Na 26. Festivalu slovenskega filma v Portorožu je kot najboljši celovečerec slavil zmago eksperimentalno-dokumentarni film brez dialogov Ne misli, da bo kdaj mimo, ki je s premiero v ljubljanskem Kinodvoru zaživel tudi na filmskih platnih. Pod film se podpisuje Tomaž Grom, ki je odnesel tudi vesno za najboljšo izvirno glasbo.

"Vse je nastalo tako naključno, da sem se znašel v tem filmskem miljeju," je Grom v nedavnem intervjuju dejal za Radio Slovenija. Na festivalih je opazil kar nekaj filmov, ki so bili zelo uspešni in ki so jih naredili nefilmarji iz istega razloga kot on – zaradi epidemije, ker so uprizoritvene umetnosti in njihovi projekti odpadali.

Tomaž Grom: "Zdaj imam že neke nove ideje"
V filmu niza posnetke gibanja – med hojo ali tekom – v devetih mesecih. Zvok teh prizorov je umaknjen ali premeščen z grobo zasnovo in veliko detajli skozi plasti. "To je v bistvu dnevnik devetih mesecev življenja, premikanja iz enega prostora v drugega, iz enega kraja, države, letnega časa."

Film ima podnaslov: 25. 4.–26. 1., datuma smrti in rojstva njegovega sina. "Ta dva datuma za gledalca nista pomembna, bolj sta zame pomembna," pravi, iz tega časovnega obdobja pa izhaja neki "motor, ideja, potreba". Za film je vnaprej določil nekaj smernic. "Iskal sem kod, ki bo drugačen, kot smo ga ljudje navajeni," zato je kamera nižje od glave. "Eni so to videli kot pasjo perspektivo."

Druga odločitev je zadevala glasbo, za kar je film prejel tudi vesno za najboljšo izvirno glasbo. "Kompozicija za film je bila že pred samim snemanjem končana." Z glasbo, nasneto na vinilno ploščo, je nato minimalno manipuliral. "Ideja je nenehno ponavljanje stvari, ki se nam dogajajo okrog vsakdana."

Več pa v intervjuju v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom, v kateri ga je gostil Primož Trdan.