Namreč, že samo po tem, kako vztrajno, brezkompromisno, že skoraj tako trmasto kot kaka istrska mula, je sledil svoji izrazito svojski, od vsega, kar se je dogajalo v sodobnem slovenskem filmu tako drugačni, edinstveni in do zadnjega diha nekonvencionalni avtorski viziji, mu v kontekstu domače kinematografije preprosto ni para. Tako je na svoji "filmski" poti ustvaril opus, ki je izrazito raznovrsten, heterogen, ki sega od eksperimenta do komplimenta (njegov poklon tistim sooblikovalcem slovenske kulturne tradicije, ki so ga tako ali drugačne, osebno ali ustvarjalno zaznamovali), a ki je hkrati tudi osupljivo homogen in dosleden.

Tisto, kar ga vzpostavlja kot takega, kar znotraj korpusa njegovih del učinkuje kot nekakšno vezivo, kot nezaustavljiva centripetalna, sredotežna sila, pa je njegovo neomajno, skoraj religiozno prepričanje, da lahko filmske podobe spregovorijo o tistem, kar je neizrekljivo. Zdi se, da je za Škafarja to edina resnica filma, tisto, kar ga temeljno opredeljuje, medtem ko so zanj tradicionalne opredelitve, klasične konvencije filma, od formalnih klasifikacij do pripovednih pravil, povsem irelevantne. O tem zgovorno priča njegov opus, prek katerega lahko sledimo, kako so formalne in vsebinske opredelitve pri njem vse bolj izgubljale pomen. Če kaj, potem je za njegova filmska dela značilna neka temeljna odprtost, in sicer tako na formalni – razlikovanje med igranim in dokumentarnim filmom je pri njem izgubilo vsak pomen – kot tudi na vsebinski ravni. O tem ne nazadnje pričajo tudi naslovi njegovih del, kjer imamo opraviti z nekimi občimi, primarnimi, skoraj arhetipskimi podobami, liki – Otroci, Oča, Mama.

In prav Mama, film, ki je svetovno premiero doživel v Rotterdamu, te dni pa smo si ga lahko ogledali v ljubljanskem Kinodvoru (pozneje bo na ogled po kinematografih art kino mreže), je njegovo zadnje delo. Film, za katerega bi lahko rekli, da je značilno škafarjanski (prepričan sem, da bo nekoč ta opredelitev postala tako samoumevna, kot je danes izraz cankarjanski), a hkrati tudi – vsaj v določenem pogledu – nekako drugačen od vsega, kar smo od Vlada pričakovali. In prav to je tisto, kar me je pri njem še najbolj vznemirilo. Še toliko bolj, ker gre po drugi strani za delo, v katerega je Vlado vključil še največ intimnega do zdaj, ki ga sam vidim celo kot nekakšen Vladov poklon "stvarem, ki jih ima rad", od slovenske zborovske glasbe, prek Prousta in haikujev, do Joninega slikarskega sveta. Kaj je torej to, kar je v delu, ki nam ga nekateri s filmoma Otroci in Oča predstavljajo kot zaključni del trilogije (sam v njem kot bolj organski del namesto Otrok vidim film Deklica in drevo)? Še vedno imamo opraviti z izrazito odprtim delom, tako v formalnem pogledu – Vlado se z opredelitvami dokumentarnosti in fikcije ne pusti omejevati – kot tudi v vsebinskem pogledu (o kom pravzaprav govori film, o mami, o njenem odnosu s hčerko, o osamljenosti, odvisnosti?), z delom, ki je sestavljeno iz množice impresij, drobnih misli in podob.

A hkrati nam prinaša tudi neko premišljenost, neko zavestno gradnjo, ki je pri Vladu sicer nismo ravno poznali. Spomnimo se samo prizora, ko mama (ki jo izvrstno utelesi Nataša Tič Ralijan) vstopi v kuhinjo in si začne ogledovati stare fotografije: v roke vzame eno, družinsko, nato še drugo, znova družinsko, v kateri je lik matere izpostavljen, in ko naredi še korak naprej, v oknu nenadoma zagleda svojo podobo, podobo zaskrbljene, ljubeče in bolečine polne mame. A čeprav v tem pogledu Mama nekako izstopa iz vsega, kar je Vlado do zdaj naredil, pa v tem trenutku lahko vidimo tudi avtorjev korak naprej, korak, s katerim Vlado avtorsko raste in za katerega sem prepričan, da nas bo še večkrat prijetno presenetil in nagradil.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).

Napovednik filma Mama:

Posnetek oddaje Gremo v kino: