Filmu je uspelo posneti le tri zadnje in prave aleksandrinke, ki so odšle na delo v Egipt, zato se je bolj usmeril na generacijo njihovih otrok, ki danes živijo v Vipavski dolini, in varovancev, ki so se razkropili povsod po svetu. Varovanci imajo v spominu materinsko pozorne in požrtvovalne ženske s posebno slovansko toplino. Otroci aleksandrink se spominjajo predvsem hrepenenja po mami in odtujenosti. Zgodovinski kontekst Aleksandrije v filmu pojasnjuje Michael Haag, avtor več knjig o Egiptu in še posebej o Aleksandriji. Foto: Kinodvor
Filmu je uspelo posneti le tri zadnje in prave aleksandrinke, ki so odšle na delo v Egipt, zato se je bolj usmeril na generacijo njihovih otrok, ki danes živijo v Vipavski dolini, in varovancev, ki so se razkropili povsod po svetu. Varovanci imajo v spominu materinsko pozorne in požrtvovalne ženske s posebno slovansko toplino. Otroci aleksandrink se spominjajo predvsem hrepenenja po mami in odtujenosti. Zgodovinski kontekst Aleksandrije v filmu pojasnjuje Michael Haag, avtor več knjig o Egiptu in še posebej o Aleksandriji. Foto: Kinodvor

Ko sem se pogovarjal z otroki in gojenci aleksandrink, sem ugotovil, da materinstvo ni nekaj nespornega in ženski prirojenega. To je romantična utvara. Zlahka se zgodi, da ženska izgubi materinstvo in materinski čut ter, nasprotno, da ga lahko uresniči pri otrocih, ki niso njeni. To je danost, a se lahko izživi na napačnem naslovu. Aleksandrinke so izživele materinstvo z drugimi otroki in v drugem okolju, s tem pa so se usodno spremenile. Lahko bi govorili celo o nekakšni notranji poškodbi.

Metod Pevec

V tokratnem terminu filma tedna so se tri stoletne aleksandrinke spominjale emigracije v Egipt iz časov, ko so zaradi revščine in fašistične asimilacijske politike ženske množično zapuščale Vipavsko dolino.

Moški so odhajali v Argentino in se od tam niso vračali, dekleta in žene pa so odhajale v Egipt, najpogosteje v takrat bogato in svetovljansko Aleksandrijo. Tam so ostale tudi več desetletij kot dojilje, varuške in gospodinje, vrnile pa so se prepozno, da bi lahko ustvarile lastno družino v domu, ki je bil največkrat odplačan prav z njihovim denarjem. Revščina in fašistična politika slovenske Primorske sta ženske gnali v množične emigracije vse od druge polovice 19. stoletja do 2. svetovne vojne.

Močne ženske v svetu, ki za feminizem še ni slišal
"Iz fenomena aleksandrinstva razberemo, da ženska preprosto ni bila več samo ženska, kot so si jo do takrat v patriarhalnem kontekstu predstavljali," je o svojem filmu med drugim povedal Pevec. "Nenadoma ženska ne skrbi več za dom, otroke in moža, ampak dobi vse razsežnosti, ki so jih do takrat pripisovali moškim. Tudi ženska je torej lahko gosposka, bogata, samostojna, odloča o vsem in prevzema funkcijo gospodarja. Ženska je v tem kontekstu postala revolucionarka, presegla je patriarhalni vzorec, v katerem je bila prisiljena živeti do takrat. In sem sodijo tako lepe stvari kot tudi deviacije ..."

Zbiranje počasi izginjajočih sledi zgodovine
Raziskovanje ozadja za dokumentarni celovečerec Metoda Pevca je trajalo približno leto dni in v tem času so "prečesali vse, kar je kakor koli dišalo po aleksandrinstvu", je povedal Pevec. Snemanje je potekalo v Sloveniji, Italiji, Egiptu, Veliki Britaniji in ZDA. Za potrebe filma so odkupili pravice za uporabo starih arhivskih filmov o Egiptu iz arhivov British Patha in Global Imagea. Uporabljeni so tudi odlomki iz televizijskega filma Žerjavi letijo na jug (1975) avtorice Dorice Makuc. Film je nastajal dve leti.

Ko sem se pogovarjal z otroki in gojenci aleksandrink, sem ugotovil, da materinstvo ni nekaj nespornega in ženski prirojenega. To je romantična utvara. Zlahka se zgodi, da ženska izgubi materinstvo in materinski čut ter, nasprotno, da ga lahko uresniči pri otrocih, ki niso njeni. To je danost, a se lahko izživi na napačnem naslovu. Aleksandrinke so izživele materinstvo z drugimi otroki in v drugem okolju, s tem pa so se usodno spremenile. Lahko bi govorili celo o nekakšni notranji poškodbi.

Metod Pevec