Premiera Ivana
Premiero filma je občinstvo v Avditoriju kljub pozni uri in nizkih temperaturah končalo z dolgim aplavzom. Foto: FSF

Festivalske nagrade so gotovo pomembne. A z njimi je tako kot s sodnikom pri nogometu: če je piskal, da je bil gol, je bil gol, in to je treba spoštovati. Pa čeprav je morda deset milijonov ljudi videlo, da gola ni bilo.

Janez Burger
Janez Burger
"Zase sem mislil, da sem precej hladnokrven: pred premiero sem cel dan za prijatelje pekel ribe, tudi film sem gledal dokaj sproščeno. Šele po filmu sem ugotovil, da se tresem, in tresel sem se še naslednji dve uri. Težko je biti hladnokrven na premieri lastnega filma." Foto: MMC RTV SLO
Ivan
Kot direktor fotografije se je projektu pridružil veteran Marko Brdar; z Burgerjem sta stremela k filmu, ki je posnet v cinemaskopskem formatu, "a v celoti s kamero iz roke in "je videti, kot da bi bil posnet s telefonom". Foto: FSF

Na malenkosti je treba biti pozoren; morda se zdi, da nekaj v ozadju ni pomembno, a te stvari se akumulirajo in na koncu lahko zaradi njih pade cel film. Tudi z dobrimi igralci je treba prizore vaditi.

Premiera filma Ivan
Igralska zasedba filma Ivan nima šibkih členov. To velja tudi za Natašo Barbaro Gračner, ki v vlogi socialne delavke izžareva avtoriteto in trdo roko sistema. Foto: FSF

Ogromno floskul na račun tega imamo, da gre za otroke – koliko pa zanje res naredimo? Ko se človeček rodi, je nebogljen in zelo odvisen od naših odločitev, tako konkretno kot tudi na simbolni ravni. Vsi govorimo, da je za otroke treba poskrbeti, obenem pa onesnažujemo, trošimo ogromno nafte – vse, kar bo zelo otežilo življenje ljudem, o katerih floskuliramo, češ da nam je toliko do njih.

Janez Burger in Maruša Majer
Maruša Majer se je morala ne samo med snemanjem, ampak že v obdobju predpriprav na režiserjevo željo odpovedati vsemu drugemu gledališkemu in filmskemu delu. Foto: MMC RTV SLO
ekipa Ivana na tiskovni konferenci
"Ko sva gledala prvi posnetek poroda, je Janez pripomnil, da bo otrok že na faksu, preden bo film končan. No, v resnici je zdaj star dve leti," je povedal producent Staregare Miha Černec (levo). Foto: MMC RTV SLO

že prinesla nagrado Berlinala za vzhajajoče zvezde evropskega filma.

Osnovna postavitev likov Burgerjevega celovečerca je minimalistična, a že v nekaj potezah jasna: Rok (Matjaž Tribušon) je srednja riba gospodarskega kriminala, ki se mu pazljivo postavljena hiša iz kart začne podirati. Proti njemu se obrnejo žena in nekdanji sodelavci (bolje: pajdaši), prav tako mu je na sledi roka pravice. Ko njegova veliko mlajša ljubica Mara (Maruša Majer) rodi njunega otroka, se Rok vdre v zemljo. Od tod se razvije počasi stopnjujoča se, tesnobna psihološka drama, v kateri Majerjeva mojstrsko naslika portret ogrožene, ranljive ženske, ki bo morala svojo materinsko vlogo šele razumeti in udejanjiti. Kmalu se izkaže, da so sanje o mali družinici, ki bo pobegnila nekam daleč čez mejo in začela novo življenje, nezdružljive s skrbjo, kakršno novorojeno bitjece potrebuje.

Arhetipi pripovedujejo zgodbe o našem tukaj in zdaj
"Ivan je zgodba o mladi punci, ki je imela težko otroštvo, odraščala je v rejniških družinah,"
predzgodbo protagonistke povzame Burger, ki smo ga za pogovor ujeli dan po premieri v portoroškem Avditoriju, kjer so odjavno špico filma pospremile bučne ovacije. "Pozneje se obsesivno zaljubi v precej starejšega moškega, ki zanjo predstavlja očetovsko figuro, kakršne nikoli ni imela. Z njim tudi zanosi in film se z rojstvom tega otroka začne. Ivan je zgodba o tem, na kakšen način se Mara spopade s svojo novo odgovornostjo in s čustvi, ki so ji popolnoma neznana. Skozi arhetipsko zgodbo sprejetja otroka sem skušal zarezati v mentalno in družbeno strukturo slovenske in posttranzicijske družbe na splošno."

Čeprav se zgodba odvija pred kuliso posttranzicijske korupcije in tajkunstva in čeprav v glavnih vlogah nastopita Maruša Majer in Matjaž Tribušon, pa je Ivan povsem drugačen projekt od komedije Avtošola, s katero se je Burger na FSF-ju predstavil pred tremi leti. "Avtošola je bil film, posnet po naročilu RTV Slovenija in s specifičnim namenom: nasmejati ljudi po večernem Dnevniku. Takrat je že nastajal scenarij za avtorski film Ivan. Avtošola je bila dobra izkušnja, ker sem pri tem projektu spoznal Marušo Majer in videl, da je prava za psihološko dramo, ki sem jo pripravljal. Maruša je izjemno nadarjena, izjemno pametna in na sploh izjemna."

Čeprav je Janez Burger eden najbolj cenjenih režiserjev svoje generacije, njegov opus ni ogromen: Ivan je po izjemnem prvencu V leru (1999), Ruševinah (2004) in Circusu Fantasticusu (2010) šele četrti celovečerec, posnet za kinematografe. Zakaj je tako, je lažje razumeti, če vemo, kako minuciozen in perfekcionističen je njegov pristop.
"Ideja za film se mi je utrnila, ko se je rodil moj mlajši sin; zdaj je star pet let." Proces geneze je bil torej postopen: "Osnovno idejo sem zastavil jaz, nato sem jo dal v delo Alešu Čaru, ker sam nisem imel časa. Pozneje sem spisal prvi osnutek. Ko smo dobili finančna sredstva, smo vključili še dodatne scenariste, ki so pisali eno leto. Na koncu sem sam še eno leto besedilo prepisoval, ga vadil z igralci in ga v sodelovanju z njimi spreminjal. Scenarija človek ne napiše v štirinajstih dneh, čeprav se morda tako zdi."

Svoj čas je terjala tudi strokovna predpriprava: bližnje spoznavanje s specifično temo, ki mu ni bila najbolj domača. "Če bi bila to ljubezenska komedija, na primer - te reči precej dobro razumem. S tem ne bi imel težav, tako pa ... (smeh)." Ker se je loteval teme, ki mu ni bila domača, je bilo potrebnih ogromno predpriprav: pogovarjal se je s socialnimi delavci, s psihologinjo, ki dela v porodnišnici, ter z zaposlenimi in nastanjenimi v varnih hišah.

Tudi na prvi pogled nepomembne vloge so bile zasedene s temeljitim premislekom. Z Urošem Fürstom, ki se pojavi v enem samem prizoru in igra zdravnika na urgenci (pripade mu le nekaj stavkov dialoga), sta s pravo zdravnico samo zaradi tega prizora dve uri debatirala o tem, na kakšen način bi sprejela pretepeno pacientko in kako bi z njo ravnala. "Na malenkosti je treba biti pozoren; morda se zdi, da nekaj v ozadju ni pomembno, a te stvari se akumulirajo in na koncu lahko zaradi njih pade cel film. Tudi z dobrimi igralci je treba prizore vaditi."

Pet mesecev živela izključno in samo z eno vlogo
O Burgerjevi "neizprosnosti" lahko veliko pove tudi Maruša Majer, fantastična, v Berlinu nagrajena mlada igralka, na katero je marsikdo postal pozoren prav po njeni vlogi v režiserjevem prejšnjem filmu. "Ni mi pustil, da bi se tudi v času vaj, ne samo med snemanjem, ukvarjala še s kakim drugim projektom; v celoti sem se mu posvetila za pet mesecev. Nabirala sem zgodbe različnih žensk, opraviti pa sem morala tudi z lastno frustracijo - kako čustvo materinske ljubezni 'prevesti' skozi sebe, čeprav sama te izkušnje še nimam. Ampak bolj ko sem spoznavala Maro in njeno specifičnost, manj sem imela težav z vsem, kar vloga potegne s seboj. Ko je zame postala tridimenzionalna osebnost, sem postala tudi bolj suverena. Približno tri tedne sem potrebovala, da sem si celoten scenarij prepisala v njen notranji monolog. V tem procesu sem celoto ponotranjila in se mi ni bilo treba vsak dan posebej obremenjevati s tem, kateri prizor bom snemali, ker je bila Mara že v meni."
.

Vsi filmi na letošnjega FSF-ja po programskih sklopih
.
Na MMC TV si lahko vsako dopoldne ogledate pogovore s filmskimi ustvarjalci v neposrednem prenosu iz Portoroža. 16. septembra pa bomo v živo prenašali sklepno prireditev festivala. Prenose omogoča AKTV.


.
Lik Mare ne spada v nobenega od stereotipnih predalčkov slovenskih filmskih upodobitev ženskih likov (o katerih je Urša Menart lucidno razmišlja v dokumentarcu Kaj pa Mojca?). V nasprotju s klasičnim likom samožrtvujoče, cankarjanske matere Mara kar nekajkrat svojo zvezo in Rokove egoistične interese postavi pred dobrobit njunega sina. "V slovenskem filmu bi težko našli tako brutalno, radikalno žensko zgodbo – vsaj jaz se je ne spomnim," pripomni Burger. "Ogromno floskul na račun tega imamo, da gre za otroke – koliko pa zanje res naredimo? Ko se človeček rodi, je nebogljen in zelo odvisen od naših odločitev, tako konkretno kot tudi na simbolni ravni. Vsi govorimo, da je za otroke treba poskrbeti, obenem pa onesnažujemo, trošimo ogromno nafte – vse, kar bo zelo otežilo življenje ljudem, o katerih floskuliramo, češ da nam je toliko do njih. Ivan je film o tem, da se je treba na osebni ravni spremeniti in začeti sprejemati pravilne odločitve, da bo to imelo neki de facto pozitiven učinek na otroke."

.

Ivan je po Burgerjevih besedah refleksija sveta, ki se kaže skozi vlogo Mare. "Ta svet, kakor ga vidim, je brutalen in konfuzen. In tako je tudi okolje, v katerem se protagonistka giblje." Pomenski poudarek je na fizičnem nasilju, predvsem na nasilju nad Marinim telesom (nazorno so prikazane tudi vse bolečine in spremembe na telesu, ki pridejo s porodom), a ti prizori nikoli ne funkcionirajo eksploativno ali voajersko. Sama izkušnja snemanja zato za nikogar ni bila najlažja. "Zame je bil to izjemno naporen film. Vsak večer sem šel po delu samo še spat. Nekega večera je hotel direktor fotografije z mano na kavo, a je zaspal, ko se je oblačil, in se zbudil šele zjutraj. Cela ekipa je bila izmučena, projekt je bil izčrpljujoč."

Pet "Ivanov" in še lutka
Čeprav v Ivanu ne boste videli eksplozij ali kompleksnih scenografij, je bil produkcijsko zahteven projekt, tudi zato ker je bilo treba delati z novorojenčkom. "No, Ivan ni bil eden, bilo jih je štiri ali pet, eden od njih je bil deklica," pove režiser. "Imeli smo tudi zelo drago lutko Ivana in še eno animatronsko lutko, ki jo pridejo upravljat trije strokovnjaki iz Londona." "Ko sva gledala prvi posnetek poroda, je Janez pripomnil, da bo otrok že na faksu, preden bo film končan. No, v resnici je zdaj star dve leti," doda producent Staregare Miha Černec. "Med drugim smo morali za ta film zapreti avtocesto, koordinirati pet financerjev iz treh različnih držav, na terenu preživeti 40 snemalnih dni in čakati, kdaj bomo dobili klic iz porodnišnice, da lahko pridemo posnet porod."

Oko kamere si ne privošči olepševanja
Kot direktor fotografije se je projektu pridružil veteran Marko Brdar; z Burgerjem sta stremela k filmu, ki je posnet v cinemaskopskem formatu, a v celoti iz roke in "je videti, kot da bi bil posnet s telefonom"; dinamična kamera je tako v službi realizma, h kateremu pripomore tudi hladna barvna shema.

Proračun za film Ivan je neprimerljiv z veliko boljšimi razmerami, v katerih je Burger pred sedmimi leti snemal svoj najvelikopoteznejši projekt doslej, alegorični filmski esej Circus Fantasticus. Zaveda se, da bo moral za visokoproračunske projekte sredstva iskati v tujini. "Pravkar sem napisal scenarij za film Svoboda, Freedom, ki je izrazito visokoproračunski projekt v angleščini in se ga v Sloveniji nikakor ne bi dalo sfinancirati; požrl bi kar nekaj letnih proračunov Filmskega centra. Tudi Circus Fantasticus je dobil relativno malo denarja v Sloveniji in večino iz tujine; stal je, podobno kot Naberšnikov Šanghaj, približno dva milijona evrov in pol. Že v tistem času, ko je bilo razpoložljivega denarja bistveno več, tega v Sloveniji ne bi mogli financirati. Od takrat nam je država proračun zmanjšala za polovico."

Ivan je gotovo eden najmočnejših doslej predvajanih filmov na letošnjem FSF-ju in posledično resen kandidat za vesne. Res pa je, da bosta nocoj premiero doživela kar dva težko pričakovana, podobno naslovljena, a povsem različna celovečerca: Družinica Burgerjevega starega sodelavca in prijatelja Jana Cvitkoviča ter Družina Roka Bička, najsvetlejše zvezde mlajše filmske generacije pri nas. Več o njiju boste na tem mestu lahko prebrali jutri.

Festivalske nagrade so gotovo pomembne. A z njimi je tako kot s sodnikom pri nogometu: če je piskal, da je bil gol, je bil gol, in to je treba spoštovati. Pa čeprav je morda deset milijonov ljudi videlo, da gola ni bilo.

Janez Burger

Na malenkosti je treba biti pozoren; morda se zdi, da nekaj v ozadju ni pomembno, a te stvari se akumulirajo in na koncu lahko zaradi njih pade cel film. Tudi z dobrimi igralci je treba prizore vaditi.

Ogromno floskul na račun tega imamo, da gre za otroke – koliko pa zanje res naredimo? Ko se človeček rodi, je nebogljen in zelo odvisen od naših odločitev, tako konkretno kot tudi na simbolni ravni. Vsi govorimo, da je za otroke treba poskrbeti, obenem pa onesnažujemo, trošimo ogromno nafte – vse, kar bo zelo otežilo življenje ljudem, o katerih floskuliramo, češ da nam je toliko do njih.