Okrog izbire Delona za letošnjo častno nagrado se je ob samem začetku festivala dvignilo mnogo prahu. Mnogi so pozivali k preklicu podelitve, ker so igralca v preteklosti obtožili nasilja nad ženskami, ta dejanja pa je v intervjujih priznal tudi sam. Programski direktor festivala Thierry Fremaux se je postavil v bran Delonu in je izjavil, da “je težko soditi nekoga z današnje perspektive in to za dejanja, ki so se zgodila pred mnogimi leti.”

Ko pa se je legendarni igralec tudi osebno sprehodil po rdeči preprogi v Cannesu, je ta diskusija večinoma potihnila, Delon pa je na pogovoru pred približno 450-glavo množico v dvoranici Buñuel odkrito spregovoril o svoji preteklosti.

“Kaj sploh je to Cannes?”
Igralec je svojo igralsko pot začel popolnoma nenačrtovano. “Bilo je čisto naključje, da sem padel v igralski poklic. Tega nikoli nisem načrtoval. Kot otrok sem bil precej zdolgočasen, vsem sem šel na živce, zato sem šel v vojsko.”

Pri 17 letih ga je francoska vojska poslala v Sajgon, vendar je imel tudi tam težave z disciplino, zato so ga odpustili. Takoj po vrnitvi v Francijo je spoznal 7 let starejšo igralko Brigitte Auber, ki je ravno takrat posnela film Ujeti tatu (To Catch a Thief, 1955) z Alfredom Hitchcockom. Aubertova pa ga je med promocijo filma kot spremljevalca popeljala na canski filmski festival. “Spomnim se, da sem jo najprej vprašal, ‘kaj sploh je to Cannes'.”
Potem pa se je začelo: “V Cannes sem prišel z dekletom, ki sem ga ljubil. Ko sem hodil po rdeči preprogi, sem začutil, da ljudje želijo vedeti, kdo sem in kaj počnem. Takrat še nikogar nisem poznal, saj sem prišel skoraj neposredno iz Sajgona. V tistem času sem kar dobro izgledal, tako da lahko rečem, da sem zaradi žensk padel v igralski poklic. Če ne bi bilo žensk, ki so me ljubile, ne bi bil v filmskem poklicu. Brez njih bi bil že zdavnaj mrtev.”

Leta 1957 nihče, dve leti pozneje svetovna zvezda
Neposredno po tej izkušnji je spoznal francoskega režiserja Yvesa Allégreta, ki si je močno želel, da bi Delon zaigral v njegovem filmu Quand la femme s'en mêle (1957). “Najprej sem zavrnil vlogo, ki mi jo je ponujal, a se je močno boril, da bi vendarle zaigral v filmu. Takrat me je peljal v slačilnico in mi je povedal besede, ki so me zaznamovale za vse življenje. Vprašal me je, ali mislim, da poznam svoj lik. Rekel sem, ‘da’. Nato mi je rekel: ‘Ne igraj ga. Bodi, kar si. Živi svojo vlogo. Pred kamero se pogovarjaj na isti način, kot se pogovarjaš z mano.’ Od tedaj naprej nikoli v življenju nisem igral, temveč sem vedno živel svoje vloge. To je bilo včasih težko za ženske, ki so živele z mano, ker sem bil en dan policist, drug dan pa že nekaj čisto drugega.”

Sorodna novica Častno zlato palmo v Cannesu prejme sekssimbol 60. let Alain Delon

Delon je nato doživel bliskovit vzpon na svetovni filmski sceni in so ga hitro uvrstili k največjim zvezdam nove generacije igralcev, h kateri je denimo spadal tudi Steve McQueen. “Nikoli nisem hodil v igralsko šolo. Preprosto so me postavili pred kamero in to je bilo to. Takoj sem začutil, da sem pred kamero v svojem elementu. Kot da bi bilo zapisano v kamen, da bo to moj poklic. Ko sem posnel svoj prvi film, sem bil nihče. Takoj za tem sem sodeloval na avdiciji za Hitchcockov film Christine (1958), na kateri je 150 igralcev kandidiralo, da bi zaigrali v glavni vlogi ob Romy Schenider. Vlogo sem dobil jaz in leta 1959 sem bil že svetovno znan igralec.”

Novovalovski režiserji ga niso hoteli
Na srečanju so prikazali tudi vrsto odlomkov iz Delonovih največjih filmov. Po prvem, iz filma V zenitu sonca (Plein soleil, 1960), je igralec obiskovalcem rekel: “Ne vem, kako me lahko ljudje danes še gledajo, ko sem bil pa včasih veliko lepši kot danes,” kar so prisotni v dvorani sprejeli z nasprotovanjem.

Prav vloga v odličnem filmu V zenitu sonca ga je popeljala do sodelovanja z Luchinom Viscontijem. “Viscontija sem srečal v Londonu, kjer je režiral gledališko predstavo Don Giovanni. Ko sva se srečala, mi je takoj rekel, da kot Rocca vidi samo mene in nikogar drugega”

Na pogovoru so prikazali odlomka iz Viscontijevih legendarnih filmov Rocco in njegovi bratje (1960) in Gepard (1963), prvega na vrhu katedrale z igralko Annie Girardot, drugega pa z njegovim psom, ki ga je imel zelo rad. Pri gledanju teh odlomkov je Delon komajda zadrževal solze. “Ta kuža v filmu Gepard je bil moj. Bil je kot igralec, nenehno mi je sledil. Zares čudovit pes je bil.”

V tem obdobju se je v francoskem filmu pojavilo novovalovsko gibanje z režiserji, kot sta bila Jean-Luc Godard in François Truffaut, ki je streslo filmski svet. A Delona so ti filmi mlajših režiserjev popolnoma obšli. “Novovalovski režiserji me niso želeli v svojih filmih, zato nikoli nisem ničesar posnel z njim. Izjema se je zgodila pozneje, ko sem z Godardom posnel film Novi val (Nouvelle vague, 1990). Med novim valom sem izginil s scene in sem raje šel delat v ZDA, kjer so pri studiu MGM želeli, da bi kariero nadaljeval pri njih.”

Na Japonskem znan kot ‘pomladni samuraj’
Vseeno pa njegova hollywoodska kariera ni trajala dolgo. “Že čez 2 leti sem se vrnil v Francijo, čeprav so v Hollywoodu želeli nadaljevati sodelovanje z mano. Preprosto sem preveč pogrešal življenje doma.”

Vrnitev domov se je izkazala za ključno potezo njegove kariere, saj je takoj zatem posnel tri velike mojstrovine z režiserjem Jean-Pierrom Melvillom ‒ Samuraj (1967), Rdeči krog (1970) in Policaj (1972).

“Z Melvillom je bilo zelo preprosto. Srečal sem se z njim, usedla sva se, pri sebi je imel scenarij, za katerega je rekel, da ga je napisal zame. Vedel sem, kaj je to samuraj, ker sem bil zaradi filma V zenitu sonca zvezda na Japonskem. Tam so me klicali ‘pomladni samuraj’. Poslušal sem ga 5 minut, bil sem popolnoma tiho, potem pa sem ga ustavil in mu rekel, da nima smisla, da nadaljuje, ker sem takoj vedel, da želim posneti ta film.”

Neverjetna smrt Jean-Pierra Melvilla
Na to obdobje Delona veže nekaj nepozabnih anekdot, ki pa so obenem tudi žalostne. “Povedal vam bom eno anekdoto in poskušal bom zadržati jok. Resnična je in lepa. Zdajle ste videli prvi prizor iz filma Samuraj, v katerem opazujete ptiča v kletki. Nekega dne so me med snemanjem poklicali in mi rekli, naj nemudoma pridem do Melvillove hiše, ker naj bi izbruhnil požar. Pohitel sem do njega. Ulica je bila popolnoma zablokirana. Vse je gorelo. Njegovi filmi, knjige, pisma, preteklost. Skupaj sva gledala, kako 50 let njegovega življenja izginja v plamenih, on pa je rekel samo, ‘moj coco … ’. To je bil ta ptič, njegov ptič. Vse mu je zgorelo, njega pa je skrbelo samo za njegovega ptička, ki mu je umrl v plamenih.”

Njegovo sodelovanje z Melvillom bi moralo trajati še dlje, a jima je usoda prekrižala pot. “Lahko vam povem še eno zgodbo. Z Melvillom sem načrtoval še četrti film o Arsènu Lupinu. Potem pa je nekega dne Jean-Pierre šel na kosilo s svojim prijateljem Philippom Labrojem, novinarjem. Ta novinar je vedno zbijal šale. Ko sta jedla, je ta prijatelj povedal nekaj smešnega. Jean-Pierre se je začel smejati na ves glas, kot je to običajno počel. In naenkrat se je zgrudil. Doživel je srčni napad. Med smejanjem na ves glas. To je krasna smrt. Neverjeten način, da umreš.”

Filmov z Romy Schneider ne more gledati
Izmed filmov, ki jih je posnel s svojim nekdanjim dekletom Romy Schneider, se je Delon spomnil na klasični Bazen (La piscine, 1968), ki pa ga danes ne more gledati. “To so žal same žalostne zgodbe. Producenti filma Bazen so želeli posneti film z Angie Dickinson, pomislili so tudi na Monico Vitti, ki je tedaj igrala v Antonijevem Mrku (1962). Ko sem prebral scenarij, sem v tej vlogi videl Romy, ker sem vedel, da je takrat zašla s poti in ni več delala. Takrat sem že imel to moč v filmski industriji, da sem zahteval njeno prisotnost v filmu. Dolgo smo se prepirali in na koncu so jo vzeli. Ko je film izšel, so takoj pozabili na vse neumne stvari, ki so jih izrekli. Bil je velika uspešnica. Sam ga danes ne morem gledati, zaradi osebnih razlogov. A gre za čudovit film, ki je začel njeno drugo kariero, kar je bilo čudovito. Na žalost pa je trajalo samo do prehitrega konca njenega življenja. Vsi vemo, kako se je to zgodilo.”

Romy Schenider je umrla leta 1982 pri komaj 43 letih, po težkem obdobju, v katerem je zaradi smrti sina zapadla v alkoholizem in dodatne zdravstvene težave.

Alain Delon pri 82 letih ne snema več filmov, ukvarja pa se še z glasbo. Tudi pri sprejetju nagrade v Cannesu je okleval, ali bi jo sploh sprejel. “To nagrado sem vzel zaradi svojih režiserjev. V njihovih filmih sem bil venomer prvi violinist, glava orkestra, a oni so bili sijajni skladatelji. Vendar pa so zdaj vsi mrtvi. Rekel sem si, da bom to nagrado vzel v njihov spomin. Če ne bi bilo njih, me ne bi bilo tu.”