Pr' Hostar
Film je skupek fragmentarnega, epizodičnega dogajanja, prej lepljenki posameznih skečev kot pa zaokrožene celote. Foto: Karantanija Cinemas/Kolosej
Pr' Hostar
Vsekakor velja najprej vsako tovrstno pobudo in udejanjeno idejo toplo pozdraviti, saj domača kinematografija skoraj dobesedno hlasta za novo ustvarjalno energijo. Sicer pa bi v celovečercu Pr' Hostar le stežka našli kakšen presežek. Foto: Karantanija Cinemas/Kolosej

Za prvo, prej kot ne le približno poimenovanje, bi si morda lahko izposodili izraz iz ameriškega gledališkega žargona in rekli, da gre za domačo off off filmsko produkcijo. Namreč, Američani s tem izrazom označujejo specifično newyorško gledališko produkcijo, ki se udejanja v malih dvoranah, ki niso ne broadwajske ne off-broadwajske, pri kateri pa vseeno nastopajo posamezni prepoznavni, v stanovski sindikat vključeni gledališki igralci. In ker je slovenska filmska produkcija po moči še manjša od newyorške gledališke, tovrstne produkcije pa se udejanjajo povsem zunaj ustaljenih produkcijskih kanalov (v določenem pogledu analognih newyorškemu gledališkemu mainstreamu, ki ga predstavljata Broadway in off-Broadway), se mi je izraz zdel primeren. Vsekakor veliko bolj kot opredelitev za neodvisno ali pa morda amatersko filmsko produkcijo, ki imata za naše okolje oziroma za tovrstne filmske projekte, ki nastanejo v njem, nekatere neželene konotacije.

Skratka, filmsko delo Pr' Hostar, je eno teh del, nastalih zunaj utečenih produkcijskih kanalov (torej zunaj sistema razpisov Slovenskega filmskega centra ali tistih nacionalne televizije) ter celo mimo tistih alternativnejših, ki jih predstavljajo zasebne televizijske postaje in produkcijske hiše, ki delajo za njih. Pravzaprav se je to delo sprva rodilo kot čisto spletni fenomen, saj se je na naših zaslonih pojavilo v obliki t. i. webizod, serijskih avdiovizualnih del, ki so namenjena spletnemu predvajanju. Pr' Hostar je pri nas menda nadvse priljubljena humoristično-satirično serija, ki pa je tokrat v domače kinodvorane prišla kot igrani celovečerec.

Ekipa, ki je ustvarila spletno serijo – v prvi vrsti scenarista Goran Hrvaćanin in Dejan Krupić, ki sta priskrbela tako idejno zasnovo kot tudi scenarije za posamezne dele (režija pa je bila zaupana Luki Marčetiću, ki se tudi sicer posveča tovrstnih spletnim projektom) –, je namreč na razširjeni osnovi 4. epizode pripravila scenarij za igrani celovečerec istega naslova.

Kaj reči o njem? Vsekakor velja najprej vsako tovrstno pobudo in udejanjeno idejo toplo pozdraviti, saj domača kinematografija skoraj dobesedno hlasta za novo ustvarjalno energijo. Sicer pa bi v celovečercu Pr' Hostar le stežka našli kakšen presežek. Svojo izvorno obliko film preseže le za spoznanje, saj v njem poleg obsežnejše dolžine težko najdemo elemente, ki bi predstavljali nekakšno nadgradnjo že narejenega. Ustvarjalci so se odločili, da se bodo držali preverjenega recepta. Tako sledimo fragmentarnemu, epizodičnemu dogajanju, prej lepljenki posameznih skečev kot pa zaokroženi celoti. Tudi v idejnem pogledu projekt ni pretirano zrasel, saj imamo še vedno opraviti z nekakšnim ludističnim preigravanjem vsem prepoznavnih stereotipov. A prav ta skrajni ludizem, ki na trenutke preraste celo v svojski anarhični slapstick, je tisto, kar na koncu obsije srce in požgečka dušo gledalca. Čeprav Pr' Hostar torej ni nikakršen presežek in niti prav posebno izviren projekt, gre vendarle za delo, ki pritegne in po svoje vabi k trebušni smejalni telovadbi.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).