Film nastaja pri Netflixu, Cooper pa je pod projekt podpisan tudi kot režiser. Sodeloval je še pri scenariju filma, kot producent pa je zanj odgovoren skupaj z Martinom Scorsesejem in Stevenom Spielbergom.
Maestro bo premierno predvajan na letošnjem beneškem filmskem festivalu na začetku septembra (Cooper se premiere zaradi stavke igralskega sindikata ne bo udeležil). Njegov prihod v kinematografe je predviden novembra, 20. decembra pa prihaja v Netflixovo knjižnico.
Enominutni napovednik za glasbeno dramo predstavi Bernsteina kot mladeniča v New Yorku v poznih 40. letih prejšnjega stoletja, ko je spoznal svojo bodočo ženo – čilsko igralko Felicio Montealegre (1922–1978), ki jo je v filmu odigrala Carey Mulligan. Film se vrti okoli burnega razmerja para, v katerem so vlogo igrali tudi Bernsteinovi odnosi z moškimi.
Ob objavi napovednika na spletu so se številni obregnili ob odločitev, da so Coopru za vlogo skladatelja nadeli velik protetični nos. Velik umetni nos zgolj utrjuje stereotipe o Judih, opozarjajo kritiki, ki so prakso – po analogiji z zloglasno rasistično tradicijo t. i. "blackfacea" – poimenovali jewface.
"Če je znal Človeka slona upodobiti brez maske ..."
Britanska igralka in aktivistka Tracy-Ann Obermann je na omrežju X zapisala: "Če mora Cooper nositi protetični nos, je to, v mojih očeh in v očeh mnogih drugih, enako kot blackface ali yellowface ... če ne zmore vloge odigrati samo na podlagi svojega igralskega talenta, mu je ne dajte – zaposlite raje judovskega igralca."
Obermann pri tem spomni še na igralčevo upodobitev Johna Merricka v odrski postavitvi Človeka slona leta 2014: "Bradleyju Coopru je uspelo igrati ČLOVEKA SLONA brez ene same protetike, torej bi moral znati upodobiti tudi judovskega moža brez teh pomagal."
Je problematična protetika ali že sama izbira igralca?
Nekateri grejo s kritiko še dlje in se na glas sprašujejo, ali je sploh prav, da nejudovski igralci, kot je Cooper, igrajo judovske like. (Leonard Bernstein je bil sin judovskih priseljencev iz Ukrajine.)
Očitki so se pojavili tudi ob nedavni Nolanovi izbiri Cilliana Murphyja za vlogo nuklearnega fizika J. Roberta Oppenheimerja, kar je komik in scenarist David Baddiel opisal kot "samozadovoljno" in "utrjevanje judovskega izbrisa". Zmotila ga je tudi Helen Mirren v vlogi izraelske premierke Golde Meir. "V obdobju izjemne zaostritve progresivnega pogovora o zastopanosti in vključenosti in mikroagresijah ter ob tem, kaj je in kaj ni žaljivo do manjšin, ena manjšina – Judi – rutinsko ostaja spregledana," je zapisal za britanski Guardian.
Recenzent The Hollywood Reporterja Daniel Fienberg je že maja, ko je zakrožil nova serija fotografij s snemanja, protetiko opisal kot "problematično", film pa zaradi tega kot "etnični cosplay".
Bernsteinovi otroci podpirajo film
Trije Bernsteinovi potomci so se vseeno javno postavili v bran igralcu in pritrdili njegovi odločitvi, "da uporabi ličila, da bi povečal svojo podobnost" z njihovim očetom. "Drži, da je imel Leonard Bernstein lep, velik nos," so zapisali Jamie, Alexander in Nina Bernstein v izjavi na družbenih omrežjih. "Prav tako smo prepričani, da bi to ustrezalo tudi našemu očetu," so dodali.
Mojster, ki je klasično glasbo pripeljal na televizijo
Leonard Bernstein (1918–1990) je bil eden najslavnejših ameriških dirigentov in skladateljev. Dirigiral je skoraj vsem večjim ameriškim orkestrom, od leta 1958 do leta 1969 pa je bil glasbeni direktor Newyorške filharmonije. Nastopal je tudi kot operni dirigent in koncertni pianist. Svetovno slavo si je pridobil z muzikali, med katerimi je najbolj znan Zgodba z zahodne strani, ki je dobil že dve filmski ekranizaciji. Bernstein je pogosto dirigiral kar izza klavirja, zaslužen pa je tudi za popularizacijo klasične glasbe v televizijskih oddajah.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje