Nasprotno – nastala (ali pa do nas prišla) je cela vrsta sijajnih celovečercev, ki morda še niso neposreden odraz pandemije, a ponujajo iztočnice za razmislek o našem mestu v svetu.

Filmsko leto 2020 sploh ni bilo tako prazno, kot bi si morda mislili na prvi pogled.
Filmsko leto 2020 sploh ni bilo tako prazno, kot bi si morda mislili na prvi pogled.

Že tradicionalno je december tisto obdobje, ko z lestvicami in seznami pretehtamo zadnjih dvanajst mesecev – in letošnje izredne okoliščine tega ne spreminjajo. Še več, ker je bila ponudba zaradi drugačnih modelov distribucije bolj razpršena, skušam ponuditi širši nabor zanimivih filmov.

Pri sestavljanju seznama tradicionalno upoštevam predvsem filme, ki smo jih v Sloveniji v tekočem letu imeli priložnost videti ali v redni distribuciji ali pa na festivalih. Še v večji meri kot v prejšnjih letih se tokrat mednje mešajo tudi filmi, ki so v ponudbi glavnih ponudnikov pretočnih vsebin. Prav tako nimajo vsi letnice nastanka 2020: v nekaterih primerih so v letošnjem letu šele našli pot do širšega občinstva.

Tudi tokrat je odpadlo nekaj filmov, ki so pri nas gostovali letos, a "uradno" spadajo še v prejšnjo sezono filmskih nagrad: mesto so odstopili novejšim izdelkom (z izjemo vojne drame 1917 in Nebrušenih draguljev).

Spodnji seznam se od 20. mesta prebija proti prvemu, seveda pa ste vabljeni, da v komentarjih dodate svoje favorite, ki jih ni v izboru. Se vam zdi, da si mesto med najboljšimi bez dvoma zasluži enigmatični Tenet Christopherja Nolana, nova ekranizacija literarne klasike Čas deklištva ali pa morda tetralogija Majhna sekira Steva McQueena, ki živi v vmesnem polju med "filmom" in "televizijo"?

Pregledi najboljših filmov iz prejšnjih let

Če bi seznam imel 25 točk, bi se na zadnjih pet mest uvrstili še srhljivka Nevidni človek (r. Leigh Whannell), znanstvena fantastika Color Out of Space (r. Richard Stanley), satira Borat: Naknadni film (r. Jason Woliner), dokumentarec Za Samo (r. Waad Al-Kateab in Edward Watts) in sodna drama Sojenje čikaški sedmerici (r. Aaron Sorkin).

20. Corpus Christi (Boże Ciało), Poljska, Francija, režija: Jan Komasa

Bartosz Bielenia v filmu Corpus Christi. Foto: Kinodvor
Bartosz Bielenia v filmu Corpus Christi. Foto: Kinodvor

Poljski režiser Jan Komasa v drami Corpus Christi, ki je bila nominirana za oskarja, na nedogmatičen način razmišlja o vlogi vere v življenju majhne skupnosti – in ugotovi, da sta vera in religija dve različni stvari. Prek lika mladega Daniela, ki se v odročni vasici izdaja za duhovnika, Komasa opozori na nevidne, a tektonske spremembe v poljski biti: nekoč globoko verne skupnosti so danes razočarane in cinične tako v odnosu do cerkvenih kot tudi do političnih avtoritet. Popoln tujec že z najmanjšo mero osnovne človeške topline, empatije in zanimanja za bližnjega vnese svež veter v vas, ki je bila dolga leta navajena brezosebnega žebranja s prižnice. Sta prevara in odvračanje pogleda od zelo očitne resnice torej nujna za ohranjanje duhovnega miru in sloge v skupnosti?

Recenzija filma Corpus Christi.

19. 1917 (1917), ZDA, Velika Britanija, režija: Sam Mendes

George MacKay in Jamie Parker v filmu 1917. Foto: Kinodvor
George MacKay in Jamie Parker v filmu 1917. Foto: Kinodvor

Še eden od filmov z letnico 2019, ki bolj sodijo v lansko sezono nagrad in filmov, a smo ga pri nas gledali šele letos. Podobno kot Dunkirk Christopherja Nolana je tudi 1917 predvsem osupljiv tehnični dosežek: čeprav ga direktor fotografije Roger Deakins ni posnel v enem samem kadru, je montaža skrbno prekrila vse reze in ustvarila vtis vročične kontinuitete in usodnosti odtekajočih minut. Čeprav avtorski film praviloma vedno enačimo z njegovim scenaristom in režiserjem, je vsaj polovico zaslug za presežnost projekta 1917 treba pripisati Deakinsu, ki "tradicionalno" tehnično plat filma v ospredje postavi na način, ki ga v dobi stripovskih eksplozij in digitalnega pomlajevanja igralcev nismo več vajeni.

Razen tega pa 1917, ki s svojo skrajno estetiziranostjo že meji na t. i. "pornografijo mizerije", ni film, ki bi se ubadal z etičnimi ali geopolitičnimi niansami vélike vojne – to je spektakel, ki meri predvsem na čute in adrenalin, kot nekakšna bondiada v vojnih jarkih: na gledalca bi raje naredil vtis kot ga čustveno presunil.

