Ta se lahko vanj prikrade tako močno, da počasi postane od nje odvisen, postane del nje. Pogosto pa se lahko zgodi tudi obratno, da tudi narava postane del človeka.

V letošnji sezoni bodo predstavili tri posameznike, ki jih je sožitje z naravo in vpetost v njeno delovanje, zaznamovalo tako zelo močno, da so se njihove življenjske poti ne samo odvijale neposredno pod njenim vplivom in v njenem območju, ampak so svoje življenjsko poslanstvo našli prav v njej sami. Vsak na svoj način.
Kot prva bo tako že to nedeljo zvečer "na pot" stopila dr. Nada Praprotnik, botaničarka, ki je desetletja preučevala zgodovino slovenske botanike kot kustodinja in muzejska svetovalka v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Spominja se cvetočih travnikov iz otroštva, nabiranja uporabnih rastlin in profesorice biologije v gimnaziji. Njen najljubši botanik je bil Karl Zois, najljubša rastlina pa njegova zvončica – prava slovenska endemična rastlina, saj raste zgolj na območju Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alp in je, kot pravi dr. Praprotnikova, preživela ves čas od ledene dobe, da je uzrla sonce današnjih dni.
Sledi "pot" akademskega slikarja Hermana Gvardjančiča. Njegovo okolje je Sorško polje. Četudi bi si želel, ga ne bi mogel nikoli zapustiti. Njegove barve, vonji, zemlja so ga prikovali nase, ob tem pa v njem prebudili močno bolečino ob doživljanju propadanja narave; vzorcev njiv, kmetov in vsega tistega starega, žal ni več. Ostal je le še vonj pesticidov in hrup traktorjev. Ljudje se ne srečujejo več, niti se več ne poznajo. Njegove slike so zato pogosto nekakšen medij klica na pomoč.

Na predvečer dneva upora proti okupatorju, 26. aprila, pa bodo predstavili starosto slovenskega alpinizma geografa Rada Kočevarja. Spominja se dni iz okupirane Ljubljane, ko je opazoval najvišje vrhove naših gora. Želja, da bi jih obiskal, se je po vojni uresničila in postal je eden najmočnejših temeljev slovenskega alpinizma. Danes, ko jih šteje že krepko čez osem desetletij, se vsak dan poda na svojo kolesarsko pot in obuja spomine na čase, ko so s prijatelji osvajali še neosvojene smeri in pri tem živeli svoje sanje. Njegovo osnovno vodilo je vedno temeljilo na optimizmu ali, kot je dejal pred kamero režiserja serije Boža Grlja: "Spominjati se je treba lepih stvari. Slabe, ki so seveda tudi bile, pa odmisliti!"
Urednica in scenaristka serije je bila Nuša Ekar, s katero smo se pogovarjali pred začetkom nove serije.

Kaj je bil povod za nastanek serije, ki vstopa že v svoje četrto leto?
Narava po mojih opažanjih dobiva oziroma znova dobiva vlogo mesta, kjer posameznik lahko najde marsikatero rešitev, odgovore, morda ob tem celo sebe ali pa se seveda vsaj sprosti. Vsaj zadnja leta se zdi tako, saj se ogromno število ljudi podaja v gore, osvajajo tudi zahtevnejše smeri, celo Himalaja na primer postaja dostopna malodane vsakemu, ki si "jo" lahko privošči s finančne plati, neznansko veliko je tekačev, rekreativcev, turnih smučarjev ... Skratka, poraja se vtis, da narava kliče k sebi posameznike, kar je krasno. Če pa pogledamo bolj natančno, v ozadju tega pogosto tičijo težnje, nekakšna moda "freestylinga", množičnost, rekordi, ne vem, koliko je recimo iskren vzpon na vrh gore, če temu takoj sledi fotografiranje za Facebook? Štetje vzponov, pretečenih kilometrov, maratonov ... Je to res tisto pravo? Iščemo drevo, ne opazimo pa gozda. Zato želimo ponuditi takšne zgodbe, ki nekako ljudem odpirajo oči, da opazimo svet okoli sebe, da je morda na vrhu gore pomembnejši razgled, tišina, zvok vetra od objave selfija na spletu. Da je bolje otroke peljati v gozd, na cvetoč travnik kot pa v nakupovalno središče ... In zanimivo je, da smo jih glede na odziv že kar nekaj s tem spodbudili.

Narava je pravzaprav ves čas prisotna tudi v vaših drugih oddajah, filmih. Kako jo vi doživljate? Kako z njo sobivate?
Saj narava je del nas. Samo mnogi s(m)o se izgubili. Vse je stvar volje in želje. Nekoč mi je znanka svetovala, ko si zelo jezen, pojdi na vrt in puli plevel, jeza bo minila, zadoščenje bo zagotovljeno, pa še koristno delo bo opravljeno. Malo šale, ki pa kar pomaga. Preverjeno! Moram pa priznati, da me pogled na gore, stara drevesa vedno fascinira z vidika, da je prav tako nanje zrlo že tisoče pogledov sto, dvesto in še več let pred mano, kar je sprva morda celo malo grozljivo in potem se zaveš, kako je res vse minljivo, kratkotrajno in zato še toliko bolj pomembno, da čas, ki ti je odmerjen, izkoristiš na najboljši način. Zaveš se, kako so pravzaprav neke stvari zares postranske, nepomembne, obskurne in gore se mi zdijo kot stare opazovalke srečnih in nesrečnih epizod posameznikov. Če bi mogle govoriti ... Narava pa je pravzaprav tesno povezana s športom. Pripravila sem kar nekaj portretov vrhunskih športnikov - nazadnje je bil to film Odsev zmage - portret Iztoka Čopa. Ta tema mi je ljuba zato, ker je pri športu v prvi vrsti pomembno delo, garanje, strašna motivacija za doseganje cilja. Tu ni prostora za blef. Vsak je odgovoren samemu sebi. Zagotovo so to prave sestavine za uspeh, ki pa jih žal večini povprečnih ljudi manjka, in večina športnikov ve, kaj iskati in kaj najti v naravi.
Kako pa se ji iztrgate?
Ni nikakršne potrebe, da bi se ji iztrgala.
Rože, slike in gore so elementi, skozi katere sledimo protagonistom v četrti seriji. Kaj nam vsi ti elementi pripovedujejo? Kaj je srž njihove zgodbe, morda njihov skupni imenovalec?
Skupni imenovalec tem trem portretirancem je dejstvo, da jih je narava tako navdušila, da so si izbrali izobrazbo, ki jim je omogočila, da so z njo ostali neposredno povezani prek svojega poklica skozi vse življenje: biologinja botaničarka, akademski slikar krajinar ter geograf-alpinist. Letošnja serija se konča s stavkom Rada Kočevarja, da je bil zanj vedno pomemben optimizem, še prej pa pove, da so mu gore dale zanos, da je stvari, ki jih je začel, tudi dokončal.

T. Č.