Večer naj bi se končal z
Večer naj bi se končal z "velikim preobratom", razglasitvijo Anthonyja Hopkinsa za najboljšega igralca – a 83-letnik na slavje ni prišel in tudi ni poslal kakega posnetka ali se vklopil na daljavo. Foto: Reuters

Kljub temu da Hollywood nenehno poudarja raznolikost, je zmagal "belski film" (ki ga je sicer režirala Kitajka). Tudi glavni igralski nagradi sta šli belcema. Letos je torej spet zmagal "stari Hollywood". Dežela nomadov je še eden v vrsti filmov, ki govorijo o trpljenju belskega nižjega srednjega razreda.

Marcel štefančič Jr.

"Hollywood je končno začel imitirati Evropo," v jutru po neprespani noči ne brez sarkazma ugotavlja veliki poznavalec hollywoodske filmske produkcije Marcel Štefančič jr. "Še več: na samem začetku so nekaj časa v takem formatu in intimnem vzdušju podeljevali celo viktorje v Cankarjevem domu!"

Producenti letošnjega oskarjevskega spektakla s Stevenom Soderberghom na čelu so za letošnjo podelitev oskarjev pred nedeljskim večerom napovedovali "filmski" dogodek, ki naj bi pomenil odmik od podeljevanja nagrad prek Zooma, česar so se gledalci v zadnjem letu karantene krepko preobjedli.

Trije oskarji za "novodobni vestern" Dežela nomadov

"Vic je bil v tem, da vica ni bilo"
Tudi Štefančič je, kot še marsikdo, nad spektaklom, ki to sploh ni bil, razočaran: "Ta 'film' ne bi bil nominiram za nobeno nagrado. Cel večer je bil eno samo iskanje priložnosti za govore, v katerih ni bilo niti prave lucidnosti. Glede na to, da imamo vsi, ne samo filmarji, za seboj težko in zamorjeno leto, sem vendarle pričakoval kakšne vice. Najboljši vic je bil to, da vica ni bilo. Dramaturško se mi zdi to precej nezrelo." Prireditev namreč ni imela voditelja, prav tako pa tudi ne skečev ali igranih vložkov – čas, ki so ga organizatorji s tem pridobili, so odstopili govorom nagrajencev, ki so se letos lahko razgovorili, ne da bi jih pri tem prekinila glasba.

Našega sogovornika je razočaralo tudi, da so si oskarji za lokacijo podelitve izbrali železniško postajo Union Station, snemalno lokacijo številnih kultnih filmov – nato pa to sploh ni imelo nobene vloge pri prireditvi. "Harrison Ford je sicer omenjal Izrebljevalca, ki je bil delno posnet na tem mestu, drugih navezav pa sploh ni bilo."

Marcel Štefančič jr. bo o letošnji podelitvi oskarjev podrobneje razmišljal v oddaji Oskarji – dan potem, ki bo na sporedu ob 22.50 na 1. programu TV Slovenija; z njim se bo pogovarjala Mateja Valentinčič. Foto: BoBo
Marcel Štefančič jr. bo o letošnji podelitvi oskarjev podrobneje razmišljal v oddaji Oskarji – dan potem, ki bo na sporedu ob 22.50 na 1. programu TV Slovenija; z njim se bo pogovarjala Mateja Valentinčič. Foto: BoBo

Antiklimaktični vrhunec in izginuli Anthony Hopkins
Štefančiču ni ušla ironija tega, da je bila cela podelitev tempirana v stopnjevanju proti vrhuncu večera, razglasitvi nagrad za najboljšega igralca in igralko, z upanjem na spektakel, ker "igralce pač vsi poznajo, kar bo dobro za gledanost". "Na koncu pa se na oder povzpne Frances McDormand, ki svoj govor zaključi v petnajstih sekundah, Anthonyja Hopkinsa pa sploh ni. Večji antiklimaks bi si težko predstavljal."

