Ves čas je igral. Nikoli ni želel pokazati, kdo je v resnici, slišimo v napovedniku filma. Foto: EPA
Ves čas je igral. Nikoli ni želel pokazati, kdo je v resnici, slišimo v napovedniku filma. Foto: EPA

The Real Charlie Chaplin (Resnični Charlie Chaplin) je dokumentarec, ki sta ga Peter Middleton in James Spinney posnela v želji, da bi spoznala, kakšen je bil v resnici človek za svoj čas eno najprepoznavnejših podob na svetu in še danes eno najbolj legendarnih figur filmskega sveta.

Filmarja, ki so jima skrbniki Chaplinove zapuščine omogočili dostop do arhivskega gradiva, sta bila presenečena nad zgodbo, ki se jima je ob pripravi filma začela razpletati. "Ljudje imamo pred seboj predstavo Potepuha, možakarja z značilnimi brki, palico in klobukom, to pa na neki način poenostavi naše vedenje o njem,« je za Sky News povedal Middleton.

Chaplinova kariera, sicer prežeta tako z oboževanjem kot tudi polemičnostjo, je trajala več kot 75 let. Na fotografiji prizor iz filma Deček. Foto: Wikipedia Commons
Chaplinova kariera, sicer prežeta tako z oboževanjem kot tudi polemičnostjo, je trajala več kot 75 let. Na fotografiji prizor iz filma Deček. Foto: Wikipedia Commons

Kot pravita avtorja filma, je bil Chaplin zapletena oseba s presenetljivim življenjem. "Zato sva želela poskusiti izluščiti in predstaviti bolj zaokrožen portret človeka."

Rodil se je 16. aprila 1889 v Londonu kot Charlie Spencer Chaplin, njegovo otroštvo pa sta zaznamovala revščina, ko je družino pri štirih letih zapustil oče, mater pa so odpeljali v psihiatrično bolnišnico, pa tudi bivanje v dobrodelnih ustanovah v četrti Lambeth v južnem delu mesta.

Pri 18 letih je začel sodelovati s skupino Freda Karna, s katero se je odpravil na turnejo v ZDA, in zatem je šla njegova pot strmo navzgor. Podpisal je pogodbo s filmsko družbo Keystone, za katero je ustvaril 35 filmov, v skoraj vseh je tudi zaigral v podobi Potepuha. Na začetku 20. stoletja je Chaplin doživel neverjetno zgodbo o uspehu, v času vrhunca svoje kariere pa menda dosegel občinstvo 300 milijonov ljudi po vsem svetu.

K hitri priljubljenosti je pripomogel tudi značaj nemih filmov, ki so bili tako povsod hitreje razumljeni. "Ker je šlo za neme filme, so lahko potovali na vse konce sveta in ljudje iz različnih okolij so uživali ob gledanju, zato je dosegel slavo, kakršna pred njegovim prihodom na platno ne bila mogoča," je dejal Spinney.

In čeprav je njegov vpliv na razvoj popularne kulture brez dvoma gromozanski, dokumentarec v ospredje postavlja vprašljivo zasebno življenje, ki znova odpira pri toliko priznanih umetnikih v ozadje potisnjeno vprašanje ločevanja umetnikovega dela in njegovega zasebnega delovanja.

Prizor iz Odrskih luči iz leta 1952. Foto: IMDb
Prizor iz Odrskih luči iz leta 1952. Foto: IMDb

Film med drugim opozori, da so bile tri od štirih Chaplinovih žena še v najstniških letih. Lita Grey je bila stara 12 let, ko sta skupaj nastopila v filmu, in imela komaj 16 let, ko jo je v Mehiki igralec skrivoma poročil. On je bil tedaj v 30. letih, Lita Grey pa je bila že noseča, za kar bi bil po kalifornijski zakonodaji lahko preganjan zaradi spolnega občevanja z mladoletnico.

Na Lito Grey so se po ločitvi spravili mediji, ker je v nekem intervjuju v času zakona dejala, da je imel Chaplin napade besa, ji prisluškoval, grozil s pištolo in jo skušal prisiliti v splav.

Režiserja Peter Middleton in James Spinney povesta, da se jima je zdelo pomembno vsaj odpreti te teme in dati glas tistim, ki so bili v preteklosti morda preslišani oz. niso dobili potrebne pozornosti.

Sam Holdsworth iz dobrodelne organizacije Klovni brez meja je poudaril, kako pomembno je, da se o teh stvareh odkrito govori. "Če bi izbrisali Charlieja Chaplina, bi izbrisali zgodbe teh žensk, in to bi bilo enako problematično. To pa nam odkriva zgodbe žensk, ki se še danes vedno znova dogajajo. Po mojem mnenju je to pomembno in takšno pot moramo zdaj ubrati," njegove besede povzema Sky News.

Chaplinova priljubljenost je začela upadati v 40. letih 20. stoletja. Na eni strani je filmska industrija delala nove korake, kjer ni bilo več prostora za nemi film, a tudi Chaplinovo kariero je zaznamovalo vedno več škandalov. Bremenili pa so ga tudi sumi, da sodeluje s komunisti. Preselil se je v Švico in v svojih poznejših delih, kot so Gospod Verdoux (1947), Odrske luči (1952), Kralj v New Yorku (1957) in Grofica iz Hongkonga (1967), opustil lik Potepuha.

Leta 1971 je Chaplin prejel oskarja za življenjsko delo in šele ob tej priložnosti znova obiskal ZDA. Umrl je 25. decembra 1977 v Švici, kjer je tudi pokopan.