Film Vprašanje identitete je nastal v produkciji Quasar Multimedie, v koprodukciji s produkcijsko hišo Bela film in RTV Slovenija. Foto: Bela film

Igrano-dokumentarni celovečerec pogled usmerja v življenje in pisanje petih žensk, ki so živele v Trstu na začetku 20. stoletja in vsaka na svojem področju delovanja odigrale pionirsko vlogo.

Urednici prvih ženskih časopisov Pavla Hočevar in Marica Nadlišek Bartol, iredentistka Elody Oblath, ena prvih socialistk Giuseppina Martinuzzi in prva vojna dopisnica Alice Schalek so si s svojimi zapisi prizadevale za volilno in druge pravice, poročale so o prvi svetovni vojni in interpretirale spremembe družbe po razpadu avstro-ogrskega cesarstva, priključitvi Trsta Kraljevini Italiji in vzponu fašizma.

V filmu njihova razmišljanja, prepletena z vprašanjem identitete, oživljajo igralke Ariella Reggio, Lučka Počkaj, Giustina Testa, Elena Husu in Marzia Postogna.

Igrano-dokumentarni film bodo premierno prikazali nocoj ob 20. uri v katedrali Kina Šiška. Projekcija bo potekala v sklopu zaznamovanja mednarodnega praznika žensk, sledil ji bo pogovor z režiserko filma Sabrino Morena, direktorico Inštituta 8. marec Niko Kovač in dr. Ireno Selišnik s Filozofske fakultete.

V filmu se prepletata slovenščina in italijanščina, tudi filmska ekipa prihaja iz obeh držav, med slovenskimi sodelujočimi so med drugim koproducentka Ida Weiss, direktor fotografije Radovan Čok in oblikovalec zvoka Julij Zornik. Pri sestavljanju scenarija so strokovno svetovale Marta Verginella, Tullia Catalan, Xenia Majovski, Milena Markič, Emily Menguzzato in Mia Mathee.

Igrano-dokumentarni celovečerec usmerja pogled v življenja in pisanja petih žensk, ki so živele v Trstu na začetku 20. stoletja. Foto: Bela film

Vabljeni k branju kratkega pogovora z avtorico filma Sabrino Morena.

V filmu se ves čas neobremenjeno prepletata italijanščina in slovenščina. Kako vi doživljate večjezičnost Trsta, glede na to, da je vaš materni jezik italijanščina?
Slovensko sem se naučila, da bi lahko doživela večjezičnost Trsta. Imela sem veliko slovenskih prijateljev in prijateljic. Z njimi sem hotela biti v istem prostoru, ne da bi oni morali govoriti italijansko. Normalno se mi je zdelo naučiti se jezik soseda.

To mi je omogočilo spoznati slovensko kulturo in slediti temu, kaj se dogaja v slovenskem gledališču in preostalem kulturnem svetu. Moje življenje se je s tem odprlo, dobila sem še druge prijatelje in prijateljice. V Trstu v gledališču Miela v sodelovanju s Slovenskim stalnim gledališčem organiziram festival, ki se imenuje Raz/seljeni – dogodki na temo migracij. Festival je prostor za dialog raznih kultur, v njegovem okviru sem tudi napisala in režirala dvojezične predstave. In s filmom Vprašanje identitete nadaljujem svoje iskanje v dvojezičnem pisanju in ustvarjanju.

Potopiska in pisateljica Jan Morris je v svoji knjigi Trst in kaj pomeni nikjer zapisala, da Trst sprejme vsakogar, nikogar ne obsoja, je naravna prestolnica vseh, ki so v manjšini, a tvorijo mogočen narod, lastno diasporo. Kako doživljate takšen pogled na mesto? Bi lahko tudi tako opredelili vprašanje identitete Trsta?
Po eni strani se strinjam, Trst res sprejema in je sprejel vsakogar, v mestu veje odprtost do drugega. Le malokdo lahko reče, da je Tržačan že dolgo, razen denimo slovenskih družin, ki živijo v Trstu že več generacij.

Po drugi strani pa Trst nekaj časa tudi ni bil tako odprto mesto. Po prvi svetovni vojni se je začela italijanizacija mesta in ni bilo sprejemljivo imeti druge kulture in jezika. Leta in leta, do konca druge svetovne vojne, je trajalo, ko si se moral odločiti za eno identiteto – italijansko – ali pa si se moral izseliti, da bi se lahko izražal svobodno.

Leto 1915 v filmu postavite kot mejnik, začetek vzpostavljanja tržaške dihotomije. Je to leto najbolj prelomno v zgodovini Trsta?
Ko se je začela prva svetovna vojna, Italija ni stopila v vojno, eno leto je bila nevtralna država. Nato je leta 1915 stopila v vojno z Avstrijo. Trst je bilo mesto avstro-ogrskega cesarstva, v katerem so živeli Italijani, Slovenci in Avstrijci. Ko je Italija stopila v vojno, so Tržačani postali medsebojni sovražniki. Vojna je stopila v mesto, med njegove prebivalce. Italijanske institucije so uničile vse tiste, ki so bili za Avstrijo in proti Italiji.

V ospredju vašega filma je pet žensk, od katerih je vsaka po svoje delovala prelomno. Za eno izmed njih je v filmu rečeno, da je "pozabljena, kot večina žensk". Zakaj vi mislite, da zgodovina laže pozabi ženske kot moške?
To je večno vprašanje! Predvsem zato, ker moški pišejo zgodovino in sedijo na stolih, kjer se sprejemajo odločitve. Tako lahko pozabijo ženske, ki so bile pomembne. A obstaja način, kako to spremeniti. Več kot se bodo ženske ukvarjale z zgodovino in s politiko, bolj se bomo lahko vsi skupaj spomnili drugih, tudi že pozabljenih žensk.

Kako ste našli in izbrali teh pet žensk, ki ste jih postavili v središče filma, jih obudili iz pozabe?
Izbrala sem jih zato, ker so pisale. Dnevnike, pisma, reportaže, spomine, pamflete. Vse so intelektualke in pomembne za obdobje, o katerem govori film. Marica Nadlišek Bartol je bila urednica prvega ženskega časopisa Slovenka in je pisala spomine o teh letih, Pavla Hočevar urednica drugega ženskega časopisa Ženski svet, napisala je biografijo Pot se vije. Giuseppina Martinuzzi, socialistka, je napisala pamflet in politični esej. Elody Oblath je pisala spomine in pisma, Alice Schalek pa reportaže s soške fronte.

Giuseppina Martinuzzi iz istrskega Labina je delovala v socialističnem svetu in je bila feministka ter podpornica italijansko-slovanskega dialoga. Foto: Bela film

Zdi se, da je bilo ravno bivanje v Trstu za vsako od njih odločilno za to, da so postale prva vojna dopisnica, prva socialistka, urednica prvega slovenskega ženskega časopisa ... S čim je Trst v tistem času navdihoval za velike premike?
Na začetku 20. stoletja je bil Trst mesto, v katerem so se dogajale zelo zanimive stvari, povezane s srednjeevropskim svetom. Z Dunaja je Edvard Weiss prinesel psihoanalizo, Ivan Cankar je prirejal govore o književnosti in socializmu, rodila sta se dva ženska časopisa – Slovenka in Ženski svet. Tržačanke in Tržačani so bili povezani s širšim svetom, ki je bil avstro-ogrsko cesarstvo.

A priključitev Trsta Kraljevini Italiji in prve fašistične akcije so jim spremenile življenje. Pavla in Marica sta se morali preseliti v Ljubljano, tedaj Kraljevino Jugoslavijo, ker sta bili kot Slovenki tarči pregona fašistične milice. Ena prvih socialistk Giuseppina, ki je bila takrat stara 80 let, se je vrnila v Labin in neuspešno skušala ubežati fašističnemu nasilju. Samo Elody Oblath je ostala v Trstu, ker se je želela pokloniti prijateljem, ki so med vojno izgubili življenje.

Doživljate Trst še danes kot prostor, kjer se lahko odpirajo novi pogledi na svet, družbo, politiko?
Mislim, da prav danes Trst doživlja zanimiv trenutek zaradi odnosov, ki jih lahko vzpostavlja kot pristanišče, tako je povezan s Kitajsko in Turčijo in drugimi mesti. Te povezave lahko pomagajo mestu, da je bolj odprto v mednarodno razsežnost.

Na kakšen način ste iskali igralke, ki bodo pripovedovale njihove zgodbe?

Izbrala sem igralke, ki so bile podobnega zgodovinskega značaja. Vsako od njih sem že poznala, zato ker smo skupaj delale v gledališču kakšno od predstav.

Kakšen je bil ustvarjalni proces snemanja?
Dva tedna smo snemali v Trstu, Gorici, Ljubljani in Labinu. Potem smo en mesec film montirali. Proces je bil enostaven, a morda ravno zato, ker sem prej tri leta pripravljala gradiva, iskala arhivske filmske in fotografske materiale.

Vprašanje identitete, zgodovinski film o zgodbah petih žensk