Recenzija filma 1917.

18. Mislim, da bom stvarem naredila konec (I'm Thinking of Ending Things), ZDA, režija: Charlie Kaufman

Jessie Buckley v filmu I'm Thinking of Ending Things. Foto: IMDb
Jessie Buckley v filmu I'm Thinking of Ending Things. Foto: IMDb

Charlie Kaufman ostaja zvest svojim eksistencialnim, klavstrofobičnim filmskim ugankam: I'm Thinking of Ending Things je meditacija o razkolu med ljudmi in nemogočih akrobacijah, s katerimi jih skušamo premostiti. V najožjem smislu opisuje eno noč v življenju razpadajoče ljubezenske zveze, v kateri ni nič tako, kot se zdi na prvi pogled. Jake (Jesse Plemons) k staršem na večerjo pripelje svojo novo dekle Louiso (Jessie Buckley). Morda ji je ime tudi Lucy ali Lucia in tudi njen poklic se spreminja od slikarstva do poezije in fizike in tako naprej: nič v povezavi z njo ni fiksno in nespremenljivo, pa čeprav jo kamera tako rekoč nikoli ne spusti iz kadra. Dozdevati se nam začenja, da je "L" tako fluidna zato, ker jo vidimo skozi oči nezanesljivega pripovedovalca Jaka. Na svojo izmuzljivo spremljevalko projecira toliko lastnih mnenj, razmišljanj in vrednotenj, da se njena lastna identiteta razkraja, porazgublja: I'm Thinking of Ending Things je pod črto zgodba o moškem in njegovi narcisoidnosti. Proti koncu drama zajadra celo v območje psihološke grozljivke in čistega nadrealizma, ki se upira racionalni razlagi. Film, ki vas bo bodisi fasciniral ali pa dolgočasil, poustvari občutek ujetosti v nočno moro, ki jo za nameček še sanja nekdo drug.

17. Asistentka (The Assistant), ZDA, režija: Kitty Green

Julia Garner v Asistentki. Foto: IMDb
Julia Garner v Asistentki. Foto: IMDb

Če se je tista peščica filmov, ki so v zadnjem času eksplicitno ali posredno načenjali vprašanja dobe #MeToo, praviloma nagnila v smer poudarjanja "solidarnosti močnih žensk", ki lahko skupaj in z vztrajnostjo dosežejo spremembe, Asistentka ubere težjo pot. Še tri leta po eksplozivni reportaži New York Timesa se marsikomu zdi nedojemljivo, kako je lahko plenilec v najvišjem rangu svoje industrije cela desetletja nemoteno zlorabljal podrejene; prav zato poskuša pričujoči film sistematično razgaliti mehanizme, s katerimi se Harveyji Weinsteini tega sveta obdržijo na površju.

Kitty Green na subtilen način pokaže, kako se rutinska, duhamorna opravila, ki sodijo med delovne naloge asistenta v velikem filmskem studiu, v neki sivini nedoločnega vmesnega prostora prepletajo z nalogami, ki v to polje več ne spadajo, kot so na primer hotelske rezervacije za mlada dekleta in laganje šefovi ženi. Je res tako lahko razmejiti, kdaj si zunanji opazovalec in kdaj del nagnitega sistema? Etična neoporečnost je seveda vrlina, a vse prepogosto se izkaže za luksuzno dobrino, ki si je marsikdo preprosto ne more privoščiti: generacija z na trg dela stopa kot podplačana sila v brezizhodnem ciklu nenehnega garanja na račun kakršnega koli osebnega življenja.

Recenzija Asistentke. Pogovor o filmu v okviru MMCjeve premiere. Film smo lahko videli na festivalu Liffe.

16. Ustvarjalka vladarjev (The Kingmaker), Danska, ZDA, režija: Lauren Greenfield

Imelda Marcos v Ustvarjalki vladarjev. Foto: FDF
Imelda Marcos v Ustvarjalki vladarjev. Foto: FDF

Ustvarjalka vladarjev vzbuja varljiv vtis, da dokumentaristki ni bilo treba drugega kot postaviti kamero in poskrbeti za primerno osvetlitev: nezaslišani narcizem, ošabnost in brezbrižnost protagonistke, nekdanje prve dame Filipinov Imelde Marcos, so poskrbeli za vse drugo. A prav to je tisto, v čemer režiserka Lauren Greenfield blesti: k portretiranki pristopa s kombinacijo pazljive taktnosti, škodoželjnega posmeha in lucidne kritike. Njeno bistvo je nezgrešljivo: dokler zločini preteklosti ostajajo nekaznovani in odprti za reinterpretacijo, je narod obsojen na ponavljanje krvave zgodovine.

Imelde anekdote o njeni ogromni zbirki čevljev ne motijo – nasprotno. Koristi ji, da jo svet podcenjuje kot plehko obsedenko z modo in dragulji, če s tem odvrača pozornost od svojih političnih mahinacij. Pričevanja in zgodovinski posnetki iz časa vladavine Ferdinanda Marcosa pa razgalijo morilskost oblastiželjnega klana, ki si še vedno skuša s podkupovanjem povrniti oblast nad isto državo, kjer so sejali svoje zločine.

