Poleg hranjenja filmskih trakov jih zanima predvsem raziskovanje okoliščin, v katerih so filmi nastali, in opreme, s katero so bili posneti, pa tudi zbiranje posameznih zgodb, ki bodo prispevale k odstiranju zgodovine domačega filma. Na fotogrfaiji je arhiv Slovenske kinoteke. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Poleg hranjenja filmskih trakov jih zanima predvsem raziskovanje okoliščin, v katerih so filmi nastali, in opreme, s katero so bili posneti, pa tudi zbiranje posameznih zgodb, ki bodo prispevale k odstiranju zgodovine domačega filma. Na fotogrfaiji je arhiv Slovenske kinoteke. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Pomembno je, da se ti koluti hranijo v primernem okolju - nosilec filmskega traku je namreč celuloid, kos plastike, ki propada. Pomembno je, da se hrani na primerni temperaturi, ki ga lahko zagotavljajo v kinotečnem arhivu. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo zelo priljubljeno domače snemanje na 8-milimetrski trak. Mnogi še danes doma hranijo kolute, nimajo pa več projektorja ali pa ga ne znajo upravljati. Nemalokrat lastniki, ki nimajo dostopa do projektorja ali opreme za lepljenje natrganih trakov, filme zavržejo, so zapisali v Slovenski kinoteki. Obenem ugotavljajo, da mladi pogosto sploh ne vedo več, kaj so ti koluti. Ti samevajo pod posteljami in v omarah.

Ravno zato so v Slovenski kinoteki projekt obujanja zapostavljene filmske dediščine poimenovali Zgodbe iz omare. Zanimajo jih ne le filmi, ampak tudi zgodbe o tem, v kakšnem kontekstu so nastajali in s kakšno opremo.

Celuloid: kos plastike, ki propada
Vse, ki doma hranijo filme na 8-, S8- in 16-milimetrskem traku iz osebne filmske zbirke ali zbirke svojih prednikov, zato pozivajo, da svoj arhiv zaupajo kinotečnim strokovnjakom. Za vsako zbirko, ki bi jo prevzeli v hrambo, bi digitalizirali določeno število filmov, ki bi jih lastniki lahko vzeli domov.

Pomembno je, da se ti koluti hranijo v primernih okoljih - nosilec filmskega traku je namreč celuloid, kos plastike, ki propada. Hraniti ga je treba na primerni temperaturi, ki jo lahko zagotavljajo v kinotečnem arhivu.

Tudi poskusi amaterskih igranih filmov
Poleg hranjenja filmskih trakov jih zanima predvsem raziskovanje okoliščin, v katerih so filmi nastali, in opreme, s katero so bili posneti, pa tudi zbiranje posameznih zgodb, ki bodo prispevale k odstiranju zgodovine domačega filma. Najpogostejši motivi na domačih filmih so potovanja, družinska praznovanja, poroke in prazniki, včasih pa je mogoče zaslediti tudi poskuse amaterskih igranih filmov.

S postavitvijo v prostor in čas lahko ti filmi postanejo vir za raziskovanje navad in običajev tistega časa in prostora. Posebno zanimiva se jim zdi kultura domačih kinov. Projekcije so bile namreč nekoč del družabnih dogodkov. Prepričani so, da so filmi, predvsem pa zasebni filmski posnetki, pomemben dokument vsakodnevnega življenja v preteklosti.

Izginja pestra zgodovina
Zaradi slabe ozaveščenosti o pomenu tega "zapostavljenega filmskega formata postopoma, vendar zanesljivo izginja pestra zgodovina, zanimiva tako za raziskovalce domačega oz. družinskega filma kot tudi za zgodovinarje in etnologe", so še zapisali. Ob tem spominjajo, da je Slovenska kinoteka ravno to - filmski muzej, ki se ukvarja z raziskovanjem filmske zgodovine in veliko pozornosti posveča ravno marginaliziranim filmskim zvrstem.

V povezavi s tem so v februarju pripravili program avstrijskega amaterskega filma, kjer že deluje podoben program. Tega je oblikovala Stefanie Zingl, arhivistka v Avstrijskem filmskem muzeju in specialistka za filme majhnih formatov.


Spodaj lahko prisluhnete pogovoru s konservatorko in restavratorko v arhivskem oddelku Slovenske kinoteke Nadjo Šičarov, ki govori tudi o projektu Zgodbe iz omare.