Cal McAffrey (Russell Crowe) je star in prekaljen novinarski maček, ki dela pri Washington Globu. Internet je zanj nujno zlo, računalniška tehnologija pa zgolj sekundarno orodje. Je tipični predstavnik stare šole, raziskovalni novinar na terenu, ki bi lahko brez težav zaigral v vlogi Boba Woodwarda ali Carla Bernsteina iz Vseh predsednikovih mož.

Prodor elektronske tehnologije
A njegova okolica se je spremenila, saj se je vonj po 70. že zdavnaj izgubil. Sedanjost je bolj kot kadar koli prej prepletena s pomenom finančnih vložkov, kredibilne in preverjene zgodbe niso več pomembne, pomembne so le tiste "novice", ki obračajo in vračajo denar. Da ne govorim niti o elektronskih medijih, ki postajajo "nujno zlo" in realnost največjih časopisnih znamk. Vključno z Globom.

Par z novim nasprotjem
Če smo pred desetletji v detektivkah opazovali dihotomne pare temnopolt-belopolt (Smrtnonosno orožje, Miami Vice ...), izkušen-neizkušen (Umazani Harry) ali celo obe komponenti (Sedem), imamo v Državniških igrah moderno in aktualno novinarsko razmerje: časopisni novinar in elektronski novinar. McAffrey preizkuje tri navidez nepovezane umore, v katere je posredno vpleten tudi njegov nekdanji prijatelj kongresnik Stephen Collins (Ben Affleck). Pri zgodbi mu pomaga mlada Della Frye (Rachel McAdams), ki pri Globu dela kot popularna blogarka.

Collins vodi preiskovalno komisijo, ki koplje po vojaškem podjetju PointCorp, ki naj bi z različnimi posli v Afganistanu in Iraku služila milijone. Na začetku zgodbe v nepojasnjenih okoliščinah v metroju umre njegova glavna raziskovalka Sonya, za katero se izkaže, da je ljubimkala s Collinsom. Ta pa je poročen z nekdanjim dekletom McAffreyja (Robin Wright Penn).

Kakšna je povezava med politiko in mediji?
Se sliši zapleteno? Niti ni, to je le začetek zgodbe. Državniške igre v duhu že prej omenjenih Vseh predsednikovih mož elegantno prepletajo tako medije kot politiko ter odpirajo prastaro vprašanje: Koliko politike je v medijih in koliko medijev v politiki. Dogajanje je izredno hitro, dinamično in kohezivno. V dveh urah vidimo kar nekaj preobratov, ki stojijo na mestu, tako nismo priča negaciji logike prejšnjih dogodkov, kar se prepogosto zgodi filmom, ki pretiravajo s številnimi preobrati za vsako ceno.

Čeprav cela zgodba stoji od glave do peta, celoten občutek nekoliko skazi le konec, ki se zdi nekoliko preprosto izpeljan. Zelo dober vtis pusti predvsem večdimenzionalni portret McAffreyja. Za to je poskrbel tako Russell Crowe kot ustvarjalci filma z majhnimi, a zgovornimi podrobnostmi, ki pričajo o njegovem karakterju (recimo oblika kozarcev, ki jih ima v svojem stanovanju, urejenost stanovanja ...), odnosu do sveta in svojega posla.