V predstavi nastopajo: Gašper Malnar, Martina Maurič Lazar, Zvezdana Novaković (vokal), Simon Klavžar (marimba), Rok Felicijan (basklarinet), Iztok Jereb (glas). Animacija je zasnovana izvirno in izvedena natančno, na več mestih je zanimivo izrabljen tudi odnos med igralcem animatorjem in lutko. Glasba, deloma v živo na odru, enakovredno dopolnjuje odrsko dogajanje z ustvarjanjem atmosfere in določanjem ritma. Foto: Gregor Gobec
V predstavi nastopajo: Gašper Malnar, Martina Maurič Lazar, Zvezdana Novaković (vokal), Simon Klavžar (marimba), Rok Felicijan (basklarinet), Iztok Jereb (glas). Animacija je zasnovana izvirno in izvedena natančno, na več mestih je zanimivo izrabljen tudi odnos med igralcem animatorjem in lutko. Glasba, deloma v živo na odru, enakovredno dopolnjuje odrsko dogajanje z ustvarjanjem atmosfere in določanjem ritma. Foto: Gregor Gobec
Osrednja težava predstave je ravnanje s samo zgodbo. Osnovni dogajalni premiki so neizraziti, motivi, ki poganjajo osrednje like in razvoj dogajanja ostajajo nejasni, nasprotja, ki bi zagrabila naše zanimanje, pa neizkoriščena. Zgodba tako le premočrtno pluje proti koncu, njegovo pozitivno sporočilo pa izpade precej enostavno, skorajda banalno. Foto: Gregor Gobec
Predstava o Krabatu, ki ga pod svoje okrilje vzame Mojster, ki v Črnem mlinu svoje vajence uči črne magije, je namenjena otrokom od 7. leta dalje. Foto: Gregor Gobec
Specifična estetika Silvana Omerzuja kombinira tako minimalistično hladnost lutk in scenografije kot toplo in svetlo energijo lesa. Njihovo svetlo plat poudarja dinamična animacija in premikanje scenskih mobilnih konstrukcij, hladno pa temačna in grozeča atmosfera Črnega mlina. Foto: Gregor Gobec
Predstava je nastala v produkciji Lutkovnega gledališča Ljubljana, Umetniškega društva Konj, Ulrike Quade Company in Oorkaan. Po odrski priredbi Preusslerjevega romana Krabat Marcela Roijaardsa v prevodu Mateje Seliškar Kenda jo je režirala Ulrike Quade, dramaturgija je delo Zale Dobovšek. Likovno podobo lutk in scenografije je zasnoval Silvan Omerzu, skladbo Leonard Evers, kostume Jacqueline Steijlen, luč Florian Ganzevoorts, videoanimacijo Mark Thewessen. Foto: Gregor Gobec

V prvem večeru festivala Lutke 2014 so na Odru pod zvezdami Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL) premierno predstavili otroško predstavo, ki je nastala v sodelovanju slovenskih in nizozemskih ustvarjalcev. Preusslerjevo zgodbo Krabat je po odrski priredbi Marcela Roijaardsa režirala Ulrike Quade, lutkam, scenografiji ter ilustracijam je svojo značilno podobo vtisnil Silvan Omerzu, glasbo, ki je neločljiv del odrskega dogajanja, pa je ustvaril Leonard Evers.
Nemški mladinski pisatelj Otfried Preussler (njegovo zgodbo Mala čarovnica v priredbi Andreja Rozmana - Roze so leta 2011 uprizorili tudi v ljubljanski Drami) si je navdih za lik 14-letnega dečka Krabata izposodil iz lužiškosrbskih pripovedk, a ga preoblikoval povsem po svoje, dogajanje pa postavil v čas vojne. Odrska priredba prinaša zgoščeno zgodbo o dečku, ki ga, premraženega in brez vsega, Mojster sprejme v svoj Črni mlin. Tu domuje črna magija, pa tudi trdo delo Mojstrovih vajencev. In medtem ko jim magija omogoča zabavne trike in odkrivanje lastnih čarovniških sposobnosti, težki mlinski kamni meljejo kosti in zobe, Mojster pa od svojih vajencev zahteva disciplinirano in natančno opravljanje vseh zadolžitev ter prepoveduje vsakršno ljubezen, saj ta lahko uniči moč črne magije.