Recenzija Ustvarjalke vladarjev. Film je bil na ogled v okviru 22. Festivala dokumentarnega filma.

15. Stari mlekar (Vanamehe film), Estonija, režija: Mikk Mägi in Oskar Lehemaa

Prizor iz filma Stari mlekar. Foto: IMDb
Prizor iz filma Stari mlekar. Foto: IMDb

Stari mlekar, ki se uvršča v kategorijo stop-motion animacije, s svojo radostno, odbito vulgarnostjo, histeričnim tempom in situacijsko komiko morda ne bo prepričal vsakogar, a si bo prav gotovo izboril četico fanatičnih oboževalcev. Za ponazoritev: osrednji antagonist je prototip norega znanstvenika, ki se mu "po žilah pretaka mleko, poti kislo smetano in joka vaniljev sladoled" – njegov cilj pa je obglavljenje vsake krave, ki mu prekriža pot. Dogajanje je razdrobljeno na posamezne epizodne skeče, kar priča o genezi filma: rodil se je iz serije uspešnih estonskih filmčkov na YouTubu. Sijajna je tudi izdelava lutk: to niso simpatične glinene pojave iz Wallacea in Gromita, pač pa veliko bolj naturalistične, na trenutke gnusno zabuhle pojave. Utripajoče vime in mleko, ki mezi iz por starega mlekarja, sta uporabljena kot čista elementa body horrorja. Pozornemu gledalcu ne bodo ušle tudi vizualne reference na Teksaški pokol z motorko. Če se boste prebili mimo šal o medvedjih prdcih, boste ujeli celo poanto o nehumanosti celotne mlečne industrije in obsodbo hipokrizije kapitalističnega izčrpavanja narave.

Recenzija filma Stari mlekar. Videli smo ga lahko v okviru letošnje Animateke.

14. Mank (Mank), ZDA, režija: David Fincher

Gary Oldman v filmu Mank. Foto: IMDb
Gary Oldman v filmu Mank. Foto: IMDb

Leta 1941 je RKO Pictures, eden od "petih velikih" studiev zlate dobe Hollywooda, Orsonu Wellesu pustil proste roke pri ustvarjanju filma, ki se je v zgodovino zapisal kot eden največjih dosežkov sedme umetnosti – Državljan Kane. Osemdeset let pozneje je največji ponudnik pretočnih vsebin podobno dovoljenje izdal Davidu Fincherju; rodila se je tipično fincherjevsko pedantna drama, ki se močno naslanja na kliše nerazumljenega genija. Te genialnosti, zanimivo, ne pripiše Orsonu Wellesu – možak, kadar se sploh pojavi v kadru, je nadutež, ki si rad prilašča zasluge za tuje delo. Briljantni um v jedru drame Mank je legendarni scenarist Herman J Mankiewicz (Gary Oldman), zapiti, muhasti pisec, ki še v bolniški postelji iz rokava stresa mojstrske enovrstičnice.

Film je posejan z resničnimi osebnostmi in spletkami starega Hollywooda, zato terja pozornega gledalca, še najraje takega, ki nekaj malega ve o zgodovini tovarne sanj. Vsakdo pa bo lahko dojel Mankovo dilemo v odnosu do resničnih oseb, po katerih je oblikoval like Državljana Kana: splošno znano je, da je bil Kane alter ego kalifornijskega magnata W. R. Hearsta; kolateralna škoda scenarističnega obračuna je postala Hearstova dolgoletna partnerica, igralka Marion Davies (Amanda Seyfried). Film si je vredno ogledati že zaradi osupljive prepričljivosti, s katero je Fincher poustvaril videz črno-belega filma štiridesetih let prejšnjega stoletja (a, kar je morda presenetljivo, brez uporabe dejanskega filmskega traku – "napake" celuloida je dodal digitalno).

Prav tako relevantno: razmislek o tem, kako je že zgodnji Hollywood lahko sooblikoval javni diskurz in se vpletal v politične mahinacije. Ker Mank zase misli, da je predober in preveč nadarjen za Hollywood, ga globoko šokira, ko je priča dometu politične propagande, ki jo pod okriljem svojega studia širi Louis B. Mayer.

13. Zlo ne obstaja (Sheytan vojud nadarad), Iran, Nemčija, Češka, režija: Mohammad Rasoulof

Mahtab Servati v filmu Zlo ne obstaja. Foto: IMDb
Mahtab Servati v filmu Zlo ne obstaja. Foto: IMDb

Iranski režiser Mohammad Rasoulof v antologijskem filmu Zlo ne obstaja, dobitniku zlatega leva na letošnjem Berlinalu, zbere zgodbe štirih vojakov, ki se vsak na svoj način spopadajo z iransko prakso smrtne kazni in njenih posledic za družbo. Izvajanje smrtne kazni je namreč del služenja rednega vojaškega roka, ki se mu je skoraj nemogoče izogniti, obsojenci pa pogosto zgolj politični oporečniki, ki so preglasno kritizirali režim.

