Po eni strani nam rezultati številnih analiz priljubljenosti posameznih žanrov nedvoumno kažejo, da je romantična komedija za sodobnega gledalca eden od bolj priljubljenih žanrov. Toda po drugi strani ta žanr večina gledalcev podcenjuje, zdi se jim površen, izumetničen. Skratka žanr nižje kategorije, ki se posveča temam ljubezni in romance, namenjen pa naj bi bil predvsem ženskemu delu občinstva. Toda ali temu žanru ne delamo krivice? Pozabljamo namreč, da so v njem številna odlična dela ¬– eden največjih mojstrov romantične komedije je Ernst Lubitsch, ki se je s posameznimi deli, na primer z Ninočko iz leta 1939 ali s filmom Nebo lahko počaka iz leta 1943, za vedno vpisal v zgodovino filma. Opraviti imamo z raznolikim žanrom, ki je v svojem razvoju izoblikoval različne podžanre. Te so zastopali avtorji, kot so Franck Capra, Preston Sturges in Billy Wilder in njihova dela imajo močan družbenokritični naboj.

Sodobni avtorji, ki ustvarjajo v tem žanru, pa so, kot se zdi, nekako zaspali in njegove konvencije razumejo preveč dobesedno. Nov dokaz tega je belgijska romantična komedija Let domov Dominiqua Deruddera. Škoda, saj ima delo zanimiv nastavek, s katerimi bi Deruddere lahko nadaljeval prej omenjeno družbenokritično tradicijo romantične komedije. Toda avtor je že v izhodišču naredil temeljno napako, ki to preprosto onemogoči: svoje zgodbe ni jemal resno. Kakor da bi tudi sam podlegel predsodkom, ki spremljajo ta žanr, kar je za avtorja njegovega kova težko razumljivo. Čeprav je res, da ne gre za posebej uveljavljenega evropskega cineasta, pa se je Deruddere s svojim prejšnjim filmom Vsi smo slavni iz leta 2000 vpisal med velike avtorje. Z njim si je prislužil tudi nominacijo za tujejezičnega oskarja.

A tokrat svoje zgodbe – o mladem povzpetnežu, čudežnem dečku Wall Streeta oziroma investicijskega bančništva, ki se za bajno bogato stranko svoje družbe, bližnjevzhodnega šejka, odpravi v Belgijo, da bi tam nabavil prvaka med tekmovalnimi golobi ter se pri tem zaljubi v vnukinjo lastnika tega goloba – Deruddere preprosto ni vzel dovolj resno. Zgodba namreč med drugim domiselno vpelje razmislek o tem, kako veliki nadnacionalni in brezimni korporacijski kapital uničuje tradicijo v lokalnih okoljih, kar je vsekakor aktualna in nadvse zanimiva tema. A kaj, ko se je režiser posvetil samo ljubezenskemu razmerju med mladim povzpetnežem in belgijskim dekletom. To je oblekel že v skoraj karikirano pravljično preobleko in s tem izničil resnost vseh drugih razmislekov, ki jih ponuja njegovo delo. Tako celota izzveni kot poceni moralka o zlobnem svetu kapitala, ki ne premore ne morale ne občečloveških vrednot in ki lomasti po s tradicijami bogatem lokalnem okolju. Je moralka o brezkompromisni korporativni logiki, ki se ji lahko s svojo čistostjo upre le ljubezen. Morda je bilo na papirju vse to – in dejstvo, da je vlogo mladeniča zaupal vročemu Jamieju Dornanu – videti še do neke mere zanimivo, a realizacija filma je cenena, naivna in vse preveč oddaljena od resničnega sveta. Žal, a videti je, da bo morala romantična komedija na svojega rešitelja še malce počakati.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).