Presrečna Marisa Tomei ob prevzemu kipca za stransko vlogo v filmu Moj bratranec Vinny. Foto: AP
Presrečna Marisa Tomei ob prevzemu kipca za stransko vlogo v filmu Moj bratranec Vinny. Foto: AP
Zmagoslavje ekipe filma Usodna nesreča, ki je presenetljivo premagal Goro Brokeback. Foto: AP
Oskarjevski dobitniki - raperska skupina Three 6 Mafia. Foto: Reuters
Moker poljub evforičnega Adriena Brodyja podeljevalki Halle Berry. Foto: Reuters
Roberto Benigni je oskarja prejel za Življenje je lepo. Foto: Reuters
Solze sreče Gwyneth Paltrow, ki je oskarja prejela za vlogo v Zaljubljenem Shakespearju. Foto: Reuters
Ste vedeli, da je Alfred Hitchcock, mojster suspenza, med tistimi legendami, ki nikdar niso osvojile oskarja? Dobil je le tolažilnega, častnega oskarja, ki pa se je takrat imenoval še nagrada Irvinga G. Thalberga. Foto: AP
Še Juliette Binoche se je zdel,o, da bi njenega oskarja morala dobiti Lauren Bacall (desno). Foto: AP
Barbra Streisand z oskarjem za Smešno dekle, ki si ga je leta 1969 delila s Katherine Hepburn. Foto: AP

.
Razlogov, zakaj nekdo zbirke festivalskih nagrad, zlatega globusa, stanovske nagrade, nagrad kritikov, bafte … ne dopolni z največjo izmed vseh, je sicer kar nekaj in težko se je zares vživeti v miselni ustroj "ostarelih belopoltih mož", kot kritično označujejo člane Akademije.

Oskarje bodo podelili danes ponoči, v živo bomo vrhunec sezone filmskih nagrad v živo spremljali tudi na MMC-ju. Še do minuto pred polnočjo pa imate čas, da oddate svoj glas v naši oskarjevski stavnici in se potegujete za praktično nagrado.

Samo ugibamo lahko, ali je bila res homofobija tista, ki je leta 2005 preprečila "zanesljivo" slavje Gore Brokeback, ali pa napaka napovedovalca, ko je leta 1993 oskarja za stransko vlogo prejela Marisa Tomei.

Članek je bil objavljen v okviru MMCPodrobno


1. Državljan Kane brez oskarja:
Mojstrovina Orsona Wellesa, ki se tudi 75 let pozneje redno uvršča na prvo mesto najboljših ameriških filmov vseh časov, je bil tudi leta 1941, ko je prišel v kinematografe, senzacija. A zgodbo o vzponu in padcu založniškega mogotca, ki naj bi temeljila na življenju Williama Randolpha Hearsta, so zasenčili napadi na film in Wellesa ter Hearstova prizadevanja, da se film umakne s sporeda, tako da je bila vsaka omemba Državljana Kana v dvorani na podelitvi oskarjev deležna glasnih žvižgov. Film je nazadnje dobil zgolj oskarja za najboljši izvirni scenarij, zlati kipec za najboljši film pa je šel "varnejši" klasiki Johna Forda Kako zelena je bila moja dolina.

2. Oskar Grace Kelly namesto Judy Garland: Akademija oskarja za glavno žensko vlogo rada podeli hollywoodskim lepoticam. Nič drugače ni bilo leta 1954, ko je šel zlati kipec v roke Grace Kelly za sicer njen daleč najmanj zapomnljiv film, The Country Girl. Favoritinja za zmago tistega leta je bila Judy Garland za svojo izjemno vlogo nadarjene pevke in igralke v Zvezda je rojena. Producenti TV-mreže NBC so bili tako prepričani o zmagi Garlandove, da so v njeno bolnišnično sobo, kjer je ravno rodila sina, poslali TV-ekipo. A zmagala je Kellyjeva in Groucho
Marx je takrat Garlandovi poslal telegram, da je bil njen poraz "največji rop po Brinksu (veliki bostonski rop leta 1950, op. a.)".

