Četudi dobro uro trajajoč film govori o končni postaji evolucije človeštva v praktično nepojmljivem časovnem okviru, ki sega dve milijardi let v prihodnost, v njem ne vidimo živih bitij. Edini vidni protagonisti filma so brutalistični spomeniki, razkropljeni po državah nekdanje Jugoslavije. Edini očitno človeški element filma je glas Tilde Swinton.
Pravzaprav je projekt, še preden je bil zmonitiran v končni izdelek, zaživel kot avdiovizualni performans, ki ga je Jóhannsson večkrat izvedel v živo. Premierno je bil izveden na Manchestrskem mednarodnem festivalu ob živi spremljavi BBC-jevih filharmonikov, film pa je v končni obliki doživel premiero na lanskem Berlinalu.
Zadnji in prvi ljudje je tudi zadnji in prvi film, ki ga je režiral Jóhannsson, saj je umrl še pred dokončano postprodukcijo, tako da gre pravzaprav za posthumno delo. Jóhann Jóhannsson (1969–2018) je bil plodovit ustvarjalec v zelo raznolikih glasbenih vodah, v filmih pa so ga odlikovale subtilno elektronsko obdelane minimalistične orkestralne partiture. Leta 2015 prejel zlati globus za avtorsko glasbo v filmu Teorija vsega, ki mu je prinesla tudi nominacijo za oskarja. V hollywoodski sferi je mogoče njegovo glasbo med drugim mogoče slišati v trojici stvaritev Denisa Villeneuva: Ugrabljeni (2013), Sicario: Onkraj zakona (2015) – ki mu je prav tako prinesla oskarjevsko nominacijo – in Prihod (2016). Sodeloval je tudi s sorojakinjo, z oskarjem za glasbo v filmu Joker nagrajeno čelistko Hildur Gudnadottir, in tudi sicer je pogosto njegove elektronske nastope v živo spremljal godalni sestav.
Jóhannsson je bil zapisan tudi obskurnejšim (islandskim) projektom, kot sta bili elektronski zasedbi Apparat Organ Quartet in Evil Madness. Z nekaj somišljeniki je ustanovil založbo Kitchen Motors, katere delovanje je bilo bliže naravi kolektiva, saj je dejavno podpirala sodelovanja med glasbeniki in drugimi ustvarjalci, skrbela za organizacijo nastopov in razstav ter je nasploh omogočala izvedbo raznolikega ustvarjanja.
In njegovo posthumno objavljeno delo odslikava prav ta posluh za stvaritve z različnih področij ustvarjanja in njihovo spajanje. Pripoved filma Zadnji in prvi ljudje, ki jo je Jóhannsson napisal v sodelovanju z Joséjem Enriquejem Maciánom, izhaja iz istoimenskega romana, od katerega izida je minilo skoraj stoletje. Delo britanskega filozofa in avtorja znanstvenofantastičnih del Olafa Stapledona (1886–1950) je izšlo leta 1930 in se je že kmalu po prihodu na knjižne police ponašalo z bralci, kot so Virginia Woolf, Bertrand Russell in Winston Churchill. Stapledon v knjigi slika apokaliptično stanje čez dve milijardi let, v katerem Zemljo naseljuje človeštvo, ki se je razvilo iz 18 različnih človeških vrst – pri čemer je prva pravzaprav naša. Gre torej za znanstvenofantastično zgodovino prihodnosti. V filmu pa glas, ki pripada zadnji, 18. vrsti in je občasno vizualiziran kot zeleni žarek, nagovarja prav našo vrsto.
Jóhannson je pri tem črpal iz zadnjih poglavij knjige, v katerih zadnja generacija človeštva sprva še poskuša najti rešitev, nato pa le še čaka, da se uresničijo napovedi, ki izvirajo iz odkritij njenih astronomov, da jo bo izničila vročina sonca. Glas Tilde Swinton pove tudi, da je človeštvo v sicer neuspešni preživetveni strategiji združilo svoje telepatske možgane v tako rekoč en skupen um. In ta skupni um je prišel do spoznanja, da je človeštvo pogubljeno, vendar kljub temu sklene poslati sporočilo svoji prvi generaciji, ki tako kot siceršnja prednica zadnje generacije postane dedinja njenega védenja.
Jóhannsson se je za jugoslovanske brutalistične spomenike zagrel ob knjigi, ki jo je leta 2010 izdal nizozemski fotograf Jan Kempenaers in nosi naslov Spomenik (ne gre za prevod, knjiga je dejansko izšla pod tem naslovom, op. a.). Navdahnjen s temi stvaritvami se je leta 2017 odpravil na pot skozi države nekdanje Jugoslavije, kjer sta z direktorjem fotografije Sturlo Brandthom Grøvlenom na film ujela te kolose in jih pretvorila v tako rekoč pričevalce ugašajočega človeštva v daljni prihodnosti.
