Emilija Soklič z ustvarjalci filma Na svoji zemlji in domačini v Grahovem leta 1975. Foto: Slovenska kinoteka

Po projekciji kratkih filmov po izboru slavljenke, ki je novembra lani dopolnila 100 let, bo sledil pogovor, na ogled bo tudi priložnostna razstava.

Emilija Soklič se bo nocoj v Kinoteki po projekciji izbora kratkih filmov tudi udeležila pogovora. Foto: RTV Slovenija

Kot je zapisala muzejska svetovalka v Slovenski kinoteki Špela Čižman, je bila Emilija Soklič zaradi narave svojega dela, ki je potekalo v ozadju javnosti videnega in znanega filmskega ustvarjanja, večkrat po krivici prezrta.

V slovensko filmsko krajino je vstopila konec leta 1946, ko jo je k sodelovanju povabil takratni direktor Triglav filma Marjan Pengov. Emilija Soklič, ki je pred vojno kot ena prvih in redkih žensk zaključila šolanje na elektrotehniškem oddelku Tehniške srednje šole, je ponudbo sprejela in tako prevzela težko nalogo opremljanja slovenskega povojnega filmskega podjetja s potrebno tehniško opremo za snemanje filmov.

Pogosto pozabljamo, da gre pri nastajajnju filma za skupinski napor in da so tehniški poklici enako pomembni kot tisti bolj izpostavljeni. Foto: RTV Slovenija

Jeseni 1946 ustanovljeno državno podjetje je ob njenem prihodu premoglo le nekaj reflektorjev in dve kameri, spomladi 1947, ko je v prostorih telovadnega društva Trnovo dobilo tudi prostore za filmski atelje, pa je bila njena naloga tudi oprema ateljeja z reflektorji, generatorji ter ostalo tehnično in električno opremo. Med pripravami na prvi celovečerni film Na svoji zemlji se je udeležila dvomesečnega izobraževanja v studiu Barrandov na Češkoslovaškem in tudi kasneje obiskovala pomembnejše evropske filmske studie, kjer se je seznanjala, včasih tudi skrivaj, z načinom dela in opremo, ki jo uporabljajo.

V podjetju Triglav film je spoznala Rudija Omoto, s katerim sta v začetku 50. let razvila magnetni zapis zvoka na film, kar je bil pogoj za koprodukcijska snemanja s tujimi filmskimi ekipami. Pod njenim vodstvom je Triglav film leta 1951 med drugim kupil tudi 35-mm kameri Vinten in Newall, ki ju hranijo v zbirki filmske tehnike v Slovenski kinoteki in sta bili dolgo edini kameri, s katerimi so snemali domače filme.

Mentorica mlajšim generacijam
Svoje znanje je prenašala tudi na mlajše generacije in na Filmski tehniški šoli, ki je med letoma 1948 in 1950 delovala v okviru Tehniške srednje šole, predavala svetlobno tehniko.

Filmoljubje na Grahovem ob Bači: Spomini na snemanje filma Na svoji zemlji

Leta 1955 je zapustila Triglav film in svojo poklicno pot nadaljevala na Inštitutu za elektrozveze, kjer sta z Omoto, ki je na inštitut prišel nekaj let prej, sodelovala pri razvijanju in izdelavi opreme za snemanje, obdelavo in reprodukcijo zvoka, predvsem za potrebe filma, televizije in radia.

Ustvarjala je v danes težko predstavljivih razmerah z minimalnimi finančnimi sredstvi, "ko so bili del tehnične ekipe še nemški vojni ujetniki, ko je bilo potovanje v tujino luksuz, dostopen le redkim, ko je pot v Prago zaradi zaprtih meja vodila prek Beograda in Madžarske, ter ljudje niso vedeli, kdaj jih bodo obtožili sabotaže. Te razmere so zahtevale veliko požrtvovalnosti, poguma, iznajdljivosti, strokovnosti in človečnosti", je še zapisala Špela Čižman. Program so pripravili skupaj s Slovenskim filmskim arhivom pri Arhivu RS.

100-letnica Emilije Soklič-Kozić