Tako lahko iz zgodovine razberemo, da so bila obdobja brez vojn pravzaprav zelo redka in kratka in da je mir daleč od normalnega družbenega stanja.

Sorodna novica Bolezni, večje od človeka: kuga, kolera in španska gripa so tudi pri nas terjale največ življenj

Podobno se lahko danes, po več desetletjih neslutene blaginje človeštva v celoti, spomnimo, da so bila tudi obdobja brez epidemičnega širjenja bolezni pravzaprav zelo redka. Tuberkuloza je, poleg hudih oblik gripe, kosila še v obdobju naših starih staršev, ljudi so ogrožale tudi številne spolne bolezni, na primer sifilis, pred množičnim cepljenjem so razsajale hude otroške bolezni, v tropskih krajih pa še vedno grozijo sevi malarije, ebole, kolere in drugih bolezni; starši še pomnijo paniko ob izbruhu črnih koz v Jugoslaviji, ko smo odraščali, pa je okužba z virusom HIV pomenila tako rekoč smrtno obsodbo.

Z razvojem medicinske znanosti ter izboljšanjem higienskih in socialnih razmer smo pred večino omenjenih bolezni varni, a če pogledamo širše, vidimo, da so epidemije pravzaprav nekaj, s čimer se mora očitno spopasti vsaka generacija. In zato velja tudi v filmskem smislu pogledati v zgodovino, ki je ne nazadnje tudi Slovencem zapustila znamenito priprošnjo: "Kuge, lakote in vojske reši nas, o Gospod!"

Prizor iz filma Smrt v Benetkah (1971), ki ga je režiral Luchino Visconti. Foto: IMDb
Prizor iz filma Smrt v Benetkah (1971), ki ga je režiral Luchino Visconti. Foto: IMDb

Prvo, kar lahko ugotovimo ob pogledu v vzvratno kinematografsko ogledalo, je, da so kužne bolezni nekaj stilistično nadvse zanimivega! Kot kronski dokaz lahko navedemo ekranizacijo znamenite, jezikovno nabuhle novele Thomasa Manna Smrt v Benetkah, v kateri se je režiser Luchino Visconti leta 1971 morda najbolj približal temu, da ob ogledu dobesedno začutimo vonj po razkroju v vsej razsežnosti tega pojma.

Film, neločljivo povezan z Mahlerjevimi simfonijami, je sicer pravi manifest manierizma, a je v tem pretiravanju avtorsko popolnoma uspešen, saj je po ogledu Benetke težko videti enako kot prej. Potapljajoče se veličastno mesto na neki način pooseblja starajoči se skladatelj v glavni vlogi, ki se ob platoničnem srečanju s privlačnim mladostnikom odloči, da ne bo zbežal iz mesta pred epidemijo kolere kot večina letoviščnikov, ampak se bo prepustil s parfumi in pudrom prekritemu notranjemu propadanju.

Sorodna novica Smrt obiskala Maxa von Sydowa

Še na eno ključno delo evropske kinematografije velja spomniti, in sicer gre za podoben poskus intelektualistično-vizualne prispodobe v Bergmanovem prelomnem Sedmem pečatu iz leta 1957. Pripoved o utrujenem vitezu, ki se vrača iz križarskih vojn in odigra s smrtjo znamenito šahovsko partijo za lastno življenje – igra ga lani umrli Max von Sydow – je v razvoju evropske kinematografije pustila močen pečat. Ob eksistencialni tesnobi vprašanj o življenju in smrti se zlahka pozabi, da je to tudi film o srednjeveški grožnji kuge, ki je ves čas navzoča v ozadju vizualno izjemno domišljene zgodbe. Ob nekoliko pompoznem slogu ni čudno, da gre zaradi nedvomnega mojstrstva mladega režiserja tudi za celovečerni film, katerega posamezni prizori so navdihnili številne filmske parodije.

Roger Corman je s svojim delom in vzorom tlakoval pot neodvisnemu filmu in ga danes povezujejo predvsem s hitrimi in poceni produkcijami, pozablja pa se na njegov cikel visoko estetiziranih filmov, ki jih je navdihnil Edgar Allan Poe. V sklopu tega je leta 1964 dosegel stilistični vrh z Masko rdeče smrti, ki ni le neposredna ekranizacija kultne Poejeve novele, ampak je vanjo vtkal še dve drugi pripovedi.

Čutno razkošni film o satanističnem princu Prosperu v srednjeveški Italiji in njegovem v karanteni domnevno varnem soočenju z grozečo "rdečo smrtjo" se razširi v pravo barvito meditacijo o naravi zla in človeškem zanimanju za diabolično. Kot zanimivost naj omenimo, da je Corman dolgo okleval z ekranizacijo tega filma, saj se je bal, da ga bodo zaradi številnih sorodnih elementov preveč neposredno povezovali z Bergmanovim Sedmim pečatom oziroma da bo obtožen kopiranja.

Sorodna novica Film Kužna nevarnost po izbruhu koronavirusa na vrhu gledanosti

V tem historičnem kontekstu kaže opozoriti vsaj še na drzni prvi ameriški film Nizozemca Paula Verhoevna Meso in kri iz leta 1985. Postavljen je v Italijo 16. stoletja. Rutger Hauer je vodja tolpe plačancev, ki na enem izmed plenilskih pohodov naletijo na grad in se ga odločijo zavzeti, ne vedoč, da se v njem širi kužna bolezen. Seveda je sama pripoved širša in bolj zapletena, a film zaznamuje predvsem Verhoevnov vitalizem – srednji vek ni klišejsko prikazan kot nekaj mračno morbidnega in religiozno zatolčenega, ampak kot obdobje, prežeto z nebrzdano mesenostjo, krvjo in spermo, pa tudi nasiljem in cinizmom. S svojim kontroverznim pristopom je Verhoeven tudi tu precej preizkušal meje glavnega kinematografskega toka, kljub premiernemu polomu pa film danes velja za kultno klasično delo.

Kako pa je s kugo pri nas? Jančarjev roman Galjot žal nikoli ni bil ekraniziran in težko, da bodo razmere kdaj temu naklonjene, se pa epidemije kuge dotakne vsaj Pustota Jožeta Galeta iz leta 1982, posneta po istoimenskem romanu Vladimirja Kavčiča. Pripoved je postavljena v čas in kraje tolminskega punta.

In še na en delno domači film velja spomniti: pomemben "kužni" del pripovedi najdemo tudi v monumentalni jugoslovanski koprodukciji Bitka na Neretvi iz leta 1969 režiserja Veljka Bulajića. Bojni klic "Tifusarji, za menoj! Preko vode do svobode!" je tako odmeval, da ostaja neizbrisno vklesan v popkulturni besednjak.

Iz oddaje Gremo v kino.

Najbolj pričakovani filmi leta 2021