No, vsaj takrat, ko imajo v rokah svoje največje adute. Na primer vesolje Vojne zvezd ali pa zakladnico klasičnih pravljic, kot so Pepelka, Trnuljčica in Sneguljčica. Takrat igra na tveganje, ki sicer res lahko prinese velikanski dobiček, a tudi boleč poraz, preprosto ne pride v poštev. Raje se odločijo za igro previdnosti, za preverjeno strategijo in pristop, ki praviloma ne navdušuje, a tudi prevelikih razočaranj ne prinaša.

Začarani princ, nova Disneyjeva animacija, ki stavi samo na preverjeno, je že prav dolgočasno značilno tovrstno delo. Mnogi bodo sicer – tako kot sem končno tudi sam – v dvorano vstopili oklepajoč se nekakšnega upanja na presenečenje. Sam sem ga na primer videl v neskončnih možnostih domiselnega prepleta treh klasik pravljične literature – že omenjenih Pepelke, Trnuljčice in Sneguljčice –, drugi ga bodo drugje: na primer v imenih "igralske" zasedbe (pri interpretaciji glasov), ki sega od preverjenih imen velikih platen in malih zaslonov (na primer Wilmerja Valderrama), pa vse do velikih pop zvezd, kot so Sia, Avril Lavigne in Demi Lovato. A brez zadržkov trdim, da bomo na koncu razočarani prav vsi.

Na videz domiselni pristop avtorja dela, ki si je za izhodišče vzel omenjene tri pravljične klasike, pa se že kmalu razkrije kot poceni vaba. Od vsega začetka je namreč jasno, da globina njegovega prepleta teh treh dela sega le do bleščečega prinčevega nasmeha. Prozorno jasno namreč je, da vse tri princeske padajo na istega princa. Pardon, ubogega princa. Njegov egocentrizem, šovinizem in plitkost njegovega duha namreč niso poteze njegovega značaja, temveč le posledica uroka zlobne čarovnice. Pa dajte no, konzerve Disneyjevske. Vcepite že enkrat v vsa ta krasna dela, ki si jih lastite, nekaj svežega, sodobnega duha!

Tudi lik svobodomiselne Lenny, ki bi lahko bila hčerka enega fantov iz Oceanove četice (še posebej zdaj, ko bomo v kinu kmalu videli tudi Oceanove dame), skratka tatica etičnega in iskrivega duha, se sprevrže v skesanko, ki se na koncu podredi princu. Zatohlo, nepredušno konzervirano. Taka so sodobna Disneyjeva dela. In če bi kdo vse to vendarle še nekako preživel, pa ga bodo nedvomno ugonobili – ali vsaj uspavali – glasovi slovenske sinhronizacije. Tako porazno nedomišljene, zategnjene in neživljenjske režije glasov že dolgo ni bilo slišati. Sam bi rekel, vsaj kakšno desetletje. Kako žalostno, zares, je doživeti tak odnos do nečesa, kar je na nek način del vseh nas in bi z nami lahko še naprej živelo. Če le ne bi tako zaudarjalo po zatohlosti in postanosti.