Žalostno dejstvo - od romanja zadnjega žanrsko čistega slovenskega mladinskega filma po domačih kinematrografih je minilo celo desetletje (Nepopisan list, 2000). Prav ste prebrali - deset let. Predstavljajte si, koliko generacij mladih je lahko sebi primerno filmsko zabavo iskalo le v tujejezični produkciji? Morda se sliši le kot puhlica, a to dejanjsko je krivica. Zakaj se potem čudimo, ko mladina vse bolj posega (in prisega) po tuji kulturi?

Potencial celo za 100.000 gledalcev
Zato ni presenetljivo, da so otroci in mladostniki v prvem tednu predvajanja dobesedno drli v dvorane - že v prvih sedmih dneh je film videlo več kot 30.000 ljudi, s čimer je padla že prva zlata rola. Hkrati pa to pomeni odlično izhodišče, da Gremo mi po svoje postane po Petelinjem zajtrku ter Kajmaku in marmeladi šele tretji slovenski film po osamosvojitvi, ki bi v kinematografe privabil več kot 100.000 obiskovalcev.

Zrnec preveč izkoriščen
Kaj imajo ti videti? Jurij Zrnec igra vlogo taborniškega starešine, ki svojo skupino Zvitih svizcev popelje na taborenje v Triglavski narodni park, ob prelepi Soči. In kaj se zgodi potem? Pravzaprav nič. Največji problem filma je v tem, da nima prave zgodbe in preveč igra zgolj na karto Jurija Zrneca. Ne gre oporekati, da je Zrnec eden najboljših "zabavljačev" nove generacije, tudi na filmskem platnu dobro unovči svojo naravno duhovitost. A režiser Miha Hočevar mu dejanjsko odreže preveliko pogačo, kar pomeni, da številni mladostniki premalo pridejo do izraza.

Dolgo iskanje osrednjih likov
Do polovice filma režiser dejanjsko vpelje in predstavi preveč tabornikov, gledalec tako le zmedeno opazuje vso množico otrok in se sprašuje, kdo so sploh osrednji liki, ki si zaslužijo več pozornosti. To spoznanje nas zadene šele, ko se trojica tabornikov domnevno izgubi. Eden od teh je tudi občutljivi sin starešine tabora. V tem trenutku morda pomislimo, da nas čaka katarzično razčiščevanje med očetom in sinom (starši so seveda ločeni, očetova ljubica pa se tabora udeleži kot kuharica), ki se bo končalo z dramatičnim reševanjem, a ta zgodba se konča sila antiklimatično.

Primerjave s Kekcem
Gremo mi po svoje vsebuje nekaj zabavnih dovtipov in domislic, ima všečen naslov, postreže z nekaj bodicami (mladostniki v naravi so še vedno obsedeni s telefoni, igricami in nakupovanjem), pokaže, da je starešina še vedno otrok (le da ima brado in dovoljenje, da svojo sanjsko punco lahko prime za zadnjico) ter prikaže nekaj lucidnih prizorov (sanje starešine), a vendarle je pomanjkanje prave zgodbe preveč moteče. Filmu kronično primanjkuje lepila, ki bi vse prizore smiselno povezal v celoto in jim dal neki višji smisel, nekaj več. Nekaj, kar je, recimo, imel Kekec (s katerim se ustvarjalci filma želijo primerjati). No, res pa je, da je v tem trenutku eden od smislov že v tem, da slovenski mladinski film sploh (pre)živi.