Hči Camorre Siniše Gačića je prejel vesno za najboljši dokumentarec. Foto: SFC
Hči Camorre Siniše Gačića je prejel vesno za najboljši dokumentarec. Foto: SFC

Člani žirije ‒ Rada Šešić, Hanka Kastelicová in Želimir Žilnik ‒ so za Dokudoc izbrani 2020 složno izbrali dokumentarni film Hči Camorre režiserja Siniše Gačića. Ker so pri ogledu slovenskih dokumentarnih filmov prepoznali potencial avtorjev, so izpostavili še dva filma, ki sta prejela posebno omembo žirije: Zgodbe iz kuhinje režiserja Miha Mohoriča in Korak bliže režiserja Jerneja Kasteleca.

Vsi trije filmi bodo na voljo za brezplačen ogled naslednjo nedeljo, 13. decembra, na spletni strani Baze slovenskih filmov. Dokumentarca Zgodbe iz kuhinje in Korak bliže bosta na ogled cel dan, Hči Camorre pa od devetih zvečer do polnoči.

Zgodba Cristine Pinte: "Hči camorre za vedno ostane hči camorre"

Hči Camorre je observacijski dokumentarec o morilki mafijske združbe, ki je bil na lanskem Festivalu slovenskega filma v Portorožu razglašen za najboljši dokumentarni film. Cristina Pinto je v zaporu v treh intervalih preživela 24 let, kamera Siniše Gačiča pa jo je spremljala v obdobju vrnitve v "običajno življenje"; film je nastajal kar pet let. "Film Siniše Gačiča Hči Camorre vsebuje vse bistvene elemente najboljšega filma – odličnega glavnega junaka, močna čustva, fantastično dostopnost protagonistov, jasen potek zgodbe, brezhiben vizualni pristop in filmsko montažo, narejeno z občutkom. Režiserju je uspelo vse te elemente povezati v močno, skladno, univerzalno, obzervacijsko filmsko izkušnjo, ki navdušuje občinstvo," je v svojo utemeljitev zapisala žirija.

"Vključevanje beguncev v novo okolje zahteva trud obeh strani"

Begunska zgodba, ki jo preveva optimizem
Polurni dokumentarec Korak bliže je v produkciji Televizije Slovenija nastal kot del mednarodne koprodukcijske serije Novi sosedje; gre za serijo zgodb o ljudeh, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove in si zdaj poskušajo urediti življenje v novem okolju. Slovensko epizodo je režiral Jernej Kastelec, scenarij zanjo pa je napisala Maja Pavlin. V ospredje sta postavila šestčlansko družino Kalil, ki je bila pred osmimi leti prisiljena zapustiti domači kraj na severu Sirije; njihova pot se je končala v Sloveniji. Zakonca Kalil se učita slovenskega jezika, ki ga njuni otroci govorijo že tekoče. A slovenska okolica je po naravi zadržana: sirska družina sprva nima nobenih stikov z okoliškimi prebivalci ...

"Avtor prinaša temo migrantov in migracij v zgodbi spoznavanja in druženja slovenske družine in prispelih beguncev, novih sosedov, ki živijo v bližnji hiši," je v utemeljitev posebne omembe zapisala žirija. "Družina iz Sirije si goreče želi ostati in živeti v Sloveniji, otroci pa iti v šolo. Zvedava soseda spodbudi spoznavanje s prišleki. Brez zgodovinskih in geopolitičnih dram in razlik si med seboj izmenjujejo izkušnje, običaje, kulinarične recepte, slovenske in sirske, ter čustvene dileme in krize, ki so jih prestali v preteklih desetletjih. Najmlajša generacija komunicira brez predsodkov in svobodno. Zgrajeno prijateljstvo je iskreno. Film izžareva optimizem, zaradi česar je edinstven."

Prizor iz dokumentarnega filma Zgodbe iz kuhinje. Foto: FSF
Prizor iz dokumentarnega filma Zgodbe iz kuhinje. Foto: FSF
Festival Dokudoc se poklanja dokumentarnemu opusu Maje Weiss

Kuhinja je srce (ruskega) doma
Dokumentarec Zgodbe iz kuhinje nas skozi sedem ruskih zgodb popelje v sedem različnih kuhinj. 7 ruskih kuhinj, 7 receptov za življenje in večni boj med svetlobo in temo, med črnim in belim, med srečo in strahom nas popeljejo v svetove, ki se zdijo tako zelo oddaljeni, a so bližje, kot si lahko mislimo, so o filmu zapisali ustvarjalci. "Celo tako zelo so nam blizu, da jih včasih sploh ne vidimo več. Te svetove najdemo le v nas samih."

Kuhinja je v mnogih kulturah zelo pomemben prostor, saj v njem ljudje delijo svojo ljubezen, žalost, debatirajo in so preprosto skupaj, je izpostavila tudi žirija Dokudoca. "Filmski slog dobro ustreza vrsti pripovedi, ki jo je režiser želel deliti, kjer je tisto, kar je vsakdanje, povzdignjeno in pridobi globok pomen. Filmski jezik, črno-bela fotografija in neverjetna dostopnost protagonistov pomagajo gledalcu, da začuti prostor in intimnost."