Klopčič je preminil v 73. letu starosti. V svojem bogatem ustvarjalnem življenju se je preizkusil kot filmski in televizijski režiser, filmski scenograf, oblikovalec, publicist, do leta 2004 pa je bil tudi profesor na AGRFT-ju v Ljubljani. Za svojo filmsko ustvarjanje je prejel več nagrad, med njimi Župančičevo nagrado (1973), Badjurovo nagrado (1973) in Prešernovo (1995) ter Badjurovo (2000) nagrado za življenjsko delo. Z dvema zlatima arenama (1973 in 1975) so ga nagradili tudi v Pulju.

V svet filma je zašel po naključju
Matjaž Klopčič se je rodil 4. decembra 1934 v Ljubljani, kjer je leta 1959 diplomiral iz arhitekture. V svet filma je zašel čisto po naključju, na snemanju Jare gospode. Tam je spoznal Mileta Koruna in scenografa Nika Matulo, pri katerem je asistiral leta 1958. Ob pomoči takratnega ministra za kulturo Bena Zupančiča je dobil štipendijo francoske vlade, ki mu je med letoma 1963 in 1965 omogočala študij režije v Parizu, kjer je bil med drugim asistent kultnega francoskega cineasta Jean-Luc Godarda pri njegovem filmu Posebna tolpa (Bande a Part). V tem času je Klopčič vzljubil filme francoskega novega vala in dela režiserjev Renoirja ter Carneja, o katerih je rad predaval svojim študentom.

Antologijski prispevek k slovenskemu filmu
Svojo ustvarjalno pot je pričel s kratkimi in propagandnimi filmi, med katerimi so najbolj znani Na sončni strani ceste, Romanca o solzi in Zadnja šolska naloga. Pozneje je posnel več kot deset celovečernih filmov in več televizijskih dram ter filmov. Zaslovel je s celovečernima filmoma Zgodba, ki je ni in Na papirnatih avionih, ki ga uvrščata med najpomembnejše predstavnike (jugoslovanskega) avtorskega filma. V svojem bogatem opusu se je preizkusil v številnih žanrih in režijskih pristopih, svoj pečat pa je pustil v vseh obdobjih slovenskega filma. Poleg neposrednega filmskega ustvarjanja je o filmu vseskozi tudi pisal in se uveljavil kot pomemben filmski publicist.

Preizkusil se je v številnih žanrih
Med Klopčičeve najuspešnejše filme sodita Cvetje v jeseni (1973), ki je dobil tudi obliko TV-serije, in Vdovstvo Karoline Žašler (1976). Zadnjega so predvajali tudi v tekmovalnem programu filmskega festivala v Berlinu. V obeh filmih je zablestela dobitnica Borštnikovega prstana Milena Zupančič. Klopčičeve filme Na papirnatih avionih (1967), Strah (1974) in Dediščina (1984) so prikazali v uradnem programu filmskega festivala v Cannesu. Naj omenimo še filme Zgodba, ki je ni (1967), Sedmina (1969), Oxygen (1970), Iskanja (1979) in Moj ata, socialistični kulak (1987). Med televizijskimi filmi so se posebej vtisnili v spomin Nori malar, Črna orhideja in Triptih Agate Schwarzkobler. Ljubljana je ljubljena iz leta 2005 je njegov zadnji celovečerni film, s katerim se je vrnil v svojo mladost in poklonil rojstnemu mestu. Filmska zgodba je polna osebnih spominov na režiserjevo odraščanje v okupirani Ljubljani, tragičnih izkušenj in sanjskih prizorov.

Priznani slovenski režiser je vsa leta ustvarjal z isto ekipo: skladateljem Jožetom Privškom, montažerko Milko Badjuro, snemalcem Rudijem Vavpotičem ter z najbolj pogosto zasedenima igralcema v njegovih filmih, Mileno Zupančič in Poldetom Bibičem.

K. S.