Od neštetokrat postavljenega vprašanja o domnevni pedofiliji Woodyja Allena se marsikdo rad ogradi, češ da "nikoli ne bomo zares vedeli, kaj se je zgodilo", da je Woody "perverzen starec", njegova nekdanja partnerica Mia Farrow pa "nora lažnivka".

Še več je takih, ki hitijo argumentirati, da proti Allenu policija nikoli ni začela kazenskega pregona in da ga je poročilo kliničnih psihologov opralo vsake krivde (več o tem pozneje). Spet tretji se sklicujejo na (domnevno) nujnost "ločevanja umetnika od njegovih umetnin" in opozarjajo na to, da je Woody Allen "ne glede na vse" posnel več nesporno velikih filmov.

Sorodna novica Lahko nova serija dokončno pride do dna primeru Woody Allen?

Afera Woody Allen ni zapletena zgodba samo zato, ker je v njej toliko nasprotujočih si pričanj in različnih podatkov, pač pa tudi zato, ker v enem združuje več "žanrov": tabloidno melodramo, moralno dilemo, umetniško vrednotenje in vprašanje naših lastnih predsodkov. Dokumentarna miniserija Allen v. Farrow, ki jo podpisuje tandem Kirby Dick in Amy Herdy, na kritičen način razgali, kako (in s kakšnimi predsodki v zvezi s spolom in družbenim statusom) so mediji in sodni sistem v devetdesetih obravnavali primere spolne zlorabe. Pri tem besedo odstopa predvsem Dylan Farrow, ki je v odraslih letih svet večkrat poskušala spomniti na svojo zgodbo, a je ta dolgo – vse do razmaha gibanja MeToo – ni bil pripravljen poslušati. (Njeno odmevno izpoved leta 2014 je moral kolumnist New York Timesa objaviti na svojem blogu, ker časopis zgodbe ni bil pripravljen natisniti.)

Woody Allen in njegova žena Soon-Yi Previn z dokumentaristoma nista hotela sodelovati. Po premieri sta nadaljevanko v izjavi za javnost opisala kot "mesarjenje, posejano z neresnicami". (Seriji lahko očitamo, da na nekaterih mestih v pripoved vključi odlomke iz avtobiografije Woodyja Allena Apropos of Nothing, ki jih – v formatu avdioknjige – pripoveduje sam. Gledalec ima tako lahko občutek, da je režiser za serijo prispeval izjave, kar pa ne drži.)

Serija Allen v. Farrow ne izgublja časa z iskanjem diplomatske srednje poti. V štirih enournih epizodah naniza intervjuje s številnimi otroki iz družine Farrow, z družinskimi prijatelji, znanci, psihologi, odvetniki, tožilci in filmskimi kritiki, ki skupaj sestavljajo precej jasno tezo: na podstrešju družinske hiše v Connecticutu je Woody Allen poleti 1992 spolno zlorabil svojo sedemletno hčerko Dylan. Deklica svoje zgodbe nikoli ni spreminjala ali zanikala. Uradna policijska preiskava v Connecticutu je obrodila dovolj dokazov, da bi lahko začeli kazenski pregon proti Woodyju Allenu.

Tožilec Frank Maco nedvoumno pove, da je obstajal utemeljen sum, na podlagi katerega bi lahko izdal nalog za aretacijo. Od tega ga ni odvrnilo niti poročilo Klinike za zlorabljene otroke Yale, ki je podalo oceno, da izpoved žrtve ni verodostojna. (Ekipa s klinike Yale je deklico intervjuvala kar devetkrat v treh mesecih, kar je v nasprotju s smernicami stroke, ki narekujejo, da se z žrtvami opravi čim manj pogovorov in se tako izogne njihovi retravmatizaciji. Vsa dokumentacija o teh pogovorih je bila uničena, Dylan pa se spominja, kako naporna je bila cela izkušnja zanjo. "Če sem iste stvari ponavljala na enak način, so trdili, da govorim naučeno zgodbico. Če sem uporabila kake druge besede, so sklenili, da je moja izpoved nedosledna." V svojem poročilu so deklici pripisali težavo pri ločevanju resničnosti od fantazije, za kar ni bilo nobenega utemeljenega razloga.)

Ne, policija v Connecticutu se za pregon ni odločila zgolj in samo zato, ker je Maco vedel, da bi za uspešno obsodbo morala pred sodiščem pričati tudi Dylan sama – in ocenil je, da bi bilo to za otroka preveč travmatično. "Nikakršna kazen za Woodyja ne bi bila vredna tega, da se še dodatno kaznuje Dylan." Vse povedano seveda ni ustavilo Woodyja Allena, da ne bi – s tiskovno konferenco na stopnicah pred kliniko Yale! – razglasil, da je bil "opran krivde" oz. spoznan za nedolžnega. Še več, kot se v podobnih primerih pogosto zgodi, je sprožil celo bitko za skrbništvo nad tremi od otrok (tudi Dylan), ki jo je na sodišču izgubil. Sodnik je ocenil, da je do spolne zlorabe najverjetneje prišlo, in Allenu odrekel pravico do kakršnega koli stika s hčerko.

"Bizarne izmišljotine zavrnjene ženske"
Dokumentarec nazorno pokaže, kako zelo je kultni režiser v zadnjih treh desetletjih vplival na javni diskurz v primeru "Allen proti Farrowovi". V skoraj genialnem piarovskem obratu je Mio v intervjujih naslikal kot maščevalno, histerično furijo, zgodbo o incestu pa kot "bizarne izmišljotine zavrnjene ženske".

To je lahko naredil zato, ker je v javnosti istočsno izbruhnil še en škandal: Woody je potrdil, da se je zapletel v razmerje z eno od Miinih posvojenih hčerk, Soon-Yi Previn. Mia je afero odkrila po naključju, ko je v Woodyjevem stanovanju naletela na eksplicitne pornografske fotografije dekleta. ("Bile bi primerne za v revijo Hustler, ne Playboy.") Takrat je bila Soon-Yi v prvem letniku fakultete, a obstajajo priče, ki potrjujejo, da je dekle Woodyjevo stanovanje samo obiskovalo že veliko prej, ko je bila še v srednji šoli.

Ko se je Mia soočala z resnico o Woodyju in Soon-Yi, je Woody še vedno lahko obiskoval tri od otrok, in takrat naj bi prišlo tudi do spolne zlorabe. Mia je deklico na podlagi njene zgodbe peljala na zdravniški pregled in zdravnik je bil tisti, ki je vpletel policijo.

Mit o maščevalnih mamah, ki naščuvajo svoje otroke proti očetu
Groteskno je, da je Allen lahko svoje neprimerno razmerje s Soon-Yi uporabil kot ščit pred obtožbami, da je nadlegoval Dylan. Še več, pri svoji bitki za skrbništvo se je močno oprl na znanstveno diskreditirano teorijo "sindroma odtujitve od starša". To je predpostavka, da v boju za skrbništvo en starš pogosto naščuva otroka proti drugemu, včasih tudi z izmišljeno zgodbo o nasilju ali spolnem nadlegovanju. Richard Gardner, kvaziznanstvenik, ki je to teorijo populariziral, je trdil, da je ta starš v 90 odstotkih primerov mama – in tako patriarhatu na pladnju serviral še en priročen način, kako besede žensk odpisati kot nezanesljive, brezpredmetne.

Tudi zaradi odmevnosti Allenovega primera je danes sklicevanje na sindrom odtujitve od starša v ameriškem sistemu še vedno pogosto uporabljena taktika, pa čeprav znanstvene študije kažejo, da je v primerih, ko otroci ali najstniki obtožijo odraslega spolne zlorabe, neresničnih samo 2–9 odstotkov izpovedi.

Avtorja serije torej argumentirata, da domnevna dejanja Woodyja Allena niso prizadela samo ene družine: pronicala so v družbo in pomagala utrjevati strukture moči, ki žrtvam nasilja otežujejo pot do pomoči in do pravice.

Obsesivno vračanje k istim temam
Svojo javno podobo je Allen utrjeval tudi prek filmskega medija: njegovi protagonisti, ki jih je praviloma igral on sam, so bili nevrotični, a simpatični ljudomrzneži, ki so se tako rekoč proti svoji volji znašli v krempljih hotnih, maščevalnih in seveda neuravnovešenih žensk. Arhivsko gradivo dokazuje, kako dosledno Allen junakinje svojih filmov piše kot 17- ali 18-letnice, kot natakarice ali študentke, vedno pa z dolgimi nogami in neustavljivo privlačnostjo do starejših profesorjev, pisateljev, mentorjev ...

Nekdanja manekenka Babi Christina Engelhardt v seriji pove, da se je pri 16 letih spustila v razmerje s takrat 41-letnim Woodyjem Allenom, ki je trajalo osem let. Ta zveza naj bi navdahnila Manhattan, enega režiserjevih najslavnejših filmov. V njem 17-letna Tracy, ki jo igra 16-letna Mariel Hemingway, entuziastično skoči med rjuhe z 42-letnim protagonistom. (Mariel je povedala, da jo je režiser po koncu snemanja skušal zapeljati.) Allenovi filmi nas tako postopoma, skoraj nezavedno navajajo na zelo specifično dinamiko moči in normalizirajo razmerja, ki ne bi smela veljati za sprejemljiva.

Priročno je bilo nič vedeti
V luči vsega, kar je v zadnjih letih dosegla iniciativa MeToo, je skoraj bizarno opazovati (ne tako zelo stare) arhivske posnetke, ki nas spomnijo, kako se je do neprijetnega vprašanja opredelil Hollywood. Na kratko: nikomur ni bilo pretirano mar, dokler je Woody industriji prinašal kupe denarja. (Mia Farrow, po drugi plati, v Hollywoodu ni več dobivala vlog: filme je snemala predvsem v Evropi.) Še leta 2014 se je zbrana filmska smetana s stoječimi ovacijami poklonila režiserjevi nagradi za življenjsko delo na podelitvi zlatih globusov.

Sorodna novica Deževen dan v New Yorku

V zvezde ga ni kovala samo dolgoletna sodelavka in prijateljica Diane Keaton, pač pa cela vrsta težkokategornikov, ki so jim vloge v Allenovih filmih prinesle ugled in nagrade. Penelope Cruz se je z oskarjem v rokah režiserju zahvalila za "ustvarjanje močnih ženskih likov", Cate Blanchett, ki je za Otožno Jasmine prav tako dobila najvišjo lovoriko industrije, je na rdeči preprogi vprašanje spolne zlorabe odpisala kot "družinsko zadevo". Nič bolje se ni odrezala mlajša generacija: z Allenom so pri njegovih novejših filmih sodelovali Selena Gomez, Timothée Chalamet, Elle Fanning, Miley Cyrus in drugi. Nekatere med njimi je sicer pozneje zelo javno streznil glas vesti in so svoje honorarje namenili v dobrodelne namene, pa tudi Allenova matrica večno iste zgodbe o starejšem moškem in mladem dekletu počasi izgublja svoj sijaj: Deževni dan v New Yorku (2019) v ZDA ni dobil redne distribucije (v Evropi očitno nihče ni imel tovrstnih pomislekov). Pomenljivo je, da je javnost velikokrat premogla več gneva in ogorčenja do igralk, ki so delale z Woodyjem Allenom, kot do Allena samega.

Obstaja tudi druga plat zgodbe?
Po predvajanju pričujoče miniserije seveda ni manjkalo prispevkov, ki so hiteli izpostavljati "drugo stran", iskati zamolčane plati zgodbe in njene domnevne nedoslednosti; ugledne publikacije so Dicka in Herdy obtožile propagande in aktivizma na škodo novinarske verodostojnosti.

Debate, ki pod drobnogled postavijo metode dokumentaristov, so legitimen del vsakega uravnoteženega diskurza. Prav tako obstajajo tehtni sestavki, ki so kritični do številnih posvojitev Mie Farrow: v svojem življenju je bila mama 14 otrokom, 4 biološkim in 10 posvojenim. Nikomur ne bi koristilo zatiskanje oči pred navedbami, da so bili odnosi Mie Farrow z nekaterimi njenimi posvojenci vse prej kot idilični. Trije od njenih posvojenih otrok so umrli: Thaddeus, ki ga serija niti ne omeni, si je leta 2011 denimo vzel življenje.

A nobena od teh stvari ne dokazuje, da je zgodba Dylan Farrow izmišljena. Res je lahko oboje naenkrat: Mia Farrow je imela sporen, ne nujno etičen pristop k širjenju družine, Woody Allen pa je pedofil in spolni plenilec. To nista dve "plati medalje" ali strani tehtnice, ki bi se medsebojno razveljavili. To ni ista kategorija zločinskosti.

Kadar žrtve spolnih zlorab in nasilja spregovorijo o svojih izkušnjah, so njihove zgodbe za družbo dragocene, ker odpirajo težke pogovore in javno izpostavljajo vprašanja, ki smo jih prej pometali pod preprogo. A po tridesetih letih pretresanja primera Dylan Farrow morda ni čas, da se tovrstne debate začenjajo – morale bi že obroditi sadove. Če ne drugače, vsaj v obliki ugotovitve, da je bilo vedno lažje odvrniti pogled in se zanašati na "dvom", kot pa priznati, da so tudi genialni umetniki, celo taki prisrčni nevrotiki, s katerimi se lahko poistovetimo, sposobni neizrekljivih grozot.

Kritičarka literarne revije The Paris Review Claire Dederer dilemo umetnik/človek razreši takole: "Kdor o Woodyju Allenu piše na ne preveč naklonjen način, pogosto naleti na odziv, zlasti od moških oboževalcev, ki postavlja pod vprašaj celotno tezo, da je Woodyjevo delo mogoče kritizirati z biografskega vidika. A mislim, da priznanje biografskega elementa in uživanje v umetninah še naprej pravzaprav predstavlja močnejši argument za trajnost, lepoto in pomen umetnosti kot pa pretvarjanje, da biografija nima nobene zveze z umetnostjo." Pomirite se torej: nihče vam noče vzeti Annie Hall in Manhattna ter ju izbrisati iz kanona svetovnega filma. A priznajmo si, da nam je Woody neštetokrat pokazal, kdo je – le verjeti mu nismo hoteli.

Ocena: 4,5.