Preseneča ga predvsem to, da je večina medijev Hopkinsovo zmago opredelila kot nepričakovano. "Največje presenečenje? Kje pa. To je najbolj tipično kalkulirana oskarjevska vloga! Hopkinsa še celo na podelitev ni bilo – klasična oskarjevska gesta. V filmu naredi dobesedno vse za nagrado, na podelitev ga pa ni." (Hopkins se je medtem na nagrado že odzval z objavo na Instagramu; v njej je poudaril predvsem, da oskarja ni pričakoval, in se poklonil spominu na lani umrlega Chadwicka Bosemana, ki je bil za Ma Rainey's Black Bottom nominiran v isti kategoriji.)

Mank ima uradno več oskarjev kot Državljan Kane
Bolj predvidljiva "oskarjevska vaba" kot filmi o boleznih – drama Oče režiserja Floriana Zellerja, za katero je oskarja dobil Hopkins, namreč tematizira postopen razkroj osebnosti zaradi demence – so samo še filmi o Hollywoodu, kakršen je bil letos Mank. Štefančič se namuzne ob dejstvu, da je Mank, film o nastanku kultne klasike Državljan Kane, "dobil eno nominacijo in enega oskarja več kot film Orsona Wellesa". Mank je bil letos nominiran za deset oskarjev in na koncu osvojl kipca za fotografijo in scenografijo, medtem ko je bil Državljan Kane, eden najboljših filmov vseh časov, leta 1942 nagrajen samo za najboljši scenarij.

Trije od letošnjih štirih oskarjevcev v igralskih kategorijah. Foto: Reuters
Trije od letošnjih štirih oskarjevcev v igralskih kategorijah. Foto: Reuters
Dežela nomadov: vestern za 21. stoletje

Vse po starem
Sicer pričakovana oskarjevska zmaga drame Dežele nomadov, ki pomeni prvo zmago nebelske ženske v režijski kategoriji (v zgodovino se je vpisala Chloe Zhao), se mu ne zdi zares revolucionarna gesta. "Kljub temu da Hollywood nenehno poudarja raznolikost, je zmagal "belski film" (ki ga je sicer režirala Kitajka). Tudi glavni igralski nagradi sta šli belcema. Letos je torej spet zmagal "stari Hollywood". Dežela nomadov je še eden v vrsti filmov, ki govorijo o trpljenju belskega nižjega srednjega razreda."

Letošnji oskarji torej ne pomenijo kakega naprednega mejnika, ugotavlja sogovornik. Bi se manjši filmi v vsakem primeru prebili v ospredje? "Ne vemo, kakšno filmsko leto bi bilo za nami, če ne bi bilo pandemije, a prav gotovo bi bilo zelo drugačno. V vsakem primeru bi bile nominacije najbrž raznolike, saj so pritiski različnih gibanj in ključnikov obrodili sadove. Prav, nominiranih je več temnopoltih ustvarjalcev, Latinoameričanov pa praktično ni – ker nimajo svojega lastnega gibanja, ključnika."

Akademija ima rada nominirance, ki jočejo, ko dobijo oskarja - ki se razjočejo tako, kot se Anthony Hopkins razjoče v Očetu. Letos pa tega ni bilo, niti solz niti smeha. Akademija je delala v nemogočih, evropskih pogojih - in dokazala, da v evropskih pogojih odpove.

Marcel Štefančič

Pandemija izenačila velike in majhne zaslužkarje
Zaradi pandemije so nastali filmi, ki morda v normalnih okoliščinah ne bi. "Tako ali tako pa ne vemo, koliko je kak film zaslužil - naprezanja za število gledalcev in finančni izkupiček tokrat ni bilo, na neki ravni so bili vsi filmi enaki, prišlo je do določene oblike demokratizacije. Posamezni filmi, ki bi bili sicer razvpiti, niso dobili veliko publicitete – prerazporedila se je med "manjše" filme. V hipu, ko igra obiskanosti odpade, pa imajo vsi v rokah popolnoma nove karte. Do izraza pridejo mali filmi. A vprašajmo se, koliko od letošnjih nominirancev bi v resnici igralo v naših kinematografih? Izredno malo, kljub vsemu domnevnemu slavljenju raznolikosti. Filma Fences, za katerega je oskarja dobila Viola Davis, pri nas tisto leto ni bilo, na primer. Mesečina je bila na sporedu kake tri sekunde."

