Najbrž se marsikdo izmed nas še dobro spomni, kako je v zgodnji mladosti doma potožil, da ga ta ali oni v šoli nesramno zbada, cuka in mu sploh izredno nagaja, pa so ga starši odpravili z najbolj nemogočo trditvijo: Daj mir, to je zato, ker si mu (ali ji) všeč? Precej nezaslišan odgovor za mulca na začetku pubertete, ampak v večini primerov je zadel žebljico na glavico, pa če smo si bili pripravljeni priznati ali pa ne.

Točno s takim priznanjem, sicer pri nekoliko starejših, a zato nič manj negotovih najstnikih, se ukvarja tudi film Ko imaš 17 let francoskega režiserja Andréja Téchinéja in soscenaristke Céline Sciamma, ki sta s prvim medsebojnim sodelovanjem še nadgradila svoje dosedanje raziskovanje te zahtevne teme.

Téchiné, sicer nekdanji filmski kritik, ki je posnel že več kot dvajset celovečernih filmov, velja za enega ključnih predstavnikov drugega vala francoske kinematografije, Céline Sciamma, filmska ustvarjalka mlajše generacije, pa je odraščanje postavila v središče vseh svojih režijskih pustolovščin – nazadnje v filmih Banda punc in Pobalinka, ki sta bila tudi na sporedu naših kinematografov.

Film Ko imaš 17 let se teme odraščanja, ki je seveda neločljivo povezana s spolnostjo, loteva na intimno čustveni ravni, čeprav oba glavna lika, tako razvajeni mamin sinko Damien kot njegovo značajsko nasprotje, sošolec Tom, zares začneta dojemati in spoznavati sama sebe šele v odnosu do drugega in v različnih, popolnoma življenjsko zasnovanih okoliščinah.

Posebni odliki tega tu in tam krutega, čeprav hkrati tudi neverjetno nežnega filma, sta čas, ki so ga ustvarjalci dali situacijam, da so same dozorele, in osredotočanje le na glavna junaka, s čimer so se spretno izognili tako nepotrebnim družbenim pritiskom kot poveličevanju teme istospolnosti. Kot bi hoteli reči: ljubezen je univerzalna, individualna in unikatna, vse preostalo filozofiranje v zvezi s tem je odveč. Pa še res je.

Gaja Pöschl, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).