Izganjalke duhov so zagotovo odličen pokazatelj, da politična korektnost tudi leta 2016 še zdaleč ni nekaj odvečnega in preživetega. Foto: Con film/Kolosej
Izganjalke duhov so zagotovo odličen pokazatelj, da politična korektnost tudi leta 2016 še zdaleč ni nekaj odvečnega in preživetega. Foto: Con film/Kolosej
Izganjalci duhov
Gre za povsem simpatično, čeprav nekoliko predolgo in deloma razvlečeno komedijo, v kateri nastopajo štiri – v tem trenutku verjetno najboljše – ameriške komičarke. Foto: Con film/Kolosej
Izganjalci duhov
Kritik je bil deležen tudi lik Leslie Jones, edine temnopolte igralke v filmu, ki naj bi utelešal stereotipne rasistične predstave o Afroameričanih. Foto: Con film/Kolosej
Izganjalci duhov
Med ogledom se celo zavemo, da je to morda prvič, ko v filmu vidimo nastopiti več kot eno – celo tri ali štiri – like akademičark skupaj. Foto: Con film/Kolosej

Najverjetnejša razlaga tega protislovja je, da slovenski distributer s prevodom ni želel odvrniti občinstva. Precej kočljivejše vprašanje pa je, ali gre pri tem samo za ohranjanje enotnega imena franšize ali za strah, da bi prevod v žensko obliko – v Izganjalke, torej - utegnil del občinstva odvrniti od ogleda.

Te dileme izvirni angleški naslov seveda ne pozna – to pa še ne pomeni, da nadnaravna komedija pod režijsko taktirko Paula Feiga ni imela podobnih težav tudi drugod. Projekt je bil tarča kritik že dve leti pred premiero, ko je bila ženska zasedba filma na družbenih omrežjih priljubljena tarča mizoginih in protifeminističnih komentarjev. Težave so se nadaljevale z napovednikom, ki je bil maja letos na YouTubu najslabše ocenjeni filmski napovednik. Kritik je bil deležen tudi lik Leslie Jones, edine temnopolte igralke v filmu, ki naj bi utelešal stereotipne rasistične predstave o Afroameričanih.

Tako kot je to pri filmih, nad katerimi so vsi navdušeni ali nad katerimi se vsi zgražajo, običajno, je tudi pri Izganjalkah duhov ves cirkus nekoliko pretiran. Gre za popolnoma simpatično, čeprav nekoliko predolgo in deloma razvlečeno komedijo, v kateri nastopajo štiri – v tem trenutku verjetno najboljše – ameriške komičarke (Kristen Wiig, Melissa McCarthy, Kate McKinnon in Leslie Jones), ki poskrbijo, da so Izganjalke duhov konsistentno duhovit film, čeprav se ves čas zdi, da bi režiser in scenarist njihovo nadarjenost lahko morda še bolje izkoristil, če bi jim pustil več svobode. Izganjalke duhov delujejo tudi metabesedilno: na svoji spletni strani tako junakinje dobivajo komentarje, da "babe že ne bodo lovile duhov", za kratek čas pa se v filmu pojavita tudi izganjalca iz prvih dveh filmov iz franšize, Bill Murray in Dan Aykroyd.

Vendar je morda še pomembneje to, da v vlogi doktorice fizike na koncu nastopi Jamie Lee Curtis: skupaj z večino drugih žensk v prvih Izganjalcih duhov je bila namreč omejena na vlogo vreščečega spolnega objekta, ki ga moški junaki bodisi rešujejo bodisi zapeljujejo in slačijo s pogledom – včasih pa tudi vse troje hkrati.

Čeprav za film še zdaleč ni dovolj, da je samo politično korekten, so Izganjalke duhov zagotovo odličen kazalnik, da politična korektnost tudi leta 2016 še zdaleč ni nekaj odvečnega in preživetega: lik Kate McKinnon je (vsaj v mainstreamovskem filmu) prvi ženski lik nore profesorice, čeprav smo moških različic istega videli že nešteto. Izganjalke duhov so še vedno eden redkih filmov, v katerih ženskam ni treba nemočno čakati na pomoč ali pa se zadržano braniti, temveč jim je dovoljeno, da postanejo akcijske junakinje z lastno zgodbo. Med ogledom se celo zavemo, da je to morda prvič, ko v filmu vidimo nastopiti več kot eno – celo tri ali štiri – like akademičark skupaj. Še več, te imajo lastno pripoved, ki zadeva njihovo delo in ambicije, ne pa ljubezensko zvezo. In navsezadnje, če se vrnemo k slovenskemu predvajanju filma: v Koloseju je na promocijskem plakatu za Izganjalke duhov, vidnem tik ob vhodu, fotografija Chrisa Hemswortha, možatega filmskega zvezdnika iz Marvelove superherojske franšize Maščevalci, ki v Izganjalkah duhov igra stranski lik tajnika. Plakati, ki kažejo glavne junakinje, so vidni šele zadaj, na drugi strani. Očitno smo od enakosti spolov tudi v zabavni industriji res še daleč.

Tina Poglajen, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).