Kaj se zgodi, ko se mit lepega in dobrega zruši v resničnost življenja uličnih otrok? Seveda za sporočilo takšne vsebine ni primerna niti fikcija niti klasični dokumentarni film, ki vsak na svoj način prirejata odsev realnega. Za kaj takšnega je najprimernejši observacijski film. In prav takšen je film Khatte – Izbira svobode Miha Mohoriča.

Gre za povzetek štiriletnega snemanja skupine otrok na ulicah Katmanduja, pri čemer Mohorič poskuša zajeti presečišče med posamezniki in družbo, spregovoriti o interakciji posameznika in ustanov v določenem kulturnem okolju. Sprašuje se o tem, ali je sožitje sploh mogoče ali pa gre morda za izkoriščanje človeške bede v dobrodelne namene. Grozljivo je spoznanje, ki potrjuje prav to.

Film, s kolikor sta mogoči objektivna fotografija in montaža, spremlja skupino uličnih otrok – se pravi najnižjo možno kasto, kar beseda khatte tudi pomeni. Prikaže daljše časovno obdobje, v katerem te otroke skušajo potegniti iz brezna razne institucije, predvsem nevladne organizacije, ki zbirajo za svojo dejavnost sredstva na podlagi števila otrok, za katere skrbijo. Metode njihovega dela pa očitno niso primerne niti po strokovni niti po človeški plati, zato se ti otroci vračajo spet na ulico, kjer imajo svojo svobodo, družbo in razne vrste opojnih snovi. Dolgotrajno druženje avtorja z njimi je pripomoglo k temu, da na platnu vidimo naravno obnašanje teh otrok, ki prav zaradi avtorjevega človeškega odnosa do njih odprejo svojo dušo in povejo o vzrokih za bivanje na ulici in o tem, kaj so zanje resnične vrednote.

Zaslutimo ne le, da so postopki dela institucij popolnoma zgrešeni, ampak tudi to, da posamezniki izkoriščajo revščino nekaterih za svoj posel.

Za fasado veličastnih gora in starodavnih templjev tako najdemo eno najrevnejših dežel na svetu, kjer ulične otroke spreminjajo v fotografije v komercialnih brošurah. Hudo je, če se otroci tega zavedajo in namesto človeške topline prejemajo darove neoliberalistične ekonomije.

Film se sicer izogne obsodbam, pa tudi glasbenemu ozadju, ki bi omehčal ostro temo. Na neki nerazložljiv način doseže svojevrstno poetiko otroške duše, ki jo za vogalom čaka smrtni udarec. Vzdušje je skoraj hipnotično, bistvo resničnosti pa postaja definicija samega filma. Film je spremno gradivo k magistrski nalogi, v kateri Miha Mohorič v vsestranskem obsegu obravnava tisti obraz nevladnih organizacij, o katerem se nas večina do zdaj še ni spraševala.

Neva Mužič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).

Celotni oddaji Gremo v kino prisluhnite spodaj: