Odločilno vprašanje ostaja, kaj se pri tem dogaja v notranjih ovojih njegove eksistence.

Junak – dobitnik lanskega grand prixa v Cannesu – nekoliko spomni na Kiarostamijevo klasiko Veliki plan. V ospredju je mali človek, ki s svojim dejanjem na novo sprašuje, kaj na skupnostni ravni sestavlja resnico in pravico. Le da tokrat glavni protagonist ne izvede drobne prevare, temveč dobro delo, potem pa sprejme ponudbo, da ga bodo zanj slavili. V tistem hipu ne more predvideti, da z vstopom v javnost celotno njegovo življenje postane stvar interpretacije, kar ima posledice za vse ljudi, s katerimi oblikuje mrežo odnosov. Pripoved nekoliko spomni na Derviš in smrt, romaneskno klasiko Meše Selimovića, ki se na podobno senzibilen način ukvarja z odnosom med v osnovi pravičnim posameznikom in skorumpiranostjo pravice. Le da te v Junaku ne uteleša sodnik, temveč neosebni mlinski stroj družbenih omrežij.

Film mojstrsko poustvari svet vsakdanjih likov, med katerimi ni nihče zavezan zlu in od katerih vsakdo sledi lastnemu pojmovanju dobrega. Zdi se, kot bi mu jih uspelo zajeti neposredno iz resničnega sveta. V enaki meri se z izjemno pretanjenostjo loti raziskovanja plasti resnice. Kako na neko splošno resnico vplivajo bele laži? Kaj se z dejstvom zgodi, ko postane stvar množične interpretacije? In koliko fikcije si resnica lahko privošči, da v množični družbi preživi?

O odgovorih na vsa ta vprašanja, tako se zdi, danes odločajo algoritmi. Film z veliko žlico zajema posebnosti iranskega življenja, ki kar brbota z vseh koncev, tudi z roba vidnega in slušnega polja. Sredi tega pa zastavlja univerzalni problem, ki je v enaki meri nadčasoven kot postmoderen. Postmoderen je, kolikor se zastavlja v okvirih družbenih omrežij. Toda to ni hladna, oddaljena analiza, ki bi ji bil lasten cinizem, saj tehnike nikoli ne postavi pred človeka. Paleta likov in njihovih zavozlanih odnosov nas vodi po čustvenih krajinah, ki smo jih morda že pozabili. V skladu s Kafkovim izrekom o smislu umetnosti predstavlja sekiro, ki ves čas razbija led v nas. Gre za film, ki prav toliko boli kot gane in brez zadržkov vztraja pri svoji zavezi kljub splošnemu trendu skoraj dogmatičnega zavzemanja ironične ali cinične distance. Prav zaradi svoje posebnosti in vztrajanja mu uspe danes težko dosegljivi domet univerzalnosti sredi vse bolj razdrobljene globalne civilizacije.

Nekateri misleci zatrjujejo, da za obravnavo učinkov trenutne tehnološke revolucije na človeka vztrajanje pri tradicionalnem humanističnem jedru v umetnosti ne zadošča več. Junak dokazuje nasprotno. Če je delo v tem trenutku zmožno pogledati skozi zastranitve in se dotakniti najmehkejšega tkiva človeške duševnosti v njeni arhaični zasnovi, potem bo toliko prodornejše pri razumevanju neslutenega vpliva najnovejših tehnologij nanjo. Tudi pri razumevanju sodobnih izbruhov stare gorečnosti, ki jih brez teh tehnologij ne bi bilo.

Iz oddaje Gremo v kino.