Drugi del filma ne upraviči visokih pričakovanj, ki jih je začrtal prvi. Si pa trenutno lahko še oba ogledate na rednem sporedu slovenskih kinematografov. Foto: Kolosej
Drugi del filma ne upraviči visokih pričakovanj, ki jih je začrtal prvi. Si pa trenutno lahko še oba ogledate na rednem sporedu slovenskih kinematografov. Foto: Kolosej
Pesem z uvodno in sklepno špico uokvirjata dve pesmi: Führe Mich (Rammstein) in Hendrixova Hey Joe. Ker von Trier ni mogel dobiti pravic za uporabo izvirne različice, je sklepno pesem zanj odpela Charlotte Gainsbourg. Foto: Kolosej
Joejino vztrajanje pri lastnih željah - za svoje "razmerje" z anonimnim dominusom(?) je pripraljena žrtvovati tako svojega moža kot tudi zakon - ji prinese samo trpljenje in izgubo. Foto: Kolosej
Nimfomanka je seveda razmislek o naravi človeškega poželenja - pa tudi o nenasitnosti naših apetitov, medsebojni povezanosti (zamenljivosti?) življenja, umetnosti in znanosti, o stremenju k lastnim ciljem, ne glede na norme in obsojanje družbe. Foto: Kolosej
Če vas zanima samo zaradi napovedovane eksplicitnosti, ga lahko preskočite: manj erotičen film o spolnosti boste težko našli. Foto: Kolosej

"Zdi se, kot da vsega skupaj ne jemlješ resno." Pa nas jemlje resno von Trier?

Začnimo, kot film, in medias res. Na koncu prvega dela smo Joe (v drugem filmu jo igra le še Charlotte Gainsborough) pustili na razpotju: dobila je moškega, ki ga je hotela celo življenje, in "izgubila" svoj orgazem.

Preberite še recenzijo:
Nimfomanka - 1. del


Če je naša protagonistka v mladosti iskala izpolnitev v kopičenju in izmenjevanju številnih partnerjev, se v odraslih letih začne užitku približevati skozi bolečino. Materinstvo, ljubezen, bližina - nič ne zdrži boja z Joejino nezadovolj(e)nostjo in globokim sovraštvom do sebe, ki ju hrani skozi telesno trpljenje. Globlje kot tone, hitreje se iz filma umika tisti črni, subverzivni smisel za humor, ki je zaznamoval prvo polovico (poblisk sarkastične lahkotnosti je na primer v njenem obisku terapevtske skupine za odvisnike od seksa, po katerem je jasno, da Joe ni tip za skesano pohlevnost).

Iz izvotljenega zakona z Jeromom (Shia LaBoeuf) se na lovu za izgubljenim občutkom naslade zateče k poklicnemu sadistu (Jamie Bell), ki naj bi jo z jahalnim bičem in vrvmi zbudil nazaj v življenje. (Pri tem ne pričakujte prizorov nežnega, seksi šeškanja, pač pa brutalno mrcvarjenje gole kože; z mešanjem bolečine in spolnosti gre von Trier skoraj tako daleč kot v razvpitem Antikristu.) "Zapolni moje luknje," dahne Joe in jasno je, da govori tudi o luknjah, ki zevata v njenem srcu in duši. Da je vse skupaj ganljivo in ni le krvava (s)eksploatacija, ima velike zasluge Charlotte Gainsborough, ki se v svojem tretjem sodelovanju z režiserjem ne boji iti do konca, obenem pa svoj lik jemlje popolnoma resno.

Veliko manj posrečena je Joejina epizoda z dvema Afričanoma, ki ju opazi pod svojim oknom in ju s pomočjo tolmača povabi v spalnico. Tam se položaj iz klasične pornografske iztočnice prevesi v politično nekorekten, z rasnimi stereotipi o obdarjenosti podčrtan skeč, ki je (tokrat popolnoma očiten) dvignjen sredinec filmskim eminencam, ki so von Trierja zaradi njegovih neumestnih izjav (po njegovo: ker stvari imenuje z njihovim pravim imenom) izgnale iz Cannesa.

Jasno je bilo, da bo Joejino raziskovanje skrajnih meja spolnosti pristalo pri nasilju, ki pronica v vse plasti njenega življenja. Pojavi se L, kriminalni izterjevalec dolgov (Willem Defoe), ki "pozna njeno področje specializacije", torej spolno nadvlado moških, in jo - po ne najbolj verjetnem sosledju dogodkov - rekrutira za svojo družabnico. Po njegovem nasvetu si Joe omisli tudi mlado varovanko P (Mia Goth), 15-letno dekle iz razbite družine, ki se izkaže za presenetljivo nasilno partnerico na terenu. Počasi se približujemo delu zgodbe, ki bo pojasnil, zakaj jo je Seligman na začetku prvega dela do nezavesti pretepeno našel v stranski uličici.

Podobno kot prvi del tudi nadaljevanje Nimfomanke za gledalca ni niti najmanj erotična izkušnja: Danec meri naravnost v možgane, ne pa pod pas ali v srce (drugače od na primer Melanholije, ki se je stopnjevala proti čustvenemu vrhuncu). Med posameznimi poglavji zgodbe je tu še vedno Seligman (Stellan Skarsgård), ki Joe skače v besedo z umetnostno-zgodovinskimi in poljudnoznanstvenimi interpretacijami njenih seksualnih podvigov. Čutimo, da je soočenje med pripovedovalcema na obzorju, a ko se zgodi, človeka vseeno navda s fatalističnim nihilizmom. Recimo takole: von Trier izkorenini še zadnje ostanke vere v nepokvarjeno jedro človeškega duha.

Kot da bi čutil potrebo nekako izravnati neenaka tona prvega in drugega dela, von Trier proti koncu Seligmanu na jezik položi govor, v katerem izpostavi seksistična dvojna merila družbe in - v režiserjevem eksplicitnem, vnaprejšnjem dialogu z neizbežnimi kritikami filma - zavzame stališče, da Joejina dejanja niti slučajno ne bi bila sporna, če bi jih zagrešil moški. To pa seveda ni res: ogrožanje lastnega otroka in zapeljevanje mladoletnice, ki v storilcu vidi starševski lik, bi bilo vredno graje ne glede na spol in kvazifeministično izgovarjanje na neenaka merila družbe to samo še poudari. (Sploh pa je skrajno očitno, da že od samega začetka pod drobnogledom niso Joejine (torej ženske), ampak von Trierjeve (moške) travme s spolnostjo.)

Zaradi take površne, skupaj zmešane in posplošujoče "ideje" von Trierjeva štiriurna parada ekscesov razpade v golo zaporedje kratkih zgodb, katerih osrednji namen je bil konec koncev morda res le v tem, da naj bi nas šokirale. Niso dolgočasne, to je gotovo, vseeno pa bi gledalec na trenutke lahko posumil, da je zgolj žrtev virtuozne, intelektualistične šale.

Ocena: -3; piše Ana Jurc