3. Coppola izgubi oskarja za režijo: Podobno kot Državljan Kane tudi Boter velja za enega najboljših in najvplivnejših filmov vseh časov, ki je bil enoglasno hvaljen že ob premieri leta 1972. Francisu Fordu Coppoli je bilo takrat komaj 33 let, a je veljal za nespornega favorita za oskarja za režijo. Zato je bil precejšen šok, ko je oskarja dobil Bob Fosse za Kabaret. Coppola je bil zaradi poraza precej zagrenjen, kar se je videlo tudi dve leti pozneje, ko je oskarja za režijo le prejel, za film Boter 2. "Tole sem skoraj zmagal že pred par leti za prvo polovico istega filma," je pripomnil pikro v zahvalnem govoru.

4. Ognjene kočije povozijo favorite: Leto 1981 je zaznamovala dobra filmska bera, na čelu s filmi Reds, Na zlatem ribniku, Lov za izgubljenim zakladom in Atlantic City. Kritiki so zmago napovedovali Redsu, ambicioznemu, epskemu projektu Warrena Beattyja o življenju Johna Reeda, novinarja, ki je popisoval rusko revolucijo. A zmagala je britanska športna drama Ognjene kočije, Beatty pa se je moral zadovoljiti z oskarjem za režijo.

5. Zmaga Marise Tomei: Marisa Tomei, edina Američanka med petimi nominirankami za najboljšo stransko vlogo leta 1993, je bila sicer zelo zabavna v komediji Moj bratranec Vinny, a prav nihče ji ni pripisoval kakršnih koli možnosti za zmago. Že njena nominacija je bila popolnoma nepričakovana. Oskarja so stavnice napovedovale britanski težkokategornici Vanessi Redgrave (Howardov kot), sledila je njena rojakinja Judy Davis (Možje in žene). A ko je Jack Palance odprl ovojnico in prebral Marisino ime, nihče ni mogel verjeti. Njena zmaga še vedno velja za eno izmed najneverjetnejših, celo tako neverjetnih, da številni menijo, da je v resnici zmagala Redgravova, 73-letni Palance pa se je zmotil pri prebiranju imena. Mit, da Tomeieva v resnici ni zmagala, ostaja živ do danes, čeprav je Akademija oz. njeno računovodsko podjetje Price Waterhouse po tistem večkrat zatrdilo, da dvomov ni. Tomeieva je potrebovala kar nekaj let, da se je dokazala in da je Akademija njeno zmago potrdila z nominacijama za filma V spalnici (2001) in Rokoborec (2008).

6. Zmaga Zaljubljenega Shakespearja nad vojakom Ryanom: Filmski poznavalci se še vedno praskajo po glavi glede zmagoslavja Zaljubljenega Shakespearja leta 1998 – vprašljiv ni le oskar za film leta, ampak tudi oskarja za glavno žensko vlogo in stransko žensko vlogo. Lahkotna romantična komedija Johna Maddna o Shakespearjevi romanci z Violo de Lesseps se je merila s takimi vsesplošno hvaljenimi velikimi filmi, kot so Elizabeta, Življenje je lepo, Reševanje vojaka Ryana in Tanka rdeča linija. A Steven Spielberg je nazadnje dobil oskarja samo za režijo, glavnega pa je odnesel Shakespeare, pri čemer številni menijo, da se je to zgodilo, ker sta si glasove razdelila oba močna vojna filma, Spielbergov udarni Ryan in Mallickova bolj poetična Tanka rdeča linija. So se pa ob tem številni spraševali, ali ni Shakespearju in hiši Miramax zmage prineslo tudi intenzivno, agresivno lobiranje in oglaševanje Harveyja Weinsteina – vidik, o katerem se je prav po Shakespearjevi zmagi začelo veliko govoriti.

Sicer pa sta bila sporna tudi oskarja za Gwyneth Paltrow in Judi Dench – prvi zato, ker je bila za glavno žensko vlogo favorizirana znatno močnejša Cate Blanchett (Elizabeta), drugi pa zato, ker je imela Dencheva v Shakespearju zgolj za osem minut prizorov v celotnem filmu. Kar je sicer še vedno za dve minuti več, kot jih je v Mreži (1976) imela Beatrice Straight, presenetljiva dobitnica oskarja za žensko stransko vlogo.

