Jean-Paul Belmondo (1933–2021). Leta 1964 ga je revija Time razglasila za
Jean-Paul Belmondo (1933–2021). Leta 1964 ga je revija Time razglasila za "obraz sodobne Francije". Foto: AP
V akcijski kriminalki Vlomilci (1971), ki jo je režiral Henri Verneuil. Foto: IMDb
V akcijski kriminalki Vlomilci (1971), ki jo je režiral Henri Verneuil. Foto: IMDb

Belmondo, ki se ga je v domovini prijel vzdevek Bébel, je bil v šestdesetih in sedemdesetih letih ena največjih francoskih filmskih zvezd. Njegov karizmatični, nekonvencionalni obraz, ki mu je prinesel številne vloge gangsterjev, je bil protiutež klasično izklesanemu profilu Alaina Delona, s katerim sta nekajkrat tudi nastopila skupaj. Še posebej filmi, ki jih je Belmondo ustvaril z režiserjem Jean-Lucom Godardom, denimo Nori Pierrot in Ženska je ženska, so pustili neizbrisen pečat na zgodovini evropskega filma.

Jean-Paul Belmondo se je rodil 9. aprila 1933 v pariškem predmestju Neuilly-sur-Seine. Ker je odraščal v premožni družini, se je šolal na elitnih zasebnih šolah, a po akademski plati ni blestel. Kot mladenič se je ukvarjal z boksom in nogometom, po težavah s tuberkulozo pa se je resneje posvetil nastopanju: z 20 leti je že stal na odrskih deskah in leta 1952 dobil mesto na igralski akademiji.

Po diplomi je začel nastopati v gledališču in dobival prve manjše filmske vloge. v eni od njih, v komediji Un Drôle de Dimanche (1958), ga je opazil Jean-Luc Godard, takrat še filmski kritik. Najprej mu je ponudil vlogo v kratkem filmu Charlotte in njen fant, 12-minutnem posnetku ljubezenskega prepira. A še preden je njuno sodelovanje pripeljalo do celovečerca, je Belmonda zaposlil že Claude Chabrol v srhljivki Splet strasti (1959). A šele Godardov film, Do zadnjega diha, posnet poleti 1959, je iz Belmonda naredil prepoznaven obraz vzhajajočega francoskega novega vala. Film, ki ga je Godard napisal po predlogi Françoisa Truffauta, je navdahnila resnična zgodba morilca Michela Portaila.

Godard od svojih igralcev v Do zadnjega diha –  ob Belmondu je nastopila Jean Seberg – ni pričakoval vnaprej pripravljenih, dramatičnih igralskih bravur, ampak improvizacijo in subtilnost, ki je bližja resničnemu življenju kot gledališki igri. Foto: IMDb
Godard od svojih igralcev v Do zadnjega diha – ob Belmondu je nastopila Jean Seberg – ni pričakoval vnaprej pripravljenih, dramatičnih igralskih bravur, ampak improvizacijo in subtilnost, ki je bližja resničnemu življenju kot gledališki igri. Foto: IMDb

Manifest nove filmske šole
Tridesetletni Godard se je pri prvem celovečercu odločil za tedaj nenavadno potezo: igrani film je posnel kot reportažo ali dokumentarec, s kamero iz roke in z naravno osvetljavo. Proslavil se je z nenavadno montažno tehniko presenetljivih rezov, ki je bila na ta način prvič uporabljena v filmski umetnosti, na noben način ni hotel, da bi pripoved tekla "gladko", ampak je želel posredovati občutek nujnosti.

Belmondo je sicer nastopal tudi v bolj konvencionalnih projektih: v Velikem tveganju (Classe Tous Risques, 1960), je igral gangsterja, ki pomaga oboroženemu roparju pobegniti v Pariz. Uspeh Godardovega prvenca ga je izstrelil na mednarodno prizorišče, kjer je nastopil v ekranizaciji romana Moderato Cantabile (r. Peter Brook) in ob Sophii Loren v Dveh ženskah (r. Vittorio de Sica).

Z Anno Karino v Godardovi romantični komediji Ženska je ženska (Une Femme est Une Femme), 1961. Foto: IMDb
Z Anno Karino v Godardovi romantični komediji Ženska je ženska (Une Femme est Une Femme), 1961. Foto: IMDb

Z Godardom je sodeloval še pri filmu Nori Pierrot (1965), poleg tega pa je leta 1974 nastopil v naslovni vlogi mojstrovine Stavisky Alaina Resnaisa. Rad ga je imel tudi režiser Jean-Pierre Melville, ki mu je namenil vlogo zapeljivega duhovnika v drami Oče Leon Morin (1961) in roparja v kriminalki Špicelj (1962).

Ko igralcu uspe, mu ljudje obrnejo hrbet in rečejo, da je izbral lažjo pot, da se noče truditi, da si ne upa tvegati. Ampak če bi bilo tako lahko napolniti kinodvorano, bi bil filmski svet v veliko boljšem stanju, kot je. Ne verjamem, da bi ostal v ospredju tako dolgo, kot sem, če bi nastopal kar v vsakem smetju. Ljudje niso tako neumni."

Jean-Paul Belmondo

Vedel je, kaj mu je všeč
Od začetka 70. let je Belmondo pogosteje igral v akcijskih filmih in kriminalkah, med drugim leta 1981 v filmu Profesionalec. (Že leta 1964 je v intervjuju za The New York Times prostodušno priznal, da je bil Moderato Cantabile "zelo dolgočasen" film in da ima raje bolj komercialne projekte: "Precej raje snemam akcijske filme, kot je Mož iz Ria (r. Philippe de Broca), kot pa intelektualne filme Alaina Resnaisa ali Alaina Robbe‐Grilleta."

Vedno je kategorično zavračal očitke, da je s svojim odmikom od umetniškega filma "zapravljal svoj nesporni talent". "Ko igralcu uspe, mu ljudje obrnejo hrbet in rečejo, da je izbral lažjo pot, da se noče truditi, da si ne upa tvegati," je nekoč izjavil. "Ampak če bi bilo tako lahko napolniti kinodvorano, bi bil filmski svet v veliko boljšem stanju, kot je. Ne verjamem, da bi ostal v ospredju tako dolgo, kot sem, če bi nastopal kar v vsakem smetju. Ljudje niso tako neumni."

Leta 2014 je francoska filmska srenja Belmonda počastila s posebnim poklonom na podelitvi nagrad cezar. Foto: EPA
Leta 2014 je francoska filmska srenja Belmonda počastila s posebnim poklonom na podelitvi nagrad cezar. Foto: EPA

Leta 1988 je dobil cezarja, najvišje francosko filmsko priznanje, za film Itinéraire d'un enfant gâté, v katerem je igral siroto, ki je odraščala v cirkusu. Nagrado je zavrnil, ker se je César Baldaccini, umetnik, ki je ustvaril kipec cezarja, nekoč posmehoval delu njegovega očeta (ki je bil prav tako kipar).

V 90. letih je ponovno nastopal v gledališču, njegova največja filmska vloga v tem desetletju je bila v novi francoski priredbi Nesrečnikov in pa v drami Une chance sur Deux, ki je pred kamero spet združila nekdanja kolega in tekmeca, Belmonda in Alaina Delona. Igrata moška, ki ugotavljata, kdo je oče mlade protagonistke (igrala jo je Vanessa Paradis.)

Z Alainom Delonom v gangsterskem filmu Borsalino (1970), ki ga je režiral Jacques Deray.  Foto: IMDb
Z Alainom Delonom v gangsterskem filmu Borsalino (1970), ki ga je režiral Jacques Deray. Foto: IMDb
Z Omarjem Sharifom in Nicole Calfan na snemanju filma Vlomilci (1970) v Grčiji. Foto: AP
Z Omarjem Sharifom in Nicole Calfan na snemanju filma Vlomilci (1970) v Grčiji. Foto: AP

Zadnjih dvajset let življenja preživel v pokoju
Potem ko je leta 2001 preživel blažjo kap, je nastopil še v celovečercu Un Homme et son chien (Moški in njegov pes) iz leta 2008. V javnosti so ga nazadnje opazili pred tremi tedni, ko se je udeležil zabave za svoj 88. rojstni dan; obdan je bil s svojimi otroki in vnuki; njegova najmlajša hčerka, Stella, ima 17 let. (Najstarejša hčerka, Patricia, je leta 1994 umrla v požaru.)

Poročen je bil dvakrat, njegova zadnja odmevnejša zveza pa je bila z nekdanjo Playboyevo zvezdo, od igralca 42 let mlajšo Barbaro Gandolfi. Zveza se je dramatično končala leta 2012, ona pa je bila obsojena, ker je Belmonda osleparila za 200 tisoč evrov.

Belmondo je leta 2011 v Cannesu prejel zlato palmo za življenjsko delo. Kot je tedaj spomnil direktor festivala Alberto Barbera, je Belmondo, zaradi svojega privlačnega videza, izjemnega šarma in neverjetne mnogostranskosti igral v dramah, avanturah in tudi komedijah, s čimer si je pridobil svetovno slavo.

Med drugim je bil igralec odlikovan tudi s francoskim redom za zasluge in redom legije časti. Beneški festival ga je za dosežke nagradil leta 2016. "Nikoli ne razmišljam o svoji preteklosti," je takrat povedal zbranim novnarjem. "Samo naprej, naprej, naprej."

"V njem smo se vsi našli"
Tako v Franciji kot v svetu se vrstijo odzivi na smrt "nacionalnega zaklada", kot je Belmonda na Twitterju označil francoski predsednik Emmanuel Macron. "Za vedno bo ostal Veličastni," je sporočil Macron. "V njem smo se vsi našli."

Enemu najbolj priljubljenih oseb francoske sedme umetnosti se je poklonil tudi direktor filmskega festivala v Cannesu Thierry Fremaux. Kot je sporočil na Twitter računu festivala, je Belmondo kot človek in igralec prispeval nekaj največjih trenutkov v zgodovini filma. "Hvala, Jean-Paul. Zbogom, Veličastni," je zapisal.

Francoski igralec Alain Delon, ki je z Belmondom, kot rečeno, sodeloval v več filmih, je dejal, da je zaradi smrti kolega "popolnoma strt," poroča tiskovna agencija AFP. moja