JR in Agnes Varda. Foto: Kinodvor

Agnes Varda se je v svojih številnih igranih in dokumentarnih filmih – če omenimo zgolj tiste najbolj znane, kot so Cleo od 5 do 7, Sreča, Vagabond in Agnesine plaže –, pa tudi v instalacijah in fotografijah, na vedno inovativen način spraševala o družbi, katere del je bila, o ženskah v tej družbi in predvsem v dokumentarnih delih tudi o umetniškem udejstvovanju kot takem.

Tesa Drev

Pred dvema letoma je nastal film, pri katerem je Agnes Varda sodelovala z uličnim umetnikom JR-om – ta je v Franciji s svojimi črno-belimi fotografijami, ki jih lepi na različne zidove v javnih prostorih, prav tako kot ona s filmi, dosegel status slave. Skupno potovanje, ki sta ga dokumentirala s kamero, sta zastavila povsem nepretenciozno. Z JR-ovim kombijem, ki je hkrati tiskalnik fotografij, sta se odpravila na pot po francoskih vaseh, kjer sta srečevala tamkajšnje prebivalce in tako spoznavala delček sedanjosti in zgodovine njihovih krajev. JR je povečave njihovih portretov nalepil, denimo, na hiše, v katerih živijo, ali na kraje, kjer delajo. Na nekem zidu se je med potovanjem znašel tudi portret koze, ene redkih predstavnic svoje vrste v Franciji, ki je smela na glavi obdržati rogove.

Tudi feministična nota, značilna za dela Agnes Varda, ni umanjkala – z JR-om sta se, denimo, odpravila v pristanišče Le Havre, v katerem so zaposleni pretežno moški, ampak tudi nekaj žensk. Tem, po večini prezrtim členom verige dela v pristanišču in ženam delavcev, sta postavila ogromen fotografski spomenik, nalepljen na skupaj zložene zabojnike, ki čakajo na pot čez ocean.

Na splošno pa težko dobro opišemo filme Agnes Varda, tudi čar dokumentarca O ljudeh in vaseh težko ujamemo v besede. Foto: Kinodvor

V filmu spremljamo tudi prijateljski in ustvarjalni odnos med Agnes Varda in JR-om, ki temelji na iskrenosti, zaradi katere mestoma prideta v manjši spor, ki pa ga prav tako hitro premagata. Ne izogibata se kočljivim vprašanjem (režiserka je bila stara 88 let, ko je film nastajal, in tako je pogovor večkrat nanesel na vprašanje smrti).

Na splošno pa težko dobro opišemo filme Agnes Varda, tudi čar dokumentarca O ljudeh in vaseh težko ujamemo v besede. Ta je namreč v vseh detajlih, v drobnih, ampak pomenljivih domislicah, ki tvorijo film, v posnetkih ljudi, ki so ganjeni nad tem, da se nekdo iz sveta filma in umetnosti oziroma nekdo, ki ni iz njihove vasi, zanima za njihova življenja, in predvsem v prikazu prijateljstva med dvema generacijama umetnikov, ki najdeta pot drug do drugega.
O vaseh in ljudeh je eden v vrsti filmov Agnes Varda, s katerim ob robu piše tudi svojo avtobiografijo – ampak na zanjo značilen način, ki se izogiba kakršnemu koli samopoveličevanju. Če bi v nekaj besedah poskušala zajeti sporočilo filma, pa bi poskusila takole: živeti trenutek, živeti življenje, in to angažirano, ustvarjalno, iskrivo in iskreno.

O ljudeh in vaseh