V času svoje 35-letne oblasti je Tito praktično vsak večer pogledal vsaj en film, pa čeprav ob pol treh zjutraj, ko je bilo treba vstati ob šestih, se spominja njegov osebni kinooperater Leka. Foto: Dribbling Pictures
V času svoje 35-letne oblasti je Tito praktično vsak večer pogledal vsaj en film, pa čeprav ob pol treh zjutraj, ko je bilo treba vstati ob šestih, se spominja njegov osebni kinooperater Leka. Foto: Dribbling Pictures

Avala film je bil na nek način kraj, kjer se je rojevala iluzija o Jugoslaviji. To je bila moja izhodiščna točka za film, saj sem menila, da lahko porušeni filmski studio razkrije nekaj o razpadu scenografije dežele, v kateri smo živeli.

Mira Turajlić
Cinema Komunisto
Beograjski Avala film, nekdaj osrednji filmski studio, kjer so v šestdesetih snemali gromozanske domače in tuje produkcije, je bil še do lani v lasti države. Pred kratkim je bil privatiziran in kmalu bo na njegovem mestu zrasel nakupovalni center. Foto: Dribbling Pictures
Mira Turajlić: "Želela sem narediti film o tem, kako je mogoče s pomočjo filma napisati zgodbo o neki deželi in ustvariti njeno uradno nacionalno podobo." Foto: Dribbling Pictures
Sam Tito je dal zeleno luč, da so lahko, da bi osrednji spopad v Bitki na Neretvi prikazali bolj verodostojno, minirali resnični most. Njegovi zarjaveli ostanki so še danes priljubljena turistična točka. Foto: Dribbling Pictures
Cinema Komunisto
Bitka na Neretvi ni bila nominirana samo za tujejezičnega oskarja, hvalil jo je denimo tudi Jean Paul Sartre, Pablo Picasso, ki je do tedaj kaj takega storil le enkrat (za Luisa Buñuela), pa je za film naslikal plakat. Foto: Dribbling Pictures
Svoj čas se je govorilo, da je bil le en film, ki ga maršal Tito ni mogel pogledati do konca. "Čast" sta si pripisovala kar dva režiserja, Dušan Makavejev in Želimir Žilnik - a od kinooperaterja Leke nista uspela izvedeti, kateri ima prav; diplomatsko je trdil, da "se ne spominja". Skrivnost je pred kratkim z njim tudi umrla. Foto: Dribbling Pictures

"Takih filmov ni mogla snemati nobena velesila," v dokumentarcu Cinema Komunisto razlaga Bata Živojinović, obraz jugoslovanskega partizanskega filma, ki o sebi rad pove, da je v svojih filmih pobil več Nemcev kot cela Pattonova vojska skupaj. "Američani ne bi mogli nikoli posneti Bitke na Neretvi. Ni šans. Da bi imeli toliko tankov, topov, tovornjakov in pušk, in da bi vse to lahko potem zabrisali v reko? Česa takega ni mogel narediti nihče, razen nas. Lahko smo, ker je Tito rekel, da smemo. Takoj ko je on dal svoje privoljenje, si lahko počel, kar si hotel. Lahko si celo razstrelil most." In natančno to so - potem ko jim je Tito odrinil 400 milijonov dinarjev iz državnih rezerv - tudi storili. (Ob tem je treba povedati, da so, ker nobena od šestih kamer ni ujela, kako most zgrmi v vodo, v ta del filma vključili še posnetek makete).

Zgodba o snemanju najslavnejšega partizanskega filma, za tujejezičnega oskarja nominirane Bitke na Neretvi (1969), v kateri sta med drugim nastopila Yul Brynner in Orson Welles, je osupljiva še za današnje razmere, ko nas z bombastičnostjo skoraj nič ne more več presenetiti, četudi gre za visokoproračunske spektakle; o tem priča tudi nejeveren hehet, ki se je med včerajšnjo premiero v Kinodvoru ob takih in podobnih anekdotah širil med občinstvom.

Če že resničnost ni hotela sodelovati ...
"Kdo bi se lahko uprl temu, da, kadar se resničnost ne drži predvidenega scenarija, sanjske dežele ne bi ustvaril vsaj v filmih?" nas sprašuje plakat za Cinema Komunisto. Prvi dolgometražni dokumentarec režiserke in scenaristke Mile Turajlić, ki je ob premieri filma obiskala Ljubljano, je zgodba o afirmativni, državotvorni filmski produkciji iz "države, ki ne obstaja več … razen v filmu". V zakulisje zlatega obdobja jugoslovanske filmske industrije nas s svojimi zgodbami popeljejo Titov dolgoletni osebni kinooperater Leka Konstantinović, njegov najljubši režiser Veljko Bulajić, zvezda partizanskega filma Bata Živojinović, nekdanji direktor studia Avala film Dragiša Gile Djurić in drugi.

Kolaž prizorov iz pozabljenih jugoslovanskih filmov, arhivskih posnetkov in ekskluzivnih intervjujev, prikazan na način, ki na trenutke briše meje med filmsko fikcijo in pa-saj-ne-more-biti-res-pa-je resničnostjo, pripoveduje zgodbo o vzponu in padcu 'Hollywooda vzhoda', o ustvarjanju mita o Jugoslaviji na filmskem platnu. Obenem pa Cinema Komunisto ni in noče biti izčrpen leksikon zgodovine jugoslovanskega filma, pač pa zgodba o državi, povedana skozi prizmo (predvsem partizanskega) filma - zgodba o državi, ki je svojo ideologijo plasirala skozi film.

Hollywood vzhoda
Vse skupaj se je pravzaprav začelo z idejo o snemanju filma o razcvetu in propadu beograjskega megalomanskega filmskega mesta, kompleksa Avala film v Košutnjaku pri Beogradu, ki je bil svoj čas eden izmed centrov svetovne filmske industrije. Tu so zgradili kuliso Pekinga 13. stoletja, da je Alain Delon lahko igral Marca Pola, in tu so snemali Anthony Hopkins, Kirk Douglas, Anthony Quinn, Alfred Hitchcock ter seveda Orson Welles, ki v kamero dobrovoljno izjavi, da je Tito "eden največjih ljudi na svetu". "Direktiva je bila: vse delajte tako, da ne bodo opazili, da niso v Hollywoodu. Vse je bilo na vrhunski ravni, ker je država koprodukcije in njihov denar pač potrebovala," se spominja Djurić. Turajlićeva je kmalu ugotovila, da lahko med gradnjo teh predimenzioniranih kulis za industrijo sanj in navdušenjem, s katerim so delovne brigade po vojni obnavljale državo, potegnemo močno vzporednico.

Nekdaj tovarna sanj, danes beden odpad (in kmalu še to ne več)
Pravzaprav je simbolično tudi trenutno stanje Avala filma: že ko se kamera sprehodi skozi vlažne arhive, skozi skladovnice prašnih kostumov in razpadajoče opreme ter skozi zapuščene prostore, človeka stisne pri srcu, še bolj pa, ko od režiserke sliši, da je še to razpadajočo veličino ujela v zadnjem hipu: na posestvu, ki je lani prešlo v zasebne roke, bodo menda gradili nakupovalni center. Filmi so prešli v last filmskega arhiva, kostumi, rekviziti in spomini pa bodo romali na smetišče zgodovine.

Prav tako v zadnjem hipu je režiserka na film ujela zgodbo lani umrlega Aleksandra Leke Konstantinovića, moža z najdaljšim, 32 let dolgim stažem v Titovem osebnem spremstvu. Bil je Titov osebni kinooperater in mu je v njegovi rezidenci predvajal natančno 8801 film (zadnjega je moral prekiniti, ker je Tita preveč bolela noga; po tistem so ga prepeljali v Ljubljano, od koder se ni več vrnil).

Tito, filmski navdušenec
Vsi smo seveda že slišali anekdote o tem, kakšen filmofil je bil Tito, o tem, kako je vsak večer, ne glede na pozno uro, gledal filme - v Cinema Komunisto pa se pokaže tudi kot več kot "le še en filmski laik", kot človek z izjemnim občutkom za pripovedovanje zgodb in globokim razumevanjem tega, kaj vse film lahko doseže, kot človek, ki je podnevi vodil državo, ponoči pa natančno preučeval scenarije, dajal napotke in imel do filma tudi določeno kritično razdaljo. Ob prebiranju scenarija za Sutjesko (1973) je tako denimo opozoril, da Nemci vendarle ne bi smeli biti prikazani kot preveč enodimenzionalni negativci.

Sutjeska je bila obenem tisti film, za katerega je Tito - v luči silnega uspeha Bitke na Neretvi - dovolil, da sme na velikem platnu prikazati tudi njegov lik. Seveda v tem primeru izbira igralca ni bila v rokah producentov, ampak maršala samega - in odločil je, da ga bo igral Richard Burton (Elizabeth Taylor je vlogo bolničarke sicer zavrnila, a se je možu na snemanju kljub temu pridružila).

"Žurka", ki smo jo zamudili
"V to zgodbo sem vstopila kot pripadnica nove generacije jugoslovanskih filmskih ustvarjalcev z zelo nejasnimi spomini na deželo, ki ne obstaja več. Odrasli smo med ruševinami nečesa, kar nostalgično imenujemo 'zlata doba'. Zamudili smo to veliko žurko in prišli ravno ob času, ko je bilo treba plačati račune," pravi leta 1979 rojena Turajlićeva. Zato je najbrž simbolično, da se njen dokumentarec konča leta 1991, ko je bil na pragu nove vojne odpovedan nekdaj izjemno pomemben filmski festival v Pulju. Ali, kot je to lepo povzel Goran Vojnović, "ko je zmanjkalo filma, je bilo tudi z Jugoslavijo konec".

Toda bolj, ko so zlata leta Avala filma oddaljena, bolj je resnična slika o tistih časih motna. "Bojim se, da bo na koncu v spominih ljudi vse popolnoma črno-belo, bodisi kovano v zvezde ali pa popolnoma negirano."

Ana Jurc

Avala film je bil na nek način kraj, kjer se je rojevala iluzija o Jugoslaviji. To je bila moja izhodiščna točka za film, saj sem menila, da lahko porušeni filmski studio razkrije nekaj o razpadu scenografije dežele, v kateri smo živeli.

Mira Turajlić