," je poudarila Yvett Merino, ena od producentk.

Mnogi so verjeli, da bo z ekipo Encnta domov odšel tudi oskar za najboljšo pesem – a je za eno od večjih presenečenj večera poskrbela Billie Eilish. Oskarja je dobila za balado No Time To Die, naslovno pesem istoimenske bondiade.

Teatralne Cruelline oblačila dobile pozlato
Kostumografinja Jenny Beavan je osvojila že tretjega oskarja v svoji karieri, in sicer za film Cruella. "To, da je Emma Thompson ob nekaterih kostumih hiperventilirala od navdušenja, je bil vrhunec moje kariere."

V kategoriji najboljšega ličenja in pričesk je slavila biografska drama The Eyes of Tammy Faye; prav s pomočjo filmske maske se je namreč Jessica Chastain prelevila v slavno teleevangelistko iz sedemdesetih in osemdesetih let.

Oskarja za kratki animirani film sta prejela Alberto Mielgo in Leo Sanchez; njuna animacija The Windshield Wiper je zbirka vinjet in situacij, ki se vrtijo okrog vprašanja, kaj je ljubezen. Najboljši igrani kratki film je postal The Long Goodbye (režija: Aneil Karia), v katerem nastopa Riz Ahmed. (Film je posvetil "vsem, ki ne pripadajo, vsem, ki se počutijo, da so ujeti v nikogaršnji deželi. Dobimo se tam, kajti tam je prihodnost.")

Najnovejši kratkometražni dokumentarec z oskarjem je postal The Queen of Basketball, portret zdaj že pokojne Lucy Harris, prve košarkašice v ameriški olimpijski zgodovini, ki je zadela koš.

Zapustili so nas ...
Tradicionalni odlomek In memoriam se je tokrat ob živahnejših taktih in aplavzu hvaležnosti poslovil od filmskih ustvarjalcev, ki smo jih izgubili v zadnjem letu. Med njimi so bili William Hurt, Steven Sondheim, Peter Bogdanovich, Clarence Williams, Michael K. Williams, Jean-Paul Belmondo, Richard Donner, Lina Wertmüller, Mikis Theodorakis, Dean Stockwell in Jean-Marc Vallée. Bill Murray se je na odru poimensko poslovil od režiserja Ivana Reitmanna, Jamie Lee Curtis pa od Betty White.

"Veste, kaj je še letos v sekciji In memoriam?," je pripomnila Amy Schumer. "Zlati globusi."