Ustvarjalci predstave so se osredotočili predvsem na ustvarjanje zvočno-vizualne odrske totalnosti ter na delo z animacijo - ta je izvirno zasnovana in tudi natančno izvedena, kar ob animiranju lutke s strani več animatorjev hkrati ni lahka naloga.
Predstava tudi zanimivo dopolnjuje vlogo na odru vidnega igralca in lutke ter izrablja tudi njun odnos. Delo v mlinu, ki z dvigovanjem težkih vreč spominja na naporno fizično delo in z leseno konstrukcijo delovnega prostora na avtomatizem ob tekočem traku, opravljajo lutke, te pa animirajo igralci, oblečeni v modra delavska oblačila. A pozornost ni usmerjena zgolj na lutke - v nekaterih primerih so te res v ospredju, v nekaterih situacijah pa Mojstrove vajence ugledamo šele v živem sozvočju lutke in animatorja, v njunem odnosu. Še posebej izrazit primer tega je izvajanje čarovniškega trika, v katerem duša zapusti telo. Mojster, ki si pridržuje popolno avtoriteto nad vajenci, se fizično ne pojavlja, slišimo le njegov doneč in grozeč glas od zgoraj, zunanji svet pa je popolnoma "človeški" – igralec nastopi v vlogi Krabata, preden ta vstopi v mlin, pa tudi deklica iz vasi, v katero se Krabat zaljubi, je igralka brez lutke.
Odrski prostor na eni strani zamejuje velika stena, ki služi tudi kot platno. A večji del stene - z izjemo konca - ostaja prazen in temen, le njegov zgornji pas napolnjuje animacija Marka Thewessena kot scenografsko dopolnilo, ki je prav zaradi svoje majhnosti in dvignjenosti nad dogajanje skorajda neopazna in popolnoma izgubljena. Znotraj tako zamejenega, a še vedno velikega prostora dogajanje napolnjuje celoten scenski volumen. Mobilne lesene konstrukcije Silvana Omerzuja, po katerih se premikajo lutke, omogočajo hitro in dinamično spreminjanje scenskega prostora v skladu z zgodbo in široko platformo za gibanje lutk, gledalčevo oko pa držijo v nenehni aktivnosti. Odprtost za domišljijo ohranjajo tudi vse enake lesene ročne lutke vajencev, zasnovane brez individualnih posebnosti, ki bi opredeljevale posamezen lik. Tako jih otroci lahko dopolnijo s svojo domišljijo, karakterizacija v zgodbi posebej izpostavljenih likov, Krabata in njegovega prijatelja Tonde, pa je izpostavljena s pomočjo animacije.
S svojo minimalistično zasnovo in toplo energijo lesa se tako lutke kot scena - tudi v skladu s pomenskimi namigi zgodbe - zoperstavljajo temačni in na trenutke grozeči atmosferi Črnega mlina, h kateri učinkovito prispeva osvetlitev in glasba. Ta je z marimbami na enem izmed mobilnih konstruktov, basklarinetom in pesmijo deloma tudi vidni in enakovredni del odrskega dogajanja in sodeluje v izraziti želji ustvarjalcev po totalnem zaobjetju gledalčevih čutov s spajanjem vidnega in slišnega.
Osrednja težava predstave, ki takšne zvočno-vizualne odrske totalnosti ne podpira, pa je ravnanje s samo zgodbo. Ne gre le za premočrtnost dogajanja proti usodnemu koncu, ampak tudi usodno senčenje osnovnih dogajalnih premikov. Nejasni ostajajo osnovni motivi, ki poganjajo osrednje like - Krabata, Mojstra, Tondo in deklice, v katero se Krabat zaljubi - s tem pa tudi razvoj samega dogajanja. Skozi animacijo sicer zaslutimo številna nasprotja - tako med liki kot znotraj njih - a se ne razvijejo niti kot sestavni del zgodbe, kaj šele kot potencialno intrigantni nastavki za razbiranje širšega konteksta. Zdi se, da liki na odru obstajajo sami zase, konflikti ostajajo medli in skriti v senci animacije ter celotne odrske izkušnje. Tega ne more popraviti niti končno, "happy end" sporočilo, ki prav zaradi prejšnje luknjavosti v strukturi izpade zgolj enostavno, če ne celo banalno.