Sturla Brandth Grøvlen je priznani norveški direktor fotografije, ki je svoj podpis pustil tudi na nedavno večkratno nagrajenem filmu Thomasa Vinterberga Nažgani z Madsom Mikkelsenom v glavni vlogi. Odločitev, da brutalistične spomenike ujame s 16-milimetrsko kamero, se izkaže za optimalno, saj so ti grobozrnati črno-beli posnetki izjemna dvodimenzionalna preslikava teh robatih in zamolklih spomenikov samih. Počasni premiki kamere okoli velikanskih konstrukcij, okoli katerih se kdaj kot dah distopije vijejo meglice, ustvarjajo preteče vzdušje, ki je še dodatno podkrepljeno z glasbo in načinom pripovedovanja Swintonove. Pogled nanje je usmerjen proti nebu, kar samo še bolj vzbuja vtis, da imamo opravka z nečim, kar lahko porodi vprašanje, ali je to res delo naše vrste oziroma v skladu s pripovedjo filma, ali je to res delo naše generacije naše vrste. S pogostim snemanjem od spodaj navzgor so kdaj v kader poleg neba mojstrsko ujete tudi gore in vejevje, ki so na posnetkih v sozvočju z oblikami spomenikov, kar te sicer umetne tvorbe spaja s tistim, kar je vzniknilo po naravni poti. Nekaj spomenikov pa je skozi besedilo predstavljenih kot v naših očeh čudaška bitja, ki naseljujejo planet čez dve milijardi let.
Gledalec, ki ni seznanjen z dejanskim obstojem teh spomenikov, bi bil nemara lahko kaj hitro prepričan, da gre za posebej za ta film ustvarjeno scenografijo. Utopistični osamelci, ki štrlijo iz ruralne pokrajine, lahko dajejo tudi vtis kakega Stonehengea, orjaške kamnite konstrukcije neznanega izvora. Film pa jih, ko jih spoji s Stapledonovo vizijo, prestavi za dve milijardi let v prihodnost. In jih torej rekontekstualizira. Vendar v sferi bolj eksperimentalno naravnane znanstvenofantastične kinematografije praksa rekontekstualiziranja podob sedanjosti kot upodobitev daljne in popolnoma drugačne, običajno distopične prihodnosti, ni nekaj novega.
Tako kot vsebina knjige tudi spomeniki nosijo sporočilo, vezano na pojma življenja in izničenja. In tukaj je še dejstvo zgodovinskega obdobja, v katerem je Stapledonovo delo nastajalo. Od prve svetovne vojne je minilo šele kakšno desetletje, s 30. leti preteklega stoletja pa se je že kuhala naslednja svetovna vojna.
Brutalistični spomeniki, ustvarjeni od povojnih do 80. let preteklega stoletja, ohranjajo spomin na lokalno izbojevane zmage NOB-ja proti okupacijskim silam, tamkajšnja taborišča in pomore. Zasnovali so jih v tistem času najbolj prepoznavni arhitekti in kiparji, med drugim Bogdan Bogdanović, Miodrag Živković, Edvard Ravnikar, Vojin Bakić, Dušan Džamonja in drugi. Zrasli so kot opomin na dostojanstvo življenja in smrti, so poklon človečnosti.
Z današnjega vidika je mogoče nanje gledati kot na simbol neuspele socialistične utopične vizije, hkrati pa v zadnjih letih doživljajo svojevrstno renesanso, saj so deležni precejšnje mednarodne pozornosti. Ob omenjeni Kempenaersovi knjigi in seveda ob tem Jóhannssonovem filmu lahko omenimo predvsem razstavo K betonski utopiji: arhitektura Jugoslavije med letoma 1948 in 1980, ki so jo v newyorški MoMI odprli leta 2018, in – nemara tudi kot odmev te razstave – zanimanje instagramske generacije, ki je večinoma pristala na tem planetu pozneje kot ti spomeniki.
In tukaj je še glas eterične Tilde Swinton. Kot je povedal Jóhannsson v enem izmed intervjujev, je želel, da bere kot nekdo, ki bere iz priročnika, in da je že od prvega trenutka vedel, da mora to biti Tilda Swinton. "Nikogar drugega si nisem predstavljal. Želel sem, da bi njena pripoved zvenela kot nenavadno akademsko predavanje, obarvano z melanholično liriko, ki jo je prebral avtoritativni glas iz prihodnosti." In prav tako tudi zveni njeno pripovedovanje, ki je sporočilu prikladno podano resignirano in vendarle hkrati nadvse pomirjujoče.
Hipnotično preteče razpoloženje, ki subtilno preveva film, v glavnem izhaja tudi iz glasbe, ki jo je Jóhannsson ustvaril v sodelovanju s skladateljem in zvočnim umetnikom Yairom Elazarom Glotmanom. Glasba dodatno poudarja strahospoštovanje, ki ga vzbujajo ti spomeniki, in jih ovija s svojim razvlečenim temačnim zvenom. Spoj vseh elementov filma je fascinanten kolaž, ki gledalca posrka v kontemplacijo o obstoju, razkroju in koncu naših dni.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje