Film 2012 je po mnenju Nase tako poln neumnosti, da bi mu lahko mirno črtali "znanstveni" iz znanstvene fantastike.

Pravijo mu "master of disaster" in s filmi katastrofe, kakršni so bili Dan neodvisnosti, Godzilla in Dan po jutrišnjem, si je Roland Emmerich vzdevek najbrž zaslužil. A kaj, ko bi bila "katastrofa" iz zgornjega opisa včasih bolj primerna za oceno filma kot za oznako žanra ... tako vsaj menijo pri Nasi. Na nedavni konferenci ameriške vesoljske agencije v Kaliforniji so njegov spektakel 2012 razglasili za najbolj trapast film, ki v nebo vpijoče maliči znanstvena dejstva.

Zaplet te apokaliptične epopeje je, kot je najbrž jasno že iz naslova, navdinila starodavna majevska "napoved" konca sveta iz 7. stoletja. Leta 2012 se bodo, tako Emmerich in Harald Kloser, ki sta napisala scenarij, planeti v našem osončju poravnali, kar na naš planet, milo rečeno, ne bo vplivalo blagodejno. Znanstveniki že tri leta prej (v tajnosti in zgolj vednosti politične elite G-8) zaradi nenormalnih geoloških sil napovedujejo številne potrese, cunamije, ki naznanjajo začetek konca. Svetovni voditelji pod vodstvom ameriškega predsednika (Danny Glover) zato pod Himalajo na skrivaj gradijo ogromne barke, v katerih bi (izbranci) lahko preživeli povodenj. Konec sveta oziroma spektakularno rušenje nekaterih najbolj prepoznavnih svetovnih znamenitosti med drugim služi za ozadje zgodbi o spravi ločenega para, ki se seveda še vedno ljubi (Amanda Peet in John Cusack).

Izkoriščanje vsesplošne tesnobe
Cel film je "izjemen in izreden" primer tega, kako lahko Hollywood popači znanost, je izjavil direktor Nasine misije Near Earth Asteroid Rendezvous Donald Yeomans. Ustvarjalci filma so po njegovem mnenju izkoristili zaskrbljenost javnosti glede tako imenovanega "konca sveta", ki naj bi ga s tem, da so svoj koledar naredili samo do 21. decembra 2012, napovedali Maji.

Film je Naso v nejevoljo spravil predvsem z v nekem obdobju že tako ali tako naraščajočo paniko, ki jo je še podžigal. "Agencija dobiva toliko pisem od na smrt prestrašenih ljudi, da smo morali postaviti posebno spletno stran, ki spodbija mite. Tega nam doslej še nikoli ni bilo treba narediti."

Nesrečni so tudi zaradi tega, kako film govori o lastnostih nevtronov, zelo majhnih delcev, za katere je naše telo povsem prosojno. Po filmu sodeč, ti povzročajo sončne eksplozije, potrese, orkane in cunamije - pa čeprav v resnici sploh niso sposobni interakcije s fizičnimi substancami.

Prav tako za lase privlečeni so:
Na Nasini "črni listi" so se znašli še filmi Dan po jutrišnjem (zelo pospešeno globalno segrevanje uniči civilizacijo), The Sixth Day (Arnolda Schwarzeneggerja proti njegovi volji klonirajo v šestih dneh), Chain Reaction (ustvarjanje energije s pomočjo sonofuzije), The Core (treba je zvrtati do jedra zemlje, da bi "popravili" njeno elektromagnetično polje), dokumentarec (!) What the Bleep Do We Know? (raziskuje duhovno vez med kvantno fiziko in zavestjo) ter Volcano (po potresu sredi Los Angelesa "vzbrsti" vulkan). Najzanimiveje je, da se je na seznam prebil tudi Armageddon (asteroid približno velikosti Teksasa grozi, da bo uničil Zemljo), ki je imel med nastajanjem Nasino podporo.

Vseeno pa znajo učene glave tudi pohvaliti: kot lepe primere upoštevanja znanosti navajajo filme Gattaca (1997), Metropolis (1927), Dan, ko je obstala zemlja (1951), Iztrebljevalec (1982) in, zanimivo, Jurski park (1993).

Ljudi verodostojnost ne zanima
2012 so sicer že predlani, ko je udaril v kinematografih, kritiki povozili, kar pa mu, kot se to Emmerichovim filmom rado zgodi, ni pretirano škodilo na blagajnah (projekt s proračunom 200 milijonov dolarjev jih je na koncu zaslužil 800 in postal 35. najdonosnejši film vseh časov). Tudi Armageddon je bil svetovna uspešnica - medtem ko je Gattaca mimo kinodvoran zdrsnila bolj ali manj neopaženo. K sreči imajo tovrstna pravila vedno izjeme; lep primer je Jurski park, najdonosnejši film v zgodovini (za pet let, dokler ga ni prehitel Titanik Jamesa Camerona).

Ana Jurc