Pippa Ehrlich in James Reed s svojima oskarjema za najboljši dokumentarec, My Octopus Teacher. Štefančič:
Pippa Ehrlich in James Reed s svojima oskarjema za najboljši dokumentarec, My Octopus Teacher. Štefančič: "Vzradostilo me je, da je zmagal simpatičen, malo drugačen dokumentarec." Foto: Reuters
Največje presenečenje Hopkins, Yuh-jung Youn flirtala s Pittom, G. Close osmič praznih rok

Kje je zahvala za hobotnico?
Štefančiča je najbolj pozitivno presenetila nagrada za dolgometražni dokumentarec, ki jo je prejel južnoafriški film My Octopus Teacher, prikaz prijateljstva, ki se splete med dokumentaristom Craigom Fosterjem in hobotnico. "Nisem najbolj razumel, zakaj se ni nihče zahvalil sami hobotnici." "V časih, ko prevladujejo družbene teme, kot jim rečemo, bi pričakoval zmago angažiranega, trenutku primernega filma, kakršnih je bilo med nominiranci več. Vzradostilo me je, da je zmagal simpatičen, malo drugačen dokumentarec."

Naj kdo pomisli na Evropejce
Drugo presenečenje, sicer manj pozitivno, je bilo vključitev "kviza" o filmskih pesmih, ki so ga producenti vpletli v podelitev. "Ali res čisto nič ne mislijo na gledalce, ki se mučimo in trpimo že več ur? Ob enajstih zvečer občinstvo trpinčijo s kvizom – kaj šele nas, Evropejce, ki to prenašamo ob petih zjutraj. V tem skeču je sicer briljirala Glenn Close: prepoznala je komad Da Butt, vedela, iz katerega filma je, povedala zakulisno zgodbo o Spiku Leeju in celo zaplesala – oskarja pa ji vseeno ne bodo dali."

Glenn Close je letos namreč dosegla nesrečni rekord osmih oskarjevskih nominacij brez ene same zmage. A to še ne pomeni, da se ji je zgodila krivica, opozarja Štefančič: "Vedno je nominirana za filme, ki niso favoriti, ki so znani po eni sami igralski kreaciji. Če ne bi bila nominirana ona, bi šli ti filmi po navadi neopaženo mimo."

O čem razmišlja Akademija? O ničemer prav zares
Še preden so znane uradne številke o gledanosti letošnje podelitve oskarjev, že obstaja utemeljen strah, da bodo katastrofalno nizke. Iz leta v leto se tako veča prepad med filmi, ki jih Akademija nominira, in filmi, ki imajo visoko gledanost v kinematografih. Kako lahko oskarji sploh preprečijo svoj zdrs v irelevantnost? "Akademija je na avtopilotu, kaj dosti ne razmišljajo. Upajo, da letošnja gledanost ne bo odločilna in da bo naslednje leto spet tako, kot je bilo prej. A težava je v tem, da je podelitev oskarjev korporacija, ki upošteva samo gledanost, nikoli ne uživa v tem, da za nagrade tekmujejo filmi, za katere ljudje še niso slišali.

Radi imajo nominirance, ki jočejo, ko dobijo oskarja – ki se razjočejo tako, kot se Anthony Hopkins razjoče v Očetu. Letos pa tega ni bilo, niti solz niti smeha – zato, ker je bilo občinstvo zrežirano. Akademija je delala v nemogočih, evropskih razmerah, in dokazala, da v evropskih pogojih odpove. Podelitev je bila kot najslabši Soderberghov film, ki skuša imitirati Evropejce."