Vinterberg je leta 1995 z Larsom von Trierjem spisal manifest slovite danske Dogme 95. Po njenih zapovedih je tri leta pozneje posnel prvi film tega gibanja, Praznovanje (Festen). Delo je doživelo izreden uspeh in pobralo številna mednarodna priznanja, vključno s posebno nagrado žirije v Cannesu. Foto: Kinodvor
Vinterberg je leta 1995 z Larsom von Trierjem spisal manifest slovite danske Dogme 95. Po njenih zapovedih je tri leta pozneje posnel prvi film tega gibanja, Praznovanje (Festen). Delo je doživelo izreden uspeh in pobralo številna mednarodna priznanja, vključno s posebno nagrado žirije v Cannesu. Foto: Kinodvor
"Nikoli nisem živel v zavetišču ali zbiral praznih steklenic za denar," priznava Vinterberg, "a kot oče dveh otrok sem se zlahka poistovetil s temami, ki jih film obravnava. Gre za tisti nenehni strah, da ti bo kot staršu spodletelo, da ne boš mogel izpolniti svoje odgovornosti." Foto: Kinodvor
V kontrastu s preostankom filma je njegov uvod sanjsko obarvan in svetel: mlada fanta, ki se na svojo zapito mamo ne moreta zanašati, novorojenemu bratcu s pomočjo telefonskega imenika izbereta ime in ga nato še krstita, da "bo tako, kot je v cerkvi". Foto: Kinodvor
Nick v svojem bistvu ni negativec, ima pa resne težave z navezovanjem stikov z okolico. Njegova okužena roka bi lahko bila tudi simbol nikoli ozdravljenih ran iz preteklosti. Foto: Kinodvor
Film je med drugim dobil tudi nagrado nordijskega sveta 2009 (leto prej je slavil kontroverzni Antikrist Larsa von Trierja).

Skandinavska filmska produkcija pogosto pričara čisto drugačno sliko od socialno-ekonomskega evropskega paradiža, ki si ga ob omembi severnjaških držav radi predstavljamo. Med tovrstne temačne meditacije o marginalizaciji in neenakosti v srcu Evrope lahko mirno uvrstimo tudi Submarino, filmsko adaptacijo istoimenskega danskega romana Jonasa Bengtssona iz leta 2007.

Zgodba o ponovnem snidenju dveh odtujenih bratov, ki se zgodi v najslabših mogočih okoliščinah, je pozornost onkraj meja domovine pritegnila predvsem zato, ker velja za šesti film, a prvi uspešni "comeback" Thomasa Vinterberga po mojstrovini Praznovanje (Festen), s katero mu je leta 1998 uspela ena najboljših interpretacij filmskega eksperimenta Dogme 95. Dobrih deset let pozneje se je "tisti drugi dogmovec" (poleg Larsa von Trierja, seveda) odpovedal asketskim vizualnim imperativom manifesta - je pa zato usodo svojih junakov zreduciral na golo mizerijo brez kakršnih koli olepšav. Naslov, ki ni v filmu nikjer razložen, se menda navezuje na tehniko mučenja zapornikov s tiščanjem njihovih glav pod vodo - in v resnici se zdi, da v Submarinu nikomur, pa naj se še tako trudi, ne uspe in ne uspe obdržati glave nad gladino.

Na trenutke Submarino meji na groteskno parodijo resničnega življenja, v kateri se na protagonista, lakoničnega, mrkega Nicka in njegovega smrtno bledega brata, ki v filmu nima drugega imena kot "Martinov oče" in "Nickov brat", zgrinja ena nesreča za drugo, od spolnega nasilja do mrtvih dojenčkov, alkoholizma, odvisnosti, gangrene in samomora. (V tem pogledu Submarino spominja na še eno kroniko obupa, Ču do vi to Alejandra Gonzáleza Iñárrituja). Nobeden izmed njiju ne more preboleti travmatičnega otroštva ob zapiti materi, ki je domov praviloma prihajala samo toliko, da je omedlela in se pri tem onečejala po tleh. Tragična smrt novorojenčka, ki jo je zakrivila neodgovornost fantov, ki niti ne bi smela biti obtežena s tolikšno odgovornostjo, je v brata vsadila občutek krivde, ki se ga nikoli več ne bosta mogla otresti.

Dvajset let pozneje je Nick (Jakob Cedergren) zagrenjen, nasilen alkoholik s pisano zaporniško preteklostjo in nagnjenostjo k silovitim izbruhom jeze. Monotonost njegovega življenja v prehodnem domu prekinjata le priložnosten seks s prijazno, a prav tako "zavoženo" sosedo Sofie (Patricia Schumann) in prijateljevanje z obilnim, očitno duševno neuravnovešenim zalezovalcem deklet Ivanom (Morten Rose), do katerega Nick goji nekakšno zgrešeno sočutje in simpatijo.

Po slabi uri se dogajanje preseli v drug zasebni pekel: Nickov brat (Peter Plaugborg) je džanki, ki ga je droga že tako izpila, da je na trenutke videti kot prosojen, rdečelas zombi. Oče samohranilec, ki mu za vratom visijo vse manj obvladljiva odvisnost, sumničavi pogledi socialne delavke in brezposelnost, je pripravljen storiti skoraj kar koli, da bi lahko preskrbel svojega sina Martina (Gustav Fischer Kjærulff). Da se odloči začeti preprodajati mamila, se bo seveda izkazalo za slabo idejo.

Z izjemo čakanja, kdaj se bo kateremu izmed obeh bratov pripetila naslednja katastrofa, Submarino ne premore napetega dramatičnega loka, prej nekakšno žalostno eleganco, ki se gledalcu počasi zažira pod kožo. Zgodbi obeh bratov potekata v rahlem časovnem zamiku, kar samo še dodatno poudari zamujene priložnosti, ki odločilno definirajo njun odnos. Jasno je, da Vinterberg, ki se uspe z nesentimentalnim podajanjem izogniti senzacionalizmu in s tem zdrsu v melodramo, obenem pa si ne privošči niti grenko-sladkega humorja, ki zaznamuje socialne drame Mika Leigha, bratov ne bo nagradil za njune prebliske integritete in moralne drže - niti takrat, ko se njuni poti po spletu tragičnih okoliščin spet prekrižata na nasprotnih koncih zaporniškega dvorišča.

Že večkrat videno filmsko sosledje teme, brezupa in končnega prebliska odrešitve, ki nakaže možnost lepše prihodnosti za malega Martina, pred zdrsom v (pre)veliko klišejskost rešuje igra: prvi del filma, posvečen Nickovi usodi, se izkaže za učinkovitejšega predvsem zaradi Cedergrenove nepretirane upodobitve namrgodenega silaka, ki za svojimi tetovažami in brado skriva celo vrsto negotovosti, obžalovanj in demonov preteklosti. (Finančne težave so režiserja prisilile, da je film posnel deloma s profesionalnimi igralci, deloma pa z naturščiki, in v Plaugborgovem primeru je pomanjkanje izkušenj na trenutke opazno).

Vizualno se direktorica fotografije Charlotte Bruus Christensen, ki je z Vinterbergom pozneje sodelovala tudi pri Lovu, drži spranih, modro-sivih tonov, ki sicer podčrtajo brezizhodnost in turobnost zgodbe, a ji z uporabo tega neštetokrat preizkušenega prijema obenem dajejo pridih "že videnega".

Submarino je pejsaž žalostnih prizorov in neprijaznih ambientov, poseljen z ljudmi, kakršne na ulici najraje zavestno spregledamo; nad dogajanjem neprestano veje hladen piš determinizma, ki spodreže vse poskuse upiranja lastni preteklosti. Film lovi ravnotežje nekje na meji med psihološko študijo in, kot je zapisal neki (nezadovoljen) kritik, "čustveno pornografijo".

Ocena: 4; piše Ana Jurc