Kaltrina Krasniqi je prefinjeno in spretno zrežirala film Vera sanja o morju, ki je premiero doživel v Benetkah. Kjer levinje rjovejo so premierno prikazali v Cannesu, Panj je dobil tri nagrade na Sundanceu, Kje je Venera? pa nagrado v Rotterdamu.                         Foto:BoBo
Kaltrina Krasniqi je prefinjeno in spretno zrežirala film Vera sanja o morju, ki je premiero doživel v Benetkah. Kjer levinje rjovejo so premierno prikazali v Cannesu, Panj je dobil tri nagrade na Sundanceu, Kje je Venera? pa nagrado v Rotterdamu. Foto:BoBo

"Pripovedovanje ženskih zgodb ni novost samo na Kosovu. To je novost tudi v Sloveniji in širši regiji, tudi po svetu. Šele v zadnjem desetletju opažamo, da je vse več režiserk," pravi mlada kosovska režiserka Kaltrina Krasniqi.

Velik delež filmov na Kosovu so v zadnjih desetih letih posnele prav ženske, ki so začele pripovedovati avtentične, do zdaj zamolčane ženske zgodbe. Takšen je tudi film Vera sanja o morju, ki je prejel številne prestižne nagrade na festivalih v Benetkah in Tokiu, Kaltrino Krasniqi pa so lani v Göteborgu počastili celo z nagrado Ingmarja Bergmana za najboljši mednarodni debi. Njena junakinja Vera se je postavila po robu pričakovanjem družine, po katerih bi se morala odpovedati premoženju po moževi smrti. Več pa v pogovoru za oddajo NaGlas!, ki si ga lahko ogledate na TVS1 ob 12.35. Vabljeni tudi k branju!

Kaltrina Krasniqi in Teona Strugar Mitevska

Kaj je bil glavni razlog, da ste želeli Verino zgodbo pokazati svetu?
Razlog je bil preprost. Lik junakinje Vere je v filmu dobro razvit. Stara je šestdeset let, ta njena starost pa je ponudila perspektivo, ki je prej nisem opazila. Vero sem izbrala tudi zato, ker so ženske te generacije redko glavne junakinje v filmu, gledališču in književnosti. To ne velja samo za Kosovo, tako je po vsem svetu. To ni generacija, ki bi ji pripisovali glavno vlogo. 60 let stara junakinja se v filmu spopade s številnimi izzivi, ki so povezani z njeno podrejeno vlogo v družini.

Razlika med kosovskimi in drugimi filmskimi ustvarjalkami v Evropi je, da imajo kosovske ustvarjalke občutek, da nimajo kaj izgubiti, če razkrivajo svojo resnico. Prepričana sem, da ekonomska neenakost ni posebnost Kosova.

Kaltrina Krasniqi, režiserka

Menite, da se danes mlade, sodobne ženske na Kosovu spopadajo z enakimi težavami?
Ne, zelo zanimivo je, kako se je v 20. stoletju po vsem svetu življenje žensk spremenilo. Moja prababica je bila nepismena, babica je znala že malo pisati, mama pa je študirala, tako kot jaz in moja sestra. Če povem še drugače: ženske različnih generacij so se srečevale z različnimi izzivi zaradi hitrih sprememb, ki so spremljale generacije. Izzivi moje mame in njene generacije niso moji izzivi. Vendar se mi zdi pomembno, da se s temi izzivi ukvarjamo in se o njih pogovarjamo.

Na festivalu sem večkrat slišala, da so predstavljene filme s Kosova ustvarile ženske režiserke in da je to zanimivo, saj je kosovska družba patriarhalna. Je družba na Kosovu še vedno patriarhalna?
Mislim, da je ... Patriarhata niso izumili na Kosovu. Svetovno gledano družba že več kot 2000 let živi v patriarhalnem političnem in gospodarskem sistemu. Razlika med kosovskimi in drugimi filmskimi ustvarjalkami v Evropi je, da imajo kosovske ustvarjalke občutek, da nimajo kaj izgubiti, če razkrivajo svojo resnico. Prepričana sem, da ekonomska neenakost ni posebnost Kosova. Prepričana sem tudi, da v vsaki družbi na Balkanu, v Evropi in po svetu lahko najdemo prikrito ekonomsko neenakost, o kateri se moramo pogovarjati. Zgodbe žensk s Kosova do zdaj niso bile opažene. Zdaj pa se to spreminja.

Zgodbe filmov Kaltrine Krasniqi so uspešne tudi zato, ker temeljijo na zgodbah resničnih žensk – med drugimi mater režiserk ali žensk, ki so stare toliko kot njihove matere. Žensk, ki so se morale za svoje osnovne svoboščine vsakič znova, včasih uspešno, drugič ne, boriti na vsakem koraku svojega življenja.                                                                           Foto: BoBo
Zgodbe filmov Kaltrine Krasniqi so uspešne tudi zato, ker temeljijo na zgodbah resničnih žensk – med drugimi mater režiserk ali žensk, ki so stare toliko kot njihove matere. Žensk, ki so se morale za svoje osnovne svoboščine vsakič znova, včasih uspešno, drugič ne, boriti na vsakem koraku svojega življenja. Foto: BoBo