7. Zmaga Adriena Brodyja: Čeprav je bila predstava Brodyja v Pianistu režiserja Romana Polanskega izjemno hvaljena, pa skoraj nihče ni mislil, da ima do tedaj praktično neznani Brody možnosti za zmago. Še posebej glede na izjemno močno konkurenco leta 2002 v postavi Michael Caine, Jack Nicholson, Daniel Day-Lewis in Nicolas Cage. Favorita sta bila povratnik Nicholson (Gospod Schmidt) in Day-Lewis za svojo vlogo v Scorsesejevih Tolpah iz New Yorka, za katerega je bil producent Harvey Weinstein tako prepričan, da bo zmagal, da je dejal, da lahko preostali nominiranci kar ostanejo doma. A film je na koncu postal osmoljenec večera, potem ko mu je oskarja za režijo izmaknil Polanski, za film pa Chicago. Brody je oskarja prejel pri 29 letih, s čimer do danes ostaja najmlajši dobitnik oskarja za glavno moško vlogo. Ob zmagi je prejel stoječe ovacije (presenečenega) avditorija, sam pa je bil tako evforičen, da je podeljevalki Halle Berry pritisnil strasten poljub.

8. Usodna nesreča usodna za Goro Brokeback: Zmaga Usodne nesreče (Crash) pred favorizirano, subtilno in srce parajočo Goro Brokeback do danes velja za enega največjih oskarjevskih ne samo šokov, ampak tudi krivic. Številni Usodno nesrečo, prepleten (in prav nič subtilen) portret rasnih odnosov v ZDA, prezrt na zlatih globusih, označujejo za najslabšega oskarjevskega zmagovalca vseh časov. S to oznako se sicer ne bi nujno strinjali, saj je konkurenca kar ostra (Argo, če omenimo le enega zadnjih spodrsljajev), a dejstvo je, da je težko razumeti košarico Akademije Gori Brokeback. Mojstrovina Anga Leeja o nesrečni ljubezenski zgodbi dveh kavbojev je bila pretresljiva in politično angažirana, saj je ujela duh Busheve Amerike, v kateri je bilo tistega leta veliko govora o odrekanju pravic istospolnim. Če kdaj, bi tu res verjeli, da "ostareli beli možje", ki sestavljajo večji del Akademije, preprosto niso bili pripravljeni za kavbojsko gejevsko romanco. So pa z zmago Usodne nesreče Paula Haggisa vseeno hoteli dokazati, da so progresivni. Le ne dovolj progresivni. Kot je dahnil Jack Nicholson, ko je odprl ovojnico: "Uou." Leeju so podelili tolažilno nagrado v obliki oskarja za režijo, kar pa jih ni ubranilo očitkov homofobije.

9. Zmaga Roberta Benignija: Čeprav je bil Italijan, protagonist, scenarist in režiser italijanske komične drame Življenje je lepo simpatičen, ko je tako evforično pospremil svojo nepričakovano zmago za najboljšo glavno moško vlogo leta 1998, pa je izbira Akademije dvignila kar nekaj obrvi. Težko je razumeti, kako je Benigni premagal tisto leto izjemnega Edwarda Nortona, ki je kot neonacist v American History X res blestel. A Norton ni bil edini, ki so ga stavnice postavljale pred Benignija – v konkurenci so bili namreč tisto leto še Tom Hanks (Reševanje vojaka Ryana), Ian McKellen (Bogovi in pošasti) in Nick Nolte (Affliction), Akademiji pa so številni takrat zamerili že, da ni nominirala Jima Carreyja za Trumanov šov, za katerega je dobil zlati globus.

10. Zmaga Rockyja: V konkurenci Vseh predsednikovih mož, Mreže in Taksista je res težko videti, kako je Akademija na koncu izbrala Rockyja, boksarsko dramo s Sylvestrom Stallonom.

11. Oskar za Three 6 Mafia: Leta 2007 je bilo praktično jasno, da bo oskarja za najboljšo pesem prejela Dolly Parton za skladbo Travellin' Thru iz filma Transamerica. A šok je bil velik, ko je legendi countryja zmago odnesla do takrat malo znana raperska zasedba Three 6 Mafia s svojo It's Hard Out Here for a Pimp iz filma Hustle & Flow. Še pred razglasitvijo se jim je voditelj Jon Stewart rogal, kako težko delo bo imel violinist pri igranju nominirane skladbe, po zmagi pa se sploh ni mogel zadržati: "Za tiste, ki štejete: Three 6 Mafia – en oskar, Martin Scorsese – nula."

