Prisotnost tujih filmskih produkcijskih hiš v državi med drugim ustvarja nova delovna mesta, povečuje investicije ter prispeva k filmskemu turizmu in njeni prepoznavnosti. Foto: Reuters

Pomanjkljiva pa je podpora države, ugotavljajo.

Študijo je pripravila družba Deloitte, ob čemer so sodelovali s kolektivno organizacijo Aipa, Društvom avdiovizualnih producentov Slovenije, Društvom filmskih producentov Slovenije in ob podpori Slovenskega filmskega centra (SFC).

Direktorica SFC Nataša Bučar. Foto: Katja Goljat

Luka Vesnaver iz družbe Deloitte je kot ključno ugotovitev izpostavil skoraj 40-odstotni fiskalni učinek, kar pomeni, da se od vsakih 100 evrov, vloženih v AV sektor, 40 evrov vrne v državni proračun.

V AV industrijo so vključene številne panoge. Multiplikator fiskalnih in ekonomskih učinkov je ocenjen na 1,8 - to v praksi pomeni, da na vsakih 100 neposredno zaposlenih omogoča delo posredno še dodatnim 80 zaposlenim v slovenskem gospodarstvu. Prisotnost tujih filmskih produkcijskih hiš v državi med drugim ustvarja nova delovna mesta, povečuje investicije ter prispeva k filmskemu turizmu in njeni prepoznavnosti.

Podpora Slovenije pa glede na skokovit razvoj industrije stagnira, dodaja Vesnever, poleg tega nima razvitega sistema spodbujanja investicij. Med ukrepi za izboljšanje je naštel sodelovanje z agencijo Spirit, spodbujanje zasebnega vlaganja, vzpostavitev sistema vavčerjev in sistematično privabljanje projektov v nerazvite regije.

Film trenutno dobi nekaj več kot pet milijonov evrov, s katerimi upravlja SFC, en milijon pa namenjajo spodbujanju snemanj tujih producentov. Za najbolj osnovni razvoj bi potrebovali 11 milijonov evrov.

.

Film trenutno dobi nekaj več kot pet milijonov evrov
Državo že vrsto let prepričujejo, da so sredstva za film prenizka in ne omogočajo razvoja industrije, je povedala direktorica SFC Nataša Bučar. Misli, da bi moralo biti udeleženih 80 odstotkov vladnih resorjev, med drugim tudi promet in okolje. Film trenutno dobi nekaj več kot pet milijonov evrov, s katerimi upravlja SFC, en milijon pa namenjajo spodbujanju snemanj tujih producentov. Za najbolj osnovni razvoj bi potrebovali 11 milijonov evrov.

Na predstavitvi študije sta bili tudi Tanja Kerševan Smokvina in Eva Štravs Podlogar, državni sekretarki z ministrstva za kulturo in gospodarstvo. Kerševan Smokvina se strinja, da se z razvojem sektorja, ki z razvojem tehnologije vstopa v nove oblike distribucije, spreminja tudi vloga države. Ta bi po njeno morala nuditi spodbudno okolje in omogočati priložnosti, med drugim s privabljanjem naložb. Zavzela se je za poenostavitev postopkov in razvoj logistične podpore. Študijo je ocenila kot prvi korak k temu, da bo slovenski film, ki že dosega pomembne uspehe v tujini, dosegel tudi pravi preboj.

Zelena luč povečanju sredstev slovenskemu filmu, da ne bo več "luzer"

Tudi na gospodarskem ministrstvu se po besedah Eve Štravs Podlogar zavedajo gospodarskega potenciala industrije. Prepričana je, da se bodo prave priložnosti zanjo šele pokazale.

Hrvaška kot dobra praksa
Kot primer dobre prakse so izpostavili Hrvaško. Za to, da država postane filmska destinacija, potrebujemo nov pogled in nov način sodelovanja, je razmišljal Hrvoje Hribar, režiser in nekdanji direktor hrvaškega filmskega centra (HAVC). Po njegovih besedah bi Slovenija morala pri tem najti svojo identiteto.

Producent Rok Ban meni, da ima Slovenija trenutno "konotacijo komplicirane države, kjer je težko delati projekte". Predsednik Društva avdiovizualnih producentov Slovenije Andrej Štritof je na primeru serij Usodno vino in Reka ljubezni pa je potrdil, da lahko film ali TV serija prispevata k (lokalnemu) turizmu.

40 odstotkov sredstev avdiovizualnega sektorja se vrne v proračun