Rasoulof, ki je – podobno kot Jafar Panahi – v domovini preganjan in onemogočen s prepovedjo filmske režije, se podelitve nagrad v Berlinu zaradi svojega "širjenja propagande" ni smel udeležiti. Tudi antologijska narava filma je posledica tega, da se je s štirimi kratkimi filmi in s pomočjo pomočnikov režije lažje izogniti pozornosti oblasti kot s celovečercem.

Osrednje vprašanje filma v teh okoliščinah pride samo še bolj do izraza: kako ohraniti človečnost in integriteto pod težo represivnega režima? Ultimativna gesta avtonomije je naša sposobnost, da rečemo ne, pa čeprav ima to lahko za posameznika zelo visoko ceno.

Daleč najmočnejši je prvi segment tetralogije, v katerem spoznamo Heshmata (Ehsan Mirhosseini), na prvi pogled čisto običajnega družinskega človeka: njegov vsakdan sta prijateljsko prepiranje z ženo in pobiranje otrok pred šolo. Šele ko sredi noči vstane in se odpelje v službo, razkritje njegovega poklica stopi v oster kontrast s humanostjo prejšnje pol ure. Kako se lahko preživlja s tem, da za državo pobija ljudi? Režiser je pazljiv, da krivdo in odgovornost bolj kot na pleča posameznika postavi na prag nehumanega sistema. Postopoma se razjasni tudi izbira naslova filma: zlo ne obstaja samo, dokler ga zaustavljajo pogumna dejanja posameznikov.

12. Kolektiv (Colectiv), Romunija, režija: Alexander Nanau

Mirela Neag in Catalin Tolontan v filmu Kolektiv. Foto: IMDb
Mirela Neag in Catalin Tolontan v filmu Kolektiv. Foto: IMDb

Kolektiv je sicer dokumentarni film, a funkcionira kot mrk sopotnik romunskemu novemu valu, ki raziskuje predvsem temnejše plati življenja; obenem je pred nami proceduralna drama, ki črpa navdih pri raziskovalnem novinarstvu (spomnimo se samo z oskarjem nagrajenega V žarišču). Leta 2015 je v požaru v nočnem klubu Kolektiv v Bukarešti umrlo 27 ljudi; več kot 180 ljudi z opeklinami je po tragediji potrebovalo bolnišnično nego. V naslednjih mesecih je nenavadno visok odstotek teh ljudi umrl, med njimi tudi taki, ki niso bili dovolj opečeni za najhujši razplet. Na srhljivo statistiko po namigu nekega zdravnika postane pozoren Catalin Tolontan, urednik športnega časopisa Sports Gazette, ki začne s svojo ekipo novinarjev postopoma razkrivati neverjetno prepleteno mrežo, ki povezuje direktorje bolnišnic, politiko in celo mafijo. Bolniki množično umirajo zaradi okužbe s smrtonosnimi bakterijami, ker bolnišnice za sterilizacijo operacijske opreme uporabljajo desetkrat preveč razredčeno razkužilo. Prva Tolontanova reportaža se izkaže šele za vrh ledene gore korupcije: pred nami ni samo zdravstveni škandal (glavni osumljenec umre v sumljivih okoliščinah, še preden bi lahko začel naštevati imena), pač pa razkroj, ki se je zajedel v vse romunske ustanove.

Alexander Nanau je za potrebe filma dobil izjemen dostop do vpletenih: njegova kamera prisostvuje na sestankih novega, mladega ministra za zdravstvo, ki si prizadeva za večjo transparentnost resorja, ki ga je podedoval. Človeško noto dokumentarcu vdihne zgodba ene od žrtev požara, Tedy Ursuleanu, ki si skuša s fotografskimi portreti vrniti človečnost in vero v prihodnost.

Kolektiv smo lahko videli v okviru Festivala dokumentarnega filma.

11. V oblasti (Possessor), VBA, ZDA, Kanada, režija: Brandon Cronenberg

Andrea Riseborough v filmu Possessor. Foto: IMDb
Andrea Riseborough v filmu Possessor. Foto: IMDb

Possessor ni film Davida Cronenberga, a verjamem, da avtor ne bi bil presenečen, če bi kdo sklepal narobe. Grozljivka ima močan pečat body horrorja, ki se očitno prenaša v družini: režiser Brandon Cronenberg je sin Cronenberga starejšega. V tehnološki srhljivki Andrea Riseborough igra Tasjo Vos, uslužbenko podjetja, ki se specializira za umore po naročilu. Njihovi agenti zelo dobesedno naselijo telesa tarč in nato v njihovi koži pobijajo ljudi, ki jih nekdo tretji skuša spraviti s sveta. Ko je umor dokončan, morilec zapusti telo gosta, ki je zdaj nesporno kriv za umor. Smo torej ljudje samo skupek gest, fraz in gibov, ki se jih da skopirati in ukrasti, se sprašuje Cronenberg – in zdi se, da si odgovori pritrdilno.