12. Zmaga 11-letne Anne Paquin: Redko, a sem ter tja oskarji vseeno nominirajo tudi otroške igralce – le redko pa ti zmagajo. Zato je bilo kar precejšnje presenečenje, ko je leta 1994 kipec za stransko žensko vlogo pobrala takrat 11-letna Anna Paquin za svojo vlogo v drami Klavir. Pri tem je premagala taka imena, kot so Winona Ryder, Emma Thompson in Holly Hunter. Hunterjeva zanesljivo ni objokovala izgube, saj je na isti podelitvi prejela oskarja za glavno žensko vlogo, prav tako za Klavir. In čeprav Paquinova nikdar več ni bila nominirana za oskarja, pa se je kritikom po nekajletnem zatišju ponovno prikupila v seriji Prava kri in s filmom Margaret.

13. Neomajna ljubezen Akademije do muzikalov: Če (ko?) Dežela La La letos dobi oskarja za najboljši film, to v resnici ne bi smelo presenetiti nikogar – Akademija je vedno imela malce nenavadno afiniteto do muzikalov, od časov, ko so bili ti priljubljen filmski žanr, do nekaterih zadnjih poskusov v tem žanru. Na oskarjih leta 1952 je tako slavil lahkotni muzikal Američan v Parizu, ki je bil tisto leto v konkurenci dveh izjemno hvaljenih dram, ki še danes veljata za klasiki – Prostor na soncu in Tramvaj poželenje, temu pa dodajte še zgodovinski ep Quo Vadis. A čeprav je Tramvaj pobral tri od štirih igralskih oskarjev, je glavna nagrada večera šokantno šla Američanu v Parizu, za nameček pa je Vincente Minnelli pobral še oskarja za režijo. In kot da to ne bi bilo dovolj, je Minnelli šest let pozneje dvojni uspeh ponovil z muzikalom Gigi.
Nepričakovana (številni bodo rekli nezaslužena) je bila tudi bolj nedavna zmaga za muzikal, ko je leta 2002 zlati kipec za najboljši film prejel Chicago. Film Roba Marshalla je slavil v konkurenci Pianista (Polanski), Tolp New Yorka (Scorsese), Ur do večnosti (Daldry) in Gospodarja prstanov (Jackson).

14. Izenačenje v kategoriji glavnih igralk: Na podelitvi oskarjev leta 1969 sta kipec za najboljšo igralko v glavni vlogi odnesli kar dve - Barbra Streisand (Smešno dekle) in Katharine Hepburn (Lev pozimi). Hepburnova je sicer rekorderka po številu osvojenih oskarjev – v svoji 66-letni karieri je prejela štiri za glavno vlogo -, a zanimivo je, da nikdar ni bila favoritinja (tisto leto je bila favoritka Streisandova), za nameček pa še niti enkrat ni bila na podelitvi, da bi nagrado sprejela. Sicer pa je v celotni oskarjevski zgodovini do izenačenja prišlo samo še trikrat, od tega dvakrat v kategoriji najboljšega dokumentarnega filma in enkrat v kategoriji kratkega filma.

15. Oskar za Juliette Binoche namesto za Lauren Bacall: Prav vsi so leta 1997 pričakovali, da bo svojega prvega oskarja prejela hollywoodska legenda, Lauren Bacall, za katero je bila pri 73 letih to sploh prva nominacija, in ki je za vlogo v filmu Ogledalo ima dva obraza prejela tudi zlati globus. O preostalih nominirankah se niti ni kaj dosti govorilo, čeprav sta bili izjemno močni tudi Joan Allen in Barbara Hershey. Prav gotovo pa nihče ni mislil, da bo slavila Juliette Binoche (Angleški pacient), niti ona sama. "Ničesar nisem pripravila. Mislila sem, da ga bo dobila Lauren, in mislim, da si ga zasluži," je dahnila na odru šokirana Francozinja. Analitiki zmago Binocheve pripisujejo vsesplošni evforiji nad Angleškim pacientom, ki je tisto leto dominiral, in vsesplošni nepriljubljenosti filma Ogledalo ima dva obraza.