Hoteli Libertas v Dubrovniku, Haludovo na Krku ali pa tudi v živo skalo vpet hotel Bernardin na naši obali so bili v šestdesetih in sedemdesetih letih podobno kot državniški ali pa športni objekti načrtovani kot arhitektura, ki naj pripoveduje zgodbo o napredni, pa tudi ideološko samosvoji Jugoslaviji, locirani nekje med Vzhod in Zahod. Hotelska arhitektura je le eno izmed poglavij v zgodbi o jugoslovanskem modernizmu v arhitekturi in oblikovanju, ki so 'obdelana' v oddaji Nedokončane modernizacije avtoric Polone Balantič in Julije Vardjan.
Oddaja, ki bo na sporedu v četrtek, 24. 5., ob 23.30 na 1. programu TV Slovenija, sicer prinaša nekakšen rezime raziskovalnega projekta o arhitekturi in urbanizmu nekdanje Jugoslavije, ki je bil predstavljen tudi na razstavi v Umetnostni galeriji Maribor.
Poleg arhitektov in drugih raziskovalcev z območja nekdanje Jugoslavije svoj pogled na jugoslovansko arhitekturo navržejo tudi nekateri tuji arhitekturni teoretiki in publicisti. Vsem je skupno predvsem občudovanje velikih stanovanjskih sosesk, ki so po drugi svetovni vojni zrasle v večjih jugoslovanskih mestih; ne le zaradi potreb po novih stanovanjih, ampak tudi zaradi ideološkega imperativa. Kot v oddaji bistroumno navrže arhitekturni teoretik Maroje Mrduljaš, je po klasični marksistični teoriji prvi pogoj za izgradnjo socializma industrijski proletariat. Tega v pretežno ruralni povojni Jugoslaviji skoraj ni bilo, zato so gradili megalomanske soseske a la Novi Beograd, zagnali industrijske obrate in tako proletariat ustvarili.
Zgodba o arhitekturi in urbanizmu socialistične Jugoslavije je izjemna. Pripoveduje namreč o zares samosvoji arhitekturi, ki ni imela dosti skupnega z mrakobnim socialističnim klasicizmom Vzhodne Evrope, ampak je proizvedla nekaj konstrukcijsko najbolj izjemnih arhitekturnih projektov; v svetovnem pogledu. Naj omenimo le projekte Edvarda Ravnikarja, blok 23 v Novem Beogradu ali pa nenavaden študentski dom Georgija Konstantinovskega. 82-letni makedonski arhitekt v oddaji tudi spregovori in se spomni časa, ko so po katastrofalnem potresu leta 1963 gradili novo Skopje. Nastalo je najbolj kozmopolitsko jugoslovansko mesto …
V kakšnem smislu najbolj kozmopolitsko? To boste izvedeli v oddaji, v kateri kot sogovorniki med drugim nastopijo še arhitekt in profesor dr. Aleš Vodopivec, arhitekturna zgodovinarja dr. Vladimir Kulić in Hans Iblings in arhitekturni publicist Owen Hatherley. Razmišljajo tudi o tem, zakaj modernizacija jugoslovanske arhitekture ni doživela srečnega epiloga in česa se lahko od modernistične arhitekturne in urbanistične paradigme naučimo tudi danes.