Mustafa Nadarević (1943-2020). Foto: BoBo
Mustafa Nadarević (1943-2020). Foto: BoBo

Mustafa Nadarević se je rodil leta 1943 v Banjaluki v današnjem BiH-u, večino svojega življenja pa je preživel v Zagrebu. V Zagreb se je njegova družina preselila po bombardiranju Banjaluke, zatem pa v hrvaški prestolnici tudi ostala. Na zagrebški akademiji dramske umetnosti igre je diplomiral leta 1967. Kariero je začel v Zagrebškem gledališču mladih, od leta 1969 do odhoda v pokoj leta 2011 pa je deloval v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu.

Prva leta okoli pet desetletij dolge kariere se je posvečal predvsem gledališču, pozneje pa celo vrsto vlog odigral tudi v filmih, malih zaslonih, v filmskih klasikah in priljubljenih serijah. Tudi žanrsko se ni omejeval in znal biti enako prepričljiv tako v komediji kot drami.

Več kot štiri desetletja je deloval v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu. Foto: BoBo
Več kot štiri desetletja je deloval v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu. Foto: BoBo
Za vlogo v filmu Piran-Pirano je leta 2011 na Filmskem festivalu Jugovzhodne Evrope v Parizu osvojil nagrado za najboljšega igralca. Foto: FSF
Za vlogo v filmu Piran-Pirano je leta 2011 na Filmskem festivalu Jugovzhodne Evrope v Parizu osvojil nagrado za najboljšega igralca. Foto: FSF

Prvo filmsko vlogo je odigral leta 1968 v Gravitaciji Branka Ivande, zaslovel pa je predvsem s televizijskimi liki. Med drugim je nastopal v Prosjacima i sinovima, Tajni Nikole Tesle in Nepokorenom gradu, najvidnejši pa je bil verjetno nastop v Velom mistu, kroniki splitskega 20. stoletja po scenariju Miljenka Smoje, ki so jo predvajali v letih 1980–1981.

Najpomembnejše vloge je začel dobivati šele v svojih 40. letih. V osemdesetih so tako sledili trije njegovi najpomembnejši filmski nastopi – v vlogi Leoneeja Glembajeva v Glembajevih (1988), v Očetu na službeni poti, s katerim je Emir Kusturica leta 1985 osvojil zlato palmo v Cannesu, leta 1978 pa v enem odmevnejših jugoslovanskih horor filmov, in morda je bila to ena njegovih najpomembnejših filmskih vlog, Že videno (deja vu, 1987) Gorana Markovića.

Leta 2001 smo ga videli v Nikogaršnji zemlji, nastopil pa je tudi v dveh filmih Gorana Vojnovića, in sicer v Piran-Pirano (2010) in Čefurji raus! (2013). Za vlogo v prvem, v zgodovinski drami o prepletu treh nenavadnih življenjskih usod, je na Filmskem festivalu Jugovzhodne Evrope v Parizu prejel nagrado za najboljšega igralca.

Gledalci nekdanje skupne države pa si ga bodo zapomnili tudi po vlogah v klasikah, kot so Oče na službeni poti, Nikogaršnja zemlja in seriji Glembajevi. Foto: BoBo
Gledalci nekdanje skupne države pa si ga bodo zapomnili tudi po vlogah v klasikah, kot so Oče na službeni poti, Nikogaršnja zemlja in seriji Glembajevi. Foto: BoBo

Tudi v zadnjem obdobju je sodeloval v več televizijskih serijah, med drugim v seriji Nor, zmeden, normalen, kjer je upodobil Izeta Fazlinovića. Tej vlogi je posvetil več kot desetletje (2007–2020) in z njo dosegel izjemno priljubljenost.

Nastopil je tudi v filmu in seriji Antuna Vrdoljaka General, kjer je igral generala Janka Boberga. Prav tako je bil dejaven na odrskih deskah in s Senadom Bašićem in Moamerom Kasumovićem, s katerima je združil moči v seriji Nor, zmeden, normalen, ustvaril predstavo Sjajni momci.

V seriji Nor, zmeden, normalen je igral Izeta Fazlinovića. Foto: Iz serije Izeta Fazlinovića/zajem zaslona
V seriji Nor, zmeden, normalen je igral Izeta Fazlinovića. Foto: Iz serije Izeta Fazlinovića/zajem zaslona

Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, med drugim je dobitnik hrvaške državne nagrade Vladimirja Nazorja za življenjsko delo.

Eden zadnjih velikih igralskih klasikov
Od Nadarevića, ki se je v zgodovino filma na območju nekdanje skupne države zapisal kot karakterni igralec neverjetne transformacije, se hrvaški mediji poslavljajo kot od enega zadnjih hrvaških igralskih klasikov.

Novico o smrti igralca je sporočila njegova družina. Raka na pljučih so mu diagnosticirali na začetku leta, ko je o njej odkrito spregovoril tudi javnosti. "Ljudem priporočam, naj ne bodo primitivni kot jaz in naj se ne bojijo zdravnika. Pomembno je, da pridete k njemu pravočasno," je ob tem dejal.

To je bil tudi glavni namen, da je javno spregovoril o bolezni – na eni strani spodbuditi ljudi, da redno hodijo na preglede, obenem pa podpreti nacionalni program zgodnjega odkrivanja raka na pljučih na Hrvaškem, ki kot država Evropske unije prva izvaja ta program. Prav tako je s svojo izpovedjo želel opozoriti, da je rak na pljučih predvsem posledica kajenja.

Za rakom je umrla tudi njegova žena Slavica Radović, slovenska kostumografinja, s katero sta bila skupaj 20 let.