Je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da imajo ženske na Kosovu danes več priložnosti za izražanje ustvarjalnosti?
Da bi razumeli, zakaj se to dogaja zdaj, se moramo vrniti v preteklost. V 90. letih 20. stoletja se je razvoj institucij ustavil, predvsem Akademije umetnosti in Univerze v Prištini. Filmski oddelek na prištinski univerzi se je odprl leta 2000. Takrat so mladi prvič dobili možnost za študij smeri, povezanih s kinematografijo. Sledilo je veliko presenečenje, predvsem za ustanovitelje oddelka, naše profesorje, ki so študirali v Beogradu, Zagrebu, Ljubljani ali Sarajevu. Veliko zanimanja za študij filma so pokazala dekleta. Profesorji jih niso podpirali, saj so menili, da so to poklici za moške. Zelo hitro se je pokazalo prav nasprotno. Dekleta so študirala film in rezultati so bili opazni. V zadnjem desetletju so najpomembnejše filme na Kosovu ustvarile ženske. Poudariti pa moramo še nekaj, kar je zelo pomembno. Pripovedovanje ženskih zgodb ni novost samo na Kosovu. To je novost tudi v Sloveniji in širši regiji, tudi po svetu. Šele v zadnjem desetletju opažamo, da je vse več režiserk.

V zelo kratkem času smo ustvarili več zgodovine, kot smo je sposobni predelati. Od leta 1981, ko sem se rodila, do leta 2022, v katerem smo zdaj, smo doživeli več tisoč protestov, vojno, mir, obdobje tranzicije. Nastala so številna gibanja. Vse to je popolnoma neraziskano. Mislim, da so v tako izjemnih okoliščinah ljudje z obrobja veliko odpornejši in uspešnejši od tistih, ki jim je v življenju mehko postlano.

Kaltrina Krasniqi, režiserka

Znano je, da so ženske s Kosova zelo uspešne v športu, glasbi, filmu. Zakaj se to dogaja?
To je verjetno povezano z dejstvom, da smo v zelo kratkem času ustvarili več zgodovine, kot smo je sposobni predelati. Od leta 1981, ko sem se rodila, do leta 2022, v katerem smo zdaj, smo doživeli več tisoč protestov, vojno, mir, obdobje tranzicije. Nastala so številna gibanja. Vse to je popolnoma neraziskano. Mislim, da so v tako izjemnih okoliščinah ljudje z obrobja veliko odpornejši in uspešnejši od tistih, ki jim je v življenju mehko postlano.

Film so si lahko ogledali gledalci po vsem svetu. Kako so ga sprejeli? So ga v različnih državah in kulturah sprejemali različno?
Ker je Vera iz posebne generacije, sem pričakovala, da bo tudi ciljna skupina gledalcev iz Verine generacije. Ta ciljna skupina se bo pogovarjala o filmu. Zgodilo se je prav nasprotno. Na projekcijah filma po svetu, ki jih je bilo veliko, so k meni najpogosteje pristopili mladi. Presenečeni so nad tem, kako je junakinja predstavljena. V okolju, ki je geografsko bliže našemu, imajo ljudje več predsodkov. Premiere v Črni gori, Makedoniji ali ... Na teh območjih imajo ljudje predsodke glede Kosova. Vedno sledijo pogovori, ki so neprijetni, saj ni treba veliko raziskovati, da razumemo, katera so bila politična in družbena dogajanja na Kosovu. Zunaj Balkana so pogovori popolnoma drugačni. Dialog je drugačen, bolj kakovosten. Dejstvo, da nekateri živijo na obrobju in so neenakopravni, je splošno znano.

Kaltrino Krasniqi so lani v Göteborgu počastili z nagrado Ingmarja Bergmana za najboljši mednarodni debi.                                                                                                    Foto: BoBo
Kaltrino Krasniqi so lani v Göteborgu počastili z nagrado Ingmarja Bergmana za najboljši mednarodni debi. Foto: BoBo

Ustvarili ste veliko uspešnih filmov, ki so bili predvajani v Tokiu, Cannesu, Benetkah. Prejeli ste tudi številne nagrade. Povejte kaj o svoji poklicni poti. Kako lahko dekle iz Prištine doseže svetovni uspeh?
Na Univerzi v Prištini sem študirala filmsko režijo. Magistrirala sem na mednarodnem inštitutu za novinarstvo in komunikacije. Nazadnje sem v Kaliforniji na UCLA študirala filmsko produkcijo. Filme snemam že od 18. leta. Eksperimentirala sem z različnimi žanri, oblikami. Vedno mi je bil blizu dokumentarni film ali pa hibridni. Snemala sem tudi kratke domišljijske igrane filme.

Kakšni pa so načrti za prihodnost?
Pripravljam scenarij s scenaristko Doruntino Basho. Letos smo začeli pripravljati drugi projekt v okviru programa Torino Script Lab. To je priznan evropski laboratorij, v katerem se razvijajo filmi. Projekt je v sklepnem delu. Konec februarja bomo imeli verjetno okvirni scenarij, nato pa bomo začeli zbirati denar za snemanje. Upam, da bomo lahko leta 2024 ali 2025 film tudi posneli.