Če niste študirali angleške književnosti, o Mary Shelley najbrž veste le peščico stvari: napisala je Frankensteina, gotsko pripoved o bitju brez imena, ki je v zadnjih 200 letih doživela skoraj nešteto interpretacij in adaptacij. Vemo, da je bila del druščine, zbrane okrog karizmatičnega, velikopoteznega lorda Byrona, in vemo, da je svojega moža, slavnega pesnika Percyja Byssha Shelleya, ljubila tako krčevito, da je po njegovi prezgodnji smrti shranila pokojnikovo srce, zavito v rokopis njegove poezije. Film Haife Al Mansour bo po biografski plati zapolnil nekatere vrzeli - a vseeno pri gledalcu pusti občutek, da še vedno ne pozna cele zgodbe.

Izbira režiserke je na neki način vseeno logična: Haifaa Al Mansour ni bila samo prva ženska v Savdski Arabiji, ki je v tej deželi režirala celovečerec; njeno Zeleno kolo (2012) odpira vprašanje enakopravnosti v skrajno mačistični družbi, vpelje pa ga z likom desetletne deklice, ki si drzne uresničiti svoje sanje o tem, da bi vozila kolo. Dalo bi se najti vzporednice z usodo Mary Shelley, ki je v konservativnem Londonu 19. stoletja z rokopisom zgodbe o Frankensteinu naletela na nejevero in odpor predvsem zato, ker je bila ženska. (Teme, ki se odmikajo od lahkotnih ljubezenskih zapletov, dami pač ne pritičejo.)

Filmsko Mary Wollstonecraft Goodwin (Elle Fanning) spoznamo kot nadobudno šestnajstletnico, hčerko dveh uglednih pisateljev, ki sta svoj čas škandalizirala okolico s svojim svobodnjaškim življenjem. Čeprav odrašča pod okriljem hladne in zategnjene mačehe, tudi Mary svoje poslanstvo vidi v rušenju družbenih norm in konvencij. Ko se zaljubi v mladega romantičnega pesnika, takrat še neznanega Shelleyja (Douglas Booth), se zaljubi na smrt - ne odvrne je niti spoznanje, da je mladenič že poročen. Upre se željam svojega ljubljenega očeta in pobegne s Shelleyjem; njuno viharno, razočaranj in izdaj polno razmerje je porodilo slavni roman.

Mary Shelley v prvi tretjini zavzame ton klasične BBC-jeve kostumske drame: svojeglavi mladi sestri živita bolj ali manj brezskrbno, dokler eni glave ne zmeša namrgoden, skrivnosten lepotec.

A če smo pri Jane Austen lahko vedeli, da bo na koncu vsaka protagonistka našla svojega Darcyja in mesto pod soncem, pa Maryjina zgodba takega zagotovila srečnega konca nima. Nasprotno: čeprav režiserka očitno zavzema položaj feministične kritike družbe, je težko gledati, kako Mary znova in znova kloni pod psihičnim mučenjem moškega, ki je že na samem začetku pokazal, da je sposoben zapustiti ženo in otroka, ki sta bila odvisna od njega. Ko ti nekdo pokaže, kakšen je, mu verjemi že v prvo - škoda, da si Mary ni mogla pomagati s slavnim citatom Maye Angelou. (Ne spomnim se filma, ki bi bolj nazorno pokazal, da je bila tudi uporniška mladina prve polovice 19. stoletja sposobna precejšnjega razvrata. Načnemo celo vprašanje odprtega zakona, a moralna tehtnica vsevednega pripovedovalca se očitno nagiba v korist tradicionalnejših vrednot.)

Iluzorno je pričakovati, da se bo proagonistka lahko izvlekla iz primeža sebičnega, neodgovornega partnerja, in zgodba v sklepni etapi zapade v morečo enoličnost. Shelley vara, laže, trmari in se prilizuje - sprva je njuno dinamiko gledati težko, nato le še utrujajoče. (Douglas Booth je čudovit izbran za vlogo peklenščka z angelskim obrazom.) Njen priimek je zapisan že v naslovu: čeprav na tej točki sploh nista poročena, je jasno, da je Mary za vedno povezana s svojim Shelleyjem.

Filmski portret Mary Shelley bi - tako kot trupla, ki so jih čarovniki njenega časa "reanimirali" na odru - potreboval sunek energije. Konec koncev se na obrobju pisateljičine zgodbe izrisuje ena najbolj telegeničnih pošasti v zgodovini književnosti, Haifaa Al Mansour pa se zadovolji s tem, da nam ponudi celo serijo kadrov protagonistke, zgrbljene nad prazno polo papirja, in kilometre njenega nasnetega monologa. (Spet smo pri stari težavi, da je ustvarjalni proces pesnikov in pisateljev pač težko upodobiti na filmu.)

Da bi poudaril vzporednice med pisateljico in njenim delom, se direktor fotografije David Ungaro močno nasloni na elemente grozljivih pravljic: nevihtne noči, pokopališča in morbidni detajli so prisotni v skoraj vsakem kadru; k vzdušju pripomore tudi glasbena podlaga Amelie Warner.

Zgodba nastanka romana Frankenstein je zgodba o ženski, ki je neizmerno trpela, a na koncu svoje muke pregnetla in preobrazila v umetnost. Kaj nam torej v resnici sporoča ekranizacija, ki se podrobno, skoraj obsesivno posveča njenim mukam, nato pa praktično preskoči magijo ustvarjalnega procesa? Diskriminacija, ki jo je Mary doživljala zaradi ustroja časa, v katerem je živela, je fascinantna, a premalo razdelana tema, pa čeprav je film s svojo dveurno minutažo vse prej kot bežna skica.

Ocena: 3+; piše Ana Jurc