Tasja, ki jo je kariera skoraj v celoti odtujila od moža in sina, je nedoumljiva pojava. Tarča njene najnovejše misije Tate (Christopher Abbott) se upira popolni asimilaciji, kar je nastavek za psihedeličen, eksperimentalen prizor transformacije, ki se poigrava z idejo dvospolne identitete; lovka in plen se prepletata v novo identiteto, ki je pošastna in nečloveška. (Film je bil skoraj v celoti posnet brez uporabe posebnih učinkov, kar je njegov veliki adut.) Človeške preobrazbe in spremembe po navadi dojemamo kot linearen napredek, a veljalo bi se vprašati, ali z njimi ne izgubljamo tudi dela svoje identitete.

10. Dragi tovariši! (Dorogi tovariši!), Rusija, režija: Andrej Končalovski

Julija Visotskaja v filmu Dragi tovariši! Foto: LIFFe
Julija Visotskaja v filmu Dragi tovariši! Foto: LIFFe

Andrej Končalovski šteje že 83 let, a zgodovinska drama Dragi tovariši! je delo umetnika na vrhuncu ustvarjalne moči. Tematizira enega najbolj krvavih dogodkov v Sovjetski zvezi po Stalinovi smrti, pokol protestnikov v Novočerkasku leta 1962. Skoraj 60 let pozneje je to tragično poglavje zgodovine dragocen nauk o tem, s kakšno lahkoto zna avtoritarna oblast neljube incidente izbrisati iz uradne zgodovine.

Režiserjev cilj ni kategorična obsodba komunizma kot takega, pač pa analiza zlorabe moči in apatije soudeleženih, ki je temeljni kamen vsake diktature. Približa nam lik partijske birokratke Ljude, ki bo morala na lastni koži izkusiti, kako je biti na drugi strani režima, od katerega je imela vse življenje koristi. Postopoma bo dojela, da so funkcionarji na vodilnih položajih kot čarovnik iz Oza: moč imajo samo, dokler so jim ljudje pokorni in se jih bojijo.

Film smo lahko videli v okviru festivala Liffe. Recenzija Dragih tovarišev.

9. Nažgani (Druk), Danska, režija: Thomas Vinterberg

Meds Mikkelsen v filmu Nažgani. Foto: LIFFe
Meds Mikkelsen v filmu Nažgani. Foto: LIFFe

Četrt stoletja po filmskem manifestu Dogme 95 je njegov soavtor Thomas Vinterberg še vedno zvest načelom nepretencioznega podajanja zgodbe in izogibanja stilističnim okraskom. Za komično dramo Nažgani si je izbral izzivalno premiso ("Povprečen človek je v svojem vsakodnevnem življenju čisto premalo pijan"), a ne s ciljem opevanja nekonformističnih idealov. Alkoholizem njegovih protagonistov, ki se psevdoznanstveno lotijo popivanja na delovnem mestu, je predvsem obupan klic po človeškem stiku in povezanosti, ne pa otročji beg pred staranjem in odgovornostjo. Še posebej izstopa Mads Mikkelsen v vlogi moža, ki je navajen živeti v družbi depresije in ki v alkoholu najde samozavest za spopadanje s svetom.

Nažgani nas opozarjajo tudi na našo dvoličnost v odnosu do pitja: pri bližnjih ga obsojamo, pri zgodovinskih osebnostih, kot sta Hemingway ali Churchill, pa je alkoholizem ključen del njihovega mita. Nobeno ozaveščanje javnosti o učinkih alkohola na zdravje ne more dokončno izničiti tradicije "kulture pitja", ki seveda ni lastna samo skandinavskim deželam.

Filmska recenzija Nažganih. Film smo lahko videli v okviru festivala Liffe. Kinodvor ogled Nažganih ponuja v okviru svojega silvestrskega programa 31. decembra - projekcija se bo seveda odvila na spletu.

8. Nebrušeni dragulji (Uncut Gems), ZDA, Josh Safdie in Benny Safdie

Adam Sandler v Nebrušenih draguljih. Foto: IMDb
Adam Sandler v Nebrušenih draguljih. Foto: IMDb

Kadar Adam Sandler ni zaposlen s produciranjem in nastopanjem v abotnih komedijah, včasih preseneti z zanimivimi vlogami v nizkoproračunskih avtorskih filmih – a šele z Nebrušenimi dragulji je prvič pokazal, kako temeljite preobrazbe pred kamero je v resnici sposoben. Za brata Safdie, ki ostajata zvesta manični energiji kriminalke Dobri časi (2017), se je prelevil v karizmatičnega preprodajalca draguljev, newyorškega gobezdača, ki je vedno na meji tega, da mu bo kak upnik razbil nos (ali še kaj hujšega). Njegov lik gledalca, tako kot pravzaprav celoten film, vrže iz tira: Nebrušeni dragulji so kaotična, glasna, namerno za čute agresivna filmska izkušnja, ki si je ne boste želeli doživeti več kot enkrat – obenem pa letos ni bilo filma, ki bi bil pazljiveje koreografiran ali ki bi človeka posrkal vase bolj temeljito; s hiperaktivnim tempom poustvari vzpone in padce ujetosti v cikel odvisnosti. Avtorja sta svojega protagonista opremila s protetičnim zobovjem in izrazitim newyorškim naglasom, a vseeno nikoli ne zaide v polje karikature: Nebrušeni dragulji so skrajno stresen film, ki pa mu v nobenem trenutku ne zmanjka empatije.

7. Sadeži pozabe (Mila), Grčija, Poljska, Slovenija, režija: Christos Nikou

Aris Servetalis v Sadežih pozabe. Foto: LIFFe/Apples
Aris Servetalis v Sadežih pozabe. Foto: LIFFe/Apples

Christos Nikou je film o pandemiji posnel tako rekoč po naključju: ko je svojo dramo z elementi distopije predstavil svetu, se je ta že spopadal z boleznijo, ki nam je izmaknila tla pod nogami. Grk si je za svoj film zamislil virus, ki sicer ni smrtonosen, sproži pa nepojasnljiv fenomen popolne izgube spomina: "okuženi" v hipu pozabi, kdo je, kaj je po poklicu, kam je bil namenjen in koga je v svojem dosedanjem življenju ljubil.

Nikou se je umetnosti filmske režije med drugim učil kot asistent pri Yorgosu Lanthimosu: unikatna zmes drame in absurdnega humorja, prežeta z nadrealističnim credom, v resnici močno spominja na zgodnje filme režiserja, ki ga je medtem v svoje vrste sprejel Hollywood. Vseeno pa Nikou ne kaže slasti za raziskovanje krutosti, za sadistično razgaljanje najtemnejših plati človeške nravi. Bolj ga zanimata posameznikova humanost in ranljivost; Sadeži pozabe so melanholičen razmislek o izgubi in žalovanju, o spominu ter o tem, kaj nas dela unikatne. Težko je spregledati tudi rahlo posmehljiv odnos do diktature nenehnega dokumentiranja, ki so jo vpeljala družbena omrežja: junaki v filmu imajo namesto lastne identitete samo skupek fotografij, vrednih objave na Instagramu.

Intervju z režiserjem Christosom Nikoujem. Recenzija filma. Sadeže pozabe smo lahko videli v okviru Festivala slovenskega filma in Liffa.

6. Obarvana ptica (The Painted Bird), Češka, Slovaška, Ukrajina, režija: Václav Marhoul

Petr Kotlár v filmu Obarvana ptica. Foto: IMDb
Petr Kotlár v filmu Obarvana ptica. Foto: IMDb

Češki režiser, scenarist in producent Václav Marhoul je ekraniziral istoimenski roman Jerzyja Kosińskega iz leta 1965. Linearna zgodba je postavljena v čas druge svetovne vojne, na nedoločeno vzhodnoevropsko območje: film uporablja eksperimentalni "interslovanski jezik", morda zato, da upodobljenih grozot človeške zlobe ne bi naprtili enemu samemu narodu.

Deček (Petr Kotlár) je v vojnem kaosu prepuščen samemu sebi: njegova priletna skrbnica je umrla, zato fant poskuša preživeti tako, da išče gostoljubje v odročnih vasicah na svoji poti; vsakokrat naleti le na antisemitizem, odpor in vsesplošni razkroj duha naroda. Zdi se, da je ranljivi otrok katalizator za bes in bolečino napadenega ljudstva.

Obarvana ptica je unikatna zgodba (tudi) zato, ker skrajne meje človeške izprijenosti raziskuje v kontekstu druge svetovne vojne, a so esesovci in drugi nacisti le majhen delček mozaika zla. Strahote, ki jim je deček priča ali jih izkusi na svoji koži, vključujejo pedofilijo, posilstvo, umor (Udo Kier v vlogi starega mlinarja nekomu izkoplje oči z žlico), bestialnost, suženjstvo in inovativne mučilne metode (stara čarovnica fanta do vratu zakoplje v zemljo in ga prepusti kljuvajočim vranam). Marhoul kalvarijo raztegne na skoraj tri ure in zdi se, da zanjo nima drugega razloga kot to, da so ljudje v svoji biti slabi. Film, ki je v čudoviti črno-beli tehniki posnet na 35-mm film, gledalca navdaja s podobnim temačnim brezupom kot Savlov sin (2015) Lászla Nemesa. Brez dvoma filmska mojstrovina, ki pa jo je težko komur koli priporočati v ogled. V manjših vlogah boste prepoznali tudi Harveya Keitela, Juliana Sandsa in Stellana Skarsgårda.)

Film je bil na ogled v okviru 16. Grossmannovega festivala.

5. Nikoli redko včasih vedno (Never Rarely Sometimes Always), ZDA, VB, režija: Eliza Hittman

Sidney Flanigan in Talia Ryder v filmu Nikoli redko včasih vedno. Foto: IMDb
Sidney Flanigan in Talia Ryder v filmu Nikoli redko včasih vedno. Foto: IMDb

Eliza Hittman je napisala in režirala zgodbo o 17-letni Autumn (Sidney Flanigan), ki nekega dne z grozo ugotovi, da je noseča. V življenju ima preveč težav že s spolnim nadlegovanjem v službi, zajedljivostjo lastnega očeta in zlobnostjo sošolcev, da bi lahko sploh razmišljala še o otroku; ne more ze izpovedati staršem in ne more se opreti na brezplačno kliniko, kjer ji predvajajo video o "svetosti življenja". Nikoli redko včasih vedno je vse prej kot melodramatičen ali bombastičen film: Autumn s svojo sestrično Skylar (Talia Ryder) brez čustvenih izlivov skuje načrt za pot iz domače Pensilvanije v New York, kjer bo splav dostopnejši. Zgodba je zasnovana v dokumentarističnem tonu, kot kolaž majhnih birokratskih zapletov, ovir in ponižanj, ki jih morajo številne Američanke prestajati na poti do osnovne zdravstvene nege. Vsak neglamurozen detajl tavanja po podzemni železnici, vlačenja težkega kovčka in ponavljanja testov nosečnosti se nalaga v srce parajočo tesnobo. Dekletovi skopi odgovori na anketo socialne delavke – do vprašanj o svojem spolnem življenju in partnerjih se mora opredeliti z izbiranjem med ponujenimi možnostmi "nikoli, redko, včasih, vedno" – aludirajo na globoko bolečino, ki bo ostala nerazrešena.

Politična opredeljenost filma je jasna, a ne programska: Autumn ni mučenica in ni svarilni zgled, le običajna najstnica z ne tako zelo redko težavo. Film ne potrebuje dolgih razlag in pojasnil, da bi Autumn dojeli kot osebo iz mesa in krvi, ki je več kot le njen reproduktivni potencial. Eliza Hittman ustvari varen prostor, kjer je njena zgodba lahko slišana brez obsojanja in predsodkov.

4. Martin Eden (Martin Eden), Italija, Francija, Nemčija, režija: Pietro Marcello

Luca Marinelli v filmu Martin Eden. Foto: LIFFe
Luca Marinelli v filmu Martin Eden. Foto: LIFFe

Avtobiografsko obarvani roman Jacka Londona iz leta 1909 je na filmsko platno prenesel Italijan Pietro Marcello, ki si prizadeva za sintezo pisateljeve družbene kritike in svoje lastne estetike, zasidrane v izročilo dokumentarnega filma (Martin Eden je šele drugi igrani film v njegovi karieri). Marcellova avtorska vizija ni nič manj kot razkošna: starinsko patino ji je vdihnil z uporabo 16-milimetrskega filma. Dogajalni čas je namerno zabrisan. V zgodbo o vzponu neizobraženega, a ambicioznega mornarja so vpleteni napol sanjski fragmenti neapeljskega življenja, ki spominjajo na domače videoposnetke.

Zaradi velikega poudarka na ozračju in magnetični pojavi osrednjega lika je Martin Eden predvsem kompleksna karakterna študija posameznika, ki je eksistencialno stisko in iskanje pregnetel v gnev do človeštva. Marcello na subtilen način pokaže, da sta prav izjemna nadarjenost in vnema, ki sta potrebni za uspeh, včasih tudi zametek posameznikovega propada. Lik Martina Edena se tako dviga na raven arhetipa, kakršna sta Faust ali Hamlet.

Recenzija filma Martin Eden. Videli smo ga lahko na festivalu Liffe.

3. Medena dežela (Medena zemja), Severna Makedonija, režija: Ljubomir Stefanov in Tamara Kotevska

Hatidže Muratova v Medeni deželi. Foto: IMDb
Hatidže Muratova v Medeni deželi. Foto: IMDb

Medena dežela je letos postal prvi celovečerec v zgodovini, hkrati nominiran za oskarja v kategoriji najboljšega dokumentarca in mednarodnega filma. Čeprav na koncu v Severno Makedonijo ni odpotovala nobena od obeh nagrad, to ne zasenči izjemnosti filma.

Tamara Kotevska in Ljubomir Stefanov, ki sta ustvarila skoraj šolski primer nevsiljivega opazovalnega dokumentarca, tiho in brez kakršnega koli komentiranja spremljata čebelarko Hatidže, poslednjo prebivalko stoletja stare kamnite vasice v gorskem območju Makedonije. Tudi če čebelarstvo ni tema, ki bi vas na prvi pogled pretirano zanimala, je ogled Medene dežele obvezen. Pred nami ni neki dostojanstven, spoštljiv etnografski portret starodavnih običajev in ljudi, ki izginjajoča znanja ohranjajo pri življenju. Avtorja z minimalističnimi sredstvi ustvarita univerzalno parabolo o pogoltnosti kapitalizma, ki eksploatira naravo v imenu hitrega zaslužka. Na unikatnem primeru gorskega mikrokozmosa Medena dežela svari pred tem, kar nas čaka, če ne bomo posvojili trajnostnega pristopa k pridelavi hrane ‒ a tega ne počne na didaktičen, programski način. Upanje in vztrajnost imata človeški obraz in ime: Hatidže.

Recenzija Medene dežele. Film smo lahko videli v okviru Festivala dokumentarnega filma in pred kratkim na Televiziji Slovenija. Še en mesec bo na ogled tudi v arhivu.

2. Prva krava (First Cow), ZDA, režija: Kelly Reichardt

Orion Lee in John Magaro v Prvi kravi. Foto: IMDb
Orion Lee in John Magaro v Prvi kravi. Foto: IMDb

Ameriška neodvisna filmarka Kelly Reichardt s Prvo kravo ponuja revizionističen vestern, ki se bistvu približuje počasi in po ovinkih: pred nami je film, ki svojo lepoto skriva v postopnem grajenju sveta, likov in predvsem prijateljstva. Osrednji zaplet se vrti okrog svežega peciva in dveh razumnih, prijetnih moških, ki delata in živita skupaj v slogi: Prva krava je tiha, subtilna protiutež bombastičnosti Povratnika. Tudi protagonist je živo nasprotje klasičnega mačizma vesternov: "Cookie" Figowitz (John Magaro) je nežna duša, poosebljenje miline in dobrote, ki sanja o lastni pekarni, nikakor pa ne sodi v oregonsko divjino leta 1820, kjer smo ga spoznali. V to (skoraj) neokrnjeno hosto je lokalni veljak uvozil prvo kravo. Cookie ob pogledu nanjo zasanjano pripomni, kako lepo bi bilo jesti piškote, kakršne so delali doma ... Njegov enigmatični tovariš King-Lu (Orion Lee) ubesedi predlog, ki se ponuja sam od sebe: zakaj si ne bi od krave na skrivaj "izposodila" malo mleka in začela pekovski posel? Kolački grejo po zaslugi "tajne kitajske sestavine" pri okoliških lovcih na bobre seveda sijajno v promet, a samo vprašanje časa je, kdaj se bo njuna sreča iztekla.

Prva krava, ki s svojo ljubeznijo do podrobnosti in razkošnih barv na trenutke učinkuje kot klasično slikarsko delo, bo marsikoga spomnila na dramo Ne puščaj sledov Debre Granik. Oba filma sta hvalnici posameznikom, ki na spoštljiv in nežen način komunicirajo z okolico in soljudmi. Cookie in King-Lu nista osebi, kakršne bi pogosto dobile primat v filmih – pa bi bil najbrž odraz boljšega sveta, če bi ga.

1. Dick Johnson je mrtev (Dick Johnson Is Dead), ZDA, režija: Kirsten Johnson

Dick Johnson v filmu Dick Johnson je mrtev. Foto: IMDb
Dick Johnson v filmu Dick Johnson je mrtev. Foto: IMDb

Letošnje leto zaradi zdesetkane tradicionalne distribucije ni ponudilo nespornega favorita, ki bi se znašel na vrhu vseh filmofilskih seznamov: tokrat pač nimamo fenomena tipa Parazit (2019) ali Roma (2018). So pa izredne okoliščine po drugi plati idealna priložnost za odkrivanje nekonvencionalnih, odbitih biserov manjšega kalibra. In tukaj nastopi Dick Johnson je mrtev, dokumentarec, ki se ga definitivno ne da stlačiti v pričakovani kalup filmov o demenci in umiranju. Čeprav tema poslavljanja od sveta obeta moreč filmski podvig, je končni rezultat sicer ganljiva, pa tudi silno duhovita filmska izpoved.

Dokumentaristka Kirsten Johnson v filmu prek igranih skečev uprizarja smrt svojega očeta: enkrat Dick Johnson pade po stopnicah in si razbije glavo, drugič ga po treh kosih čokoladne torte pokosi infarkt, tretjič mu sredi pločnika na glavo trešči klimatska naprava. In resnični Dick Johnson? Ne samo, da projekt sprejema z dobrovoljno benevolenco, v tej situacijski komediji tudi z veseljem nastopa; brez pomislekov se stlači v ozko krsto in posluša govore svojih bližnjih, ki so mu priredili pogreb "za vajo". Bolj spoznavamo tega prijetnega možaka s toplim smehom, bolj se nas dotakne neizbežnost njegove diagnoze: iz dneva v dan kaže vidnejše simptome Alzheimerjeve bolezni, ki je pred leti vzela že njegovo ženo. Dickove fiktivne smrti postajajo vse bolj bizarne, tako kot se stopnjuje obup vsakogar, ki je kdaj moral opazovati postopno izginjanje ljubljene osebe – taka smrt ni enkratna, ampak se dogaja v majhnih, bolečih odmerkih. Dick in Kirsten nikoli zares ne spregovorita o obupu in strahu – oba se trudita ohranjati pozitivno vzdušje –, a vsak kader filma je prežet z neizgovorjenim. Dotakneta se celo vprašanja eksploatacije, ki je v dokumentarizmu vedno prisotno: na kateri točki postane dokumentiranje osebe s pešajočimi kognitivnimi sposobnostmi neetično?

Dick Johnson je mrtev je najbrž rahlo morbiden film, a je obenem tudi globoko intimna izpoved z univerzalnim sporočilom o tem, da minljivega nikoli ne moremo pregnesti v večno, pa čeprav skuša biti (filmska) umetnost svojevrsten spomenik. Križanec med dokumentarizmom, eksperimentalnim filmom in zbirko domačih posnetkov – unikaten film za unikatno leto, ki ga puščamo za seboj.