Toda Sebastián Marroquín, ki se je rodil kot Juan Pablo Escobar, je zavrnil že na ducate ponudb iz Hollywooda - ta je hotel snemati filme o njegovem zloglasnem očetu, ki je leta 1993 padel v navzkrižnem ognju - in raje prvič spregovoril v poglobljenem dokumentarnem filmu, ki so ga te dni predvajali v tekmovalnem sporedu Sundancea. Film Pecados de mi padre (Grehi mojega očeta) argentinskega režiserja Nicolasa Entla skuša Escobarjevo zgodbo predstaviti skozi oči njegovega edinega sina, ki si je pri šestnajstih letih, le malo po očetovi smrti, na begu pred njegovimi sovražniki dal spremeniti ime (naključno ga je izbral iz telefonskega imenika) in se z materjo preselil v Buenos Aires, kjer zdaj skuša živeti brez Escobarjeve sence nad glavo. A to se je, tudi zaradi izjemne telesne podobnosti med njima, izkazalo za trd oreh.

"Prvih šest mesecev sem ga prepričeval, naj sodeluje z menoj. Pred tem je zavrnil že kakih 50 ponudb, saj so producenti praviloma skušali eksploatirati ime "Escobar" in olepševati življenje gangsterja," je svoje napore, da bi se približal Marroquínu, opisal Entel. 32-letnega Marroquína, ki je arhitekt, dokumentarec predstavi kot razrvano dušo, razklano med ljubeznijo do moža, ki ga je nekoč poznal kot "očka", in grozo spričo nepopisnih zločinov, ki jih je ta zagrešil.
"Samo pošten mož, ki izvaža cvetje, sem" (Pablo Escobar)
Escobar je bil namreč zločinec epskih razsežnosti, ki mu lahko parira le še kak stripovski zlobec: najsmrtnosnejši kriminalec svojega časa je (po nekaterih štetjih) naročil umore več tisoč ljudi. Razpisoval je tiralice na glave policistov in dal razstreliti letalo, sedež kolumbijske obveščevalne službe in uredništvo osrednjega časopisa v Bogoti. Naročil je umor predsedniškega kandidata in več drugih prominentnih politikov, v nekem trenutku pa je imel na plačilni listi svojih obveščevalcev celotno floto taksistov v Medellinu.

In če Marroquín na celuloidnem traku ni videti jezen, je to zato, "ker je izgubil pravico do tega, da bi se kdaj razjezil", kot je v Park Cityju razložil Entel. "Če kdo razjezi mene in izbruhnem, da ga bom ubil, vsi vemo, da je to samo fraza - če pa bi kaj takega izjavil Sebastián, bi že jutri na vseh naslovnicah pisalo, da sin Pabla Escobarja ljudem grozi s smrtjo."

Vrhunec filma: sprava med sinovi
Kamera med drugim sledi Marroquínu, ko se ta skuša spraviti s sinovoma nekdanjega kolumbijskega pravosodnega ministra Rodriga Lare Bonille in predsedniškega kandidata Carlosa Galana, ki ju je dal Escobar umoriti. "Ključnega pomena se mi je zdelo osredotočiti se na otroke, na naslednjo generacijo," je bilo Entlovo vodilo. "Nikoli me še ni bilo tako strah napisati pismo. Kako naj pišem družini, ki jo je moj oče tako prizadel ... Kako naj prosim za odpuščanje, ne da bi vas razžalil?" je Sebastián napisal v pismih, naslovljenih na sinova ubitih vodij t. i. "novega liberalizma", katerih smrt je iz Escobarja naredila tako zloglasnega zločinca, da so ZDA Kolumbiji zagrozile, da bodo poslale tako Delta Force kot Cio, da ga likvidirata.

Escobarjev sin se skuša za očetove grehe odkupiti tako, da se bori za mir v svoji še vedno razklani domovini. "Mislim, da mora človek verjeti v nekaj, kar je večje od njega samega, v nekaj plemenitega. Rad bi, da bi poznejše generacije razumele, da je pot nasilja vedno napačna izbira."

Začaran krog nasilja
Entel pa z Grehi mojega očeta ne izganja le duha pokojnega kriminalca, ampak načenja tudi še vedno nerazrešeno vprašanje sprave v Kolumbiji. Preostali svet tamkajšnjo situacijo vidi črno-belo, kot boj med dobrimi in slabimi - toda resnica je veliko bolj večplastna. V srcu razkola v kotlu, v katerem se cmarijo tako marksistični uporniki kot paravojaški morilski vodi in "sumljivi" bančniki, je gonja za močjo, za kakršno koli ceno. In čeprav kokain nasilje le še spodbuja, sta največji prepreki miru medsebojno sovraštvo in neprekinjen krog krvnega maščevanja.

Ana Jurc