Osrednji slovenski filmski festival, namenjen pregledu najboljšega v sodobni svetovni kinematografiji, se tudi letos ne odmika od svojih ustaljenih tirnic: 12 dni v novembru bodo okrog 125 večinoma že digitaliziranih filmov gostili Cankarjev dom, Kinodvor, Kino Komuna, Kino Šiška, Slovenska kinoteka in mariborski Kolosej; vstopnice lahko v predprodaji kupite od danes naprej.

Za otvoritveni film je programski vodja Simon Popek izbral "morda največjo posebnost festivala", madžarski filmski odgovor na vladno ukinitev sredstev filmski industriji. Zadnji rez: Dame in gospodje režiserja Györgya Pálfija je namreč nastal brez kakršnih koli novih posnetkov; gre za kolaž posnetkov iz stoletne zgodovine filme, ki v novem sosledju pripovedujejo "ultimativno ljubezensko zgodbo".

Tudi v svojem 24. letu se bo Liffe sklenil s podelitvijo nagrad vodomec (režiserju najboljšega filma iz sklopa Perspektive), zmaj (filmu z najvišjo oceno občinstva), FIPRESCI (svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev) in nagrade za najboljši kratki film. Slovesnost bo zaokrožil sklepni film festivala, indijska romantično-kulinarična drama Okus po ljubezni (r. Ritesh Batra), ki pa nima okusa po Bollywoodu. V klasični ljubezenski zgodbi o dušah v novodobnem Mumbaju, ki se zbližata prek pisanja pisem, boste v glavni vlogi prepoznali Irrfana Khana (Pijevo življenje).

Perspektive: velika imena prihodnosti
Paradni konj festivala ostaja sekcija Perspektiv, posvečena prvencem ali drugim filmom perspektivnih mladih filmskih ustvarjalcev. Največ pozornosti bo verjetno pritegnila (sicer že na letošnjem FSF-ju predvajana) slovensko-italijanska koprodukcija Zoran, moj nečak idiot (r. Matteo Oleotto), duhovita zgodba o robatem ljudomrznežu iz italijanske Furlanije, ki se mora spopasti s skrbjo za svojega rahlo čudaškega, napol avtističnega nečaka iz Slovenije; v filmu med drugim nastopijo Rok Prašnikar, Marjuta Slamič in Jan Cvitkovič. Med Perspektivami velja izpostaviti še Dekle na poziv (r. Mikael Marcimain), epsko zastavljeni švedski triler o političnih škandalih v sedemdesetih, ki so razgalili hinavščino navidezne skandinavske liberalnosti in odprtosti, v Cannesu nagrajeno rusko kriminalno dramo o korupciji javnih organov Načelnik (r. Jurij Bikov) in bosansko-hrvaško festivalsko uspešnico Obramba in zaščita (r. Bobo Jelčić), postavljeno v sanjsko, rahlo paranoično atmosfero sodobnega Mostarja. V Zadnjem Elvisu (r. Armando Bo) se mora imitator Kralja spopasti s praznino v lastnem življenju, italijanski mafijski film noir Salvo (r. Fabio Grassadonia, Antonio Piazza) pa vsaj po atmosferi spominja na uspešnico Gomora.

Predpremiere: od bratov Coen do Jima Jarmuscha
Predpremiere ostajajo festivalska sekcija, najbolj natrpana s težko pričakovanimi naslovi za odtenek bolj "mainstreamovske" produkcije. Končno si boste lahko sami ustvarili mnenje o Adelinem življenju (r. Abdellatif Kechiche), presunljivi - in skoraj tri ure dolgi - drami o čustvenem odraščanju mladega dekleta, ki se je na naslovnicah (neupravičeno) znašlo predvsem zaradi nazornega lezbičnega prizora.

Ko smo že pri festivalskih zmagovalcih: po zmagi v Berlinu na Liffe prihaja tudi bosansko-francosko-slovenska koprodukcija Epizoda v življenju zbiralca železa (r. Danis Tanović), ki odpira vprašanje marginaliziranosti Romov v družbi, iz Benetk pa prihaja Sveta obvoznica (r. Gianfranco Rosi), prvi dokumentarni film v zgodovini, ki je na festivalu osvojil zlatega leva.

Brata Coen se z Llewynom Davisom, glasbeno dramo o newyorški folksceni v šestdesetih, menda vračata v staro formo, Jim Jarmusch pa je tokrat z Večnima ljubimcema ponudil malo manj hermetičen film, edinstveno vampirsko zgodbo s Tildo Swinton v glavni vlogi. Svinjarija (r. Jon S. Baird) je ekranizacija istoimenskega romana škotskega enfanta terribla, Irvina Welsha, Preteklost pa je novi film lanskega dobitnika tujejezičnega oskarja, Iranca Asgharja Farhadija, ki svojo ustvarjalno kariero nadaljuje v Franciji (ter z Berenice Bejo v glavni vlogi). Škoda bi bilo spregledati tudi Ničelni teorem, distopični spektakel vizionarja Terryja Gilliama, nov prispevek starega liffovskega gosta Francoisa Ozona, ki v Mladi in lepi tematizira vprašanje mladoletne prostitucije, in Nebrasko Alexandra Payna, ki je tudi pri nas navdušil s svojimi Stranpotmi.

Spremembe v programu
Iz sekcije Predpremier je bilo treba sicer v zadnjem hipu na zahtevo distributerjev potegniti najnovejša filma Ridleyja Scotta (Svetovalec) in Romana Polanskega (Venera v krznu); vsaj Scottovo dramo boste tako ali tako lahko že v kratkem videli na rednem sporedu slovenskih kinematografov. Namesto njiju sta se v spored uvrstila The Look of Love Michaela Winterbottoma, biografski film o mogotcu erotične industrije, ter Camille Claudel 1915 (r. Bruno Dumont), še ena življenjska zgodba, tokrat o tragični usodi kiparke, ki je ljubila Augusta Rodina.

Kaj so ustvarile avtoritete artfilma?
Sekcija Kralji in kraljice, posvečena velikim imenom artfilma, prinaša grenko-sladko urbano pravljico Frances Ha (r. Noah Baumbach), ki jo je na svoj letošnji seznam "nujnih" ogledov uvrstil tudi Quentin Tarantino, novi film Petra Greenawaya, tokrat ne le vizualno ekstravagantni, ampak tudi spolno nazorni film Goltzius in Pelikanova druščina, ter zadnji film letos umrlega ruskega cineasta Alekseja Balabanova, absurdno parabolo Jaz bi tudi.

Če smo lani lahko na Liffu videli srhljivo disekcijo seksualnega turizma, Paradiž: Ljubezen Ulricha Siedla, bomo letos trilogijo zaokrožili s filmoma Paradiž: Upanje (o poletju v shujševalnem kampu) in Paradiž: Vera (o vlogi vere v sodobni avstrijski družbi).

Avstrijci pod žarometi
Prav avstrijski nacionalni produkciji je posvečena tudi letošnja sekcija Fokus. "Novi avstrijski film, ki je močan predvsem v produkciji dokumentarcev, je razvil prepoznaven, distinktiven filmski jezik," opozarja Popek. "Njihovi filmi večinoma niso hiti in pogosto niso niti komunikativni, so pa zato praviloma dobri." Fokus tako prinaša filme Vojakinja Jeannette (r. Daniel Hoesl), Shirley: Vizije realnosti (r. Gustav Deutsch), Španija (Anja Salomonowitz) in druge.

Sekcija Posvečeno bo namenjena Lordanu Zafranoviću, ki je na Hrvaškem zaradi svojih pogledov na zgodovino in filmskega obračuna z ustaštvom dolgo veljal za persono non grato; na Hrvaškem je ponovno začel delati šele lani, ko je režiral odmevno serijo o Titu. Popek je še posebej ponosen, da je Liffe od konca 80. let prvi festival, ki se mu bo poklonil z retrospektivo.

Uporniki brez razloga
Eden izmed filmov v sekciji Kraljev in kraljic, zloglasne Spomladanske žurerke režiserja Harmonyja Korina (v filmu si lahko obetate korenito spremenjenega Jamesa Franca), je Popka napeljal na idejo za tematsko retrospektivo. Sklop filmov Mladi in drzni: uporniki brez razloga je nekakšna kombinacija zimzelenih klasik, ki pri nas v 35-milimetrskem formatu v zadnjem času niso bile na ogled (Divjak, Upornik brez razloga, Zadeti in zmedeni), skandinavske šole spolne eksplicitnosti (Radovedna sem: rumeno) in vzhodnoevropskih predstavnikov "realističnega nelagodja" (Posebna znamenja: nobeno, Marjetice).

Obvezen ogled: Teater ubijanja
V Panorami svetovnega filma gledalce čakajo filmi Krogi (r. Srđan Golubović), pretresljiva drama o daljnosežnih posledicah v vojni zagrešenega zločina, Big Sur, po avtobiografskem romanu Jacka Kerouaca posneta impresionistična drama Michaela Polisha (in menda boljši dokument bitniške dobe kot lanski Na cesti), v slogu nemega filma (in po zgledu Umetnika) posneta Sneguljčica Pabla Bergera ter eden najšokantnejših filmov zadnjih let, dokumentarni film Teater ubijanja Joshue Oppenheimerja. V njem zdaj že ostareli pripadniki nekdanjih indonezijskih paravojaških enot z žarom v očeh pripovedujejo o svojih množičnih pobojih komunistov v šestdesetih letih. Zločinci, ki do danes niso bili kaznovani in so obenem silni ljubitelji ameriških B-filmov, so pripravljeni v slogu gangsterskih filmov pred kamero pokazati svoje morilske prijeme.

Verjetno bosta za marsikoga zanimiva tudi oba nemška filma, v katerih je lani nastopil Marko Mandić, pred leti vzhajajoča zvezda berlinskega festivala. Prvi je Izgubiti razum (r. Stefan Westerwelle, Patrick Schuckmann), ki se odvija na berlinski rejverski sceni, drugi pa Zlato (r. Thomas Arslan), vestern o zlati mrzlici 19. stoletja.

Bizarni priboljški
Na samem repu velja omeniti še sekcijo "odbitih", Ekstravagantno, ki praviloma ne ugaja tipičnemu gledalcu, ponuja pa marsikakšen biser za ljubitelje nekonvencionalnega. Ekstravagantni so letos Takaši Miike, najbrž najprepoznavnejši sodobni japonski cineast (njegov Slamnati ščit je žanrski koktajl z veliko divje akcije), ikonoklastični Britanec Ben Wheatley s filmom ceste Turista in Shane Carruth z Laboratorijem groze. Pika na i sta še "mainstreamovska" apokaliptična komedija Konec je tu (r. Evan Goldberg, Seth Rogen), natrpana z zvezdniško igralsko zasedbo, in eden izmed verjetno zelo redkih severnokorejskih filmov, kar jih boste kdaj videli. Melodrama Tovarišica Kim leti v nebo je bila posneta v evropski koprodukciji, in ena izmed režiserk, Anja Daelemans, bo festival tudi obiskala.