No, liki in teme, ki se jih Burton v svoji več kot tridesetletni režijski karieri loteva, so res raznovrstni: od pustolovskega prvenca o ukradenem kolesu do resnično ekscentričnih vampirjev, ki se mu sicer niso najbolje posrečili, vse pa zaznamuje prav posebna ljubezen do drugačnega, nenavadnega, do resnično čudaškega. Burtona na nekakšen rahlo perverzen voajerski način zanima, kam vse bi človeka odpeljala njegova domišljija, če bi ji res dali krila, ji pustili prosto pot, se požvižgali na družbena pravila ... Če bi si dovolili biti vsaj pol tako nenavadni, kot so otroci v domu gospodične Peregrine.

Čeprav najnovejši Burtonov celovečerni film, ki te dni vabi tudi v naše kinematografe, idejno res nekoliko spominja na Bradavičarko Harryja Potterja in čeprav se po spletu kar vrstijo očitki, da je Burton premalo zvesto sledil izjemno uspešni knjižni predlogi, pa filmu kot takemu pravzaprav nič ne manjka. Napetost v filmski pripovedi, ki kljub sprva precej zapleteni logiki časovnih preskokov teče povsem razumljivo in smiselno, se dramaturško natančno stopnjuje, pri tem si Burton vzame čas in svojega protagonista Jaka – in s tem gledalca – postopno vodi skozi pasti morebitnega nerazumevanja in se tako spretno izogne nepotrebnemu pojasnjevanju ali razlaganju.

Zgodba Doma gospodične Peregrine za nenavadne otroke je seveda nenavadna. Ko šestnajstletnemu Jaku v hudo čudnih okoliščinah nenadoma umre dedek, na katerega je bil močno navezan, se Jake na zadnjo dedkovo željo odpravi na velški otok, da bi poiskal nekakšno prastaro sirotišnico, ki jo vodi gospodična Peregrine. Seveda dedku nihče ne verjame, a Jake vztraja in čarobni dom z vsemi njegovimi čudaškimi prebivalci tudi najde. Takrat pa se prava pustolovščina, ki se domiselno poigrava s percepcijo časa in gledalca vodi čez rob domišljije, šele začne ...

Gaja Pöschl, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).