24-letna dirigentka Negin Kpalvak, najprepoznavnejši obraz uglednega ženskega orkestra Zohra, je ob vesti, da so talibani prispeli do prestolnice, nemudoma skrila vsa glasbila, ki jih je imela doma. Časopisne izrezke, članke o njenih dosežkih in odmevnejših nastopih, je zbrala na kup in jih sežgala. "Počutila sem se obupno, kot da se spomini vsega mojega življenja sesedajo v prah," je povedala za tiskovno agencijo Reuters, ko je kot begunka našla zatočišče v ZDA. (Vkrcala se je na evakuacijski polet s skupino novinark.)

V orkestru so igrale afganistanske ženske in dekleta med 13. in 20. letom, večinoma (nekdanje) varovanke sirotišnice v Kabulu. Orkester, ki je bil ustanovljen leta 2014, je simboliziral svoboščine, ki so si jih Afganistanke izborile v dvajsetih letih, odkar so bili talibani prejšnjič na oblasti. (Orkester je bil sicer v vseh letih delovanja pogosto tarča groženj in nasprotovanja najbolj konservativne struje družbe. Številne članice so morale svoje sodelovanje skrivati pred lastnimi družinami, nasprotovali pa so jim celo nekateri mlajši Afganistanci.)

Glasbenice, ki so praviloma nosile živordeče hidžabe, so s svojim prepletom tradicionalne afganistanske glasbe in zahodnjaških klasik, izvajanih na tradicionalna glasbila, nastopale v številnih uglednih ustanovah, od opere v Sydneyju do Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu.

Pred nekaj dnevi so vojaki zabarikadirali Afganistanski nacionalni inštitut za glasbo (ANIM), kjer je imel orkester svoj čas vaje, v nekaterih delih države pa so radijske postaje od novega režima že dobile prepoved predvajanja glasbe.

"Nismo pričakovali, da se bo Afganistan kdaj vrnil v kameno dobo," je komentiral ustanovitelj Inštituta Ahmad Sarmast, ki je zbor Zohra razumel kot simbol svobode in ženskega opolnomočenja v Afganistanu, njegove glasbenice pa kot "kulturne diplomatke".

Hram glasbe sameva
Talibani na novinarska vprašanja o novem statusu in prihodnosti inštituta sicer niso odgovorili, a Sarmast je za agencijo potrdil, da se glasbenice iz strahu za svoja življenja skrivajo, drugo osebje pa nima vstopa v stavbo.

Po umiku še zadnjih tujih vojakov iz Afganistana so talibani Afganistancem (in svetu) zagotavljali, da bodo dovoljevali tako kulturno udejstvovanje kot tudi izobrazbo in službe za ženske, a vse znotraj okvirov šeriatskega prava.

Tveganja umetniškega poklica v Afganistanu
15. avgusta, preden so talibani vkorakali v Kabul, so bile glasbenice zatopljene v priprave na veliko mednarodno turnejo v oktobru. Ob vesti o poteku dogodkov so se razbežale: tiste, ki so imele prevelika in pretežka glasbila, da bi jih lahko neopazno nesle po ulici, so jih bile prisiljene pustiti na inštitutu. Sarmasta, ki se je v tem obdobju mudil v Avstraliji, so talibani menda iskali na domu in njegovo hišo tudi večkrat preiskali.

Sarmast je bil sicer ranjen v samomorilskem napadu leta 2014: napadalec se je razstrelil med predstavo v francoski šoli v Kabulu. Talibanski uporniki, ki so takrat prevzeli odgovornost za napad, so kot razlog navedli "razžalitev islamskih vrednot". Predstava je namreč tematizirala – in obsojala – prav samomorilske napade.

Glasbenice se bojijo predvsem, da bo življenje pod talibani veliko hujše od prikritih groženj in obsojanja, ki so jih bile deležne doslej. "Trepetam od strahu za svoje kolegice, saj ne moremo vedeti, kaj jih čaka," je bila iskrena 21-letna čelistka Nazira Wali, nekdanja članica orkestra, ki zdaj študira v ZDA. Od prijateljic v domovini je izvedela, da iz strahu uničujejo svoja glasbila in brišejo profile na družbenih omrežjih. "Če bodo šle stvari tako naprej, v Afganistanu ne bo